Pohod ob žici 2008 Vsi, ki se večkrat znajdete na naših straneh, ste verjetno zasledili novico, da smo se letos podali na Pot ob žici. Pravzaprav nismo samo hodili, ampak smo predstavljali svoje delo in poslanstvo. Organizatorji so nam prijazno ponudili dve informativni točki, eno v Kosezah in eno na Prešernovem trgu, v centru Ljubljane. Na obeh smo postavili stojnici, na katerih smo imeli zbrane naše knjige in nekaj informacijskega materiala. Prizadevne članice Cvetka K. Grošelj, Marjana Pšeničnik, Milica Bučar in Polona Ješelnik so od 9. ure do 14. ure popoldan mimoidočim pojasnjevale s kakšnimi težavami se srečujejo naši otroci, mladostniki in tudi odrasli z disleksijo. Seveda se je ob tem marsikdo spomnil tudi na svoje šolske dni. Žal je bil njihov spomin precej grenak. Tudi kakšna solza je stekla po zrelih licih. Zahvaljujemo se organizatorju Agenciji za šport, gospodu Jurjec Vinku, ki nam je verjel, da smo društvo s poslanstvom in nam je organiziral prostor. Brez odlične zasnove majice z znakom Bravo in geslom " Skupaj pridemo dlje", ki sta jo zasnovala g. Aleš Kogovšek in g. Marjo Kapeli, bi bili prav gotovo manj prepoznavni. Hvala tudi njima. Dekleta Ana Lekše, Lene Lekše in Ajda Vovk so odlično poskrbele za izgled stojnic, kljub rani uri. Dekleta, hvala. Prepričani smo, da so vsi, ki so se ustavili pri naši stojnici, izvedeli kaj novega in koristnega. Mnogi so prvič svojo stisko izrekli na glas, drugi so si tiho vzeli naš informacijski material, da se bodo v varnem zavetju usedli za računalnik in pobrskali po naših straneh. Verjamemo, da smo s sodelovanjem na Pohodu ob žic 2008 prispevali še en košček v mozaiku prepoznavanja skritih primanjkljajev in skritih zakladov oseb z disleksijo. Na svidenje prihodnje leto! Polona Ješelnik

Gospa Cvetka K. Grošelj na Prešernovem trgu pri stojnici. “Društvo je naredilo veliko in treba je vztrajati!” In tudi ona je vztrajala; vse do 14. ure.

Stojnica na Prešernovem trgu preden se je začelo zares

Pripravljeno? Zdaj se lahko začne.

Pogled s stojnice na tekače trojk. Med njimi so bili tudi takšni, ki so pristopili in se pred startom pozanimali zakaj imamo na slikah Einsteina.

“Kaj pa imate to?” “......” “Aha, to pa poznam! Moja prijateljica....” In tako so se zgodbe razpletale in prepletale z glasbo, hitrimi koraki in tekom.

Res da je fotografija meglena, toda razpoloženje obeh dam, ki sta ponosno prehodili pot ob žici, je bilo popolna vedrina in kar žareli sta z našo majico.

V Kosezah sta pohodnike pričakali zgodbi Thomasa Edisona in Leonarda Da Vicnia, ne, Da Vincia. Čeprav genija, sta morala oba po poti, ki je bila občutno zahtevnejša od te okoli Ljubljane.

“Seveda, tudi pri nas je veliko otrok, ki skrivajo zaklade,” je ga.Marjana Pšeničik pojasnevala na informacjski točki v Kosezah. Tu je bilo v družbi labodov in rac bolj mirno vzdušje, zato smo si lahko vzeli tudi več časa, da smo prisluhnili različnim anekdotam.

“Veste, še danes nimam vozniškega. Nisem mogla prebrat, da bi se lahko naučila in potem delala izpit. Joj, kaj vse sem poslušala v šoli! Da sem lena in podobno. Grozno je bilo! Se ne smem spomnit. No, morda bom pa res kaj napisala o tem. Ampak, bo trajalo.”