Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor

Univerza v Ljubljani(Zgodovinski arhiv in muzej Univerze)

Občasna razstava od decembra 2008 do februarja 2009

Izdano ob 40. obletnici ustanovitveArhivsko-muzejske službe Univerze v Ljubljani.

Kazalo

Andreja Kocijančič Jože Ciperle

Jože Ciperle

Tatjana Dekleva

Jože Ciperle, Tatjana Dekleva

Jože Ciperle

Tatjana Dekleva

Jože Ciperle

Tatjana Dekleva

PredgovorUvod

Teološki študij v Ljubljani pred ustanovitvijo univerzeTeološka fakulteta ljubljanske univerze

Seznam razstavljenega gradiva

Theologiestudium in Ljubljana vor der Gründung der UniversitätTheologische Fakultät der Universität Ljubljana

The Study of Theology in Ljubljana prior to the Establishment of the UniversityThe Faculty of Theology of the University of Ljubljana

57

1130

45

51

63

75

86

Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor 9

Theologische Fakultät der Universität Ljubljana durch Zeit und Raum 49

The Faculty of Theology of the University of Ljubljana through time and space 73

Predgovor

5

V stoletjih razvoja evropskih univerz vse od visokega in

poznega srednjega veka dalje predstavlja Teološka fakulteta

njeno posebej eminentno članico, na njej so bili pridobljeni tudi

najbolj iskani in najbolj cenjeni doktorati tistih časov.

Za Ljubljano pa lahko rečemo, da so profesorji Škofijskega

bogoslovnega učilišča, ki so bili vključeni v delo Vseučiliške

komisije, ki je v letih 1918/19 pripravljala in pripravila

nastanek ljubljanske univerze, bistveno pripomogli, da je v njej

prevladal vsebinski koncept moderne evropske univerze s

tradicionalnimi fakultetnimi stolicami, čeprav nam vloga

profesorjev bogoslovnega učilišča v procesu nastajanja

ljubljanske univerze v celoti še ni poznana.

V času, ko so tudi na Slovenskem nastajali prvi dokumenti

teološke misli (Brižinski spomeniki, samostanski rokopisi), se

je v evropskem prostoru izoblikovala sholastična teologija,

teološka znanost tega časa pa je obsegala pozitivno in spekula-

tivno teologijo, ki sta bili skupaj z razlago Svetega pisma stare

in nove zaveze glavna študijska predmeta na teoloških

fakultetah srednjeveških univerz.

Temelji sodobnemu katoliškemu teološkemu študiju pa so bili

postavljeni v 16. stoletju na Tridentinskem koncilu. V tem

smislu je bil za vzgojo duhovniškega naraščaja v ljubljanski

škofiji ustanovljen v Gornjem Gradu vzgojno-izobraževalni

zavod s teološko šolo, pri ljubljanski stolnici pa semenišče za

študente, ki so obiskovali teološka predavanja pri ljubljanskih

jezuitih oziroma od konca 18. stoletja teološka predavanja na

ljubljanskem liceju. Po ukinitvi semiuniverzitetnega licejskega

študija teologije v Ljubljani v letu 1848/49 je teološki študij

prevzela škofija in ustanovljeno je bilo Škofijsko bogoslovno

učilišče, ki je leta 1919 po nastanku ljubljanske univerze,

začelo delovati kot Teološka fakulteta nove univerze. V tem

času je bila Teološka fakulteta članica državne univerze in je v

okoliščinah političnega in ekonomskega centralizma tedanje

države, ki ni omogočal nemotenega razvoja univerze, delila

usodo njenih ostalih fakultet. Maja 1945 se je začelo novo

obdobje v razvoju ljubljanske univerze. Po letih bojev za obstoj

so se univerzi odprle možnosti širitve, hkrati pa se je začelo

obdobje vmešavanja oblasti v univerzitetno življenje. Ustava

Federativne ljudske republike Jugoslavije iz leta 1946 je verske

šole obravnavala kot zasebne šole, nad katerimi ni imela

nadzora, zato jih je skušala ukiniti. Slovenski minister prosvete

je 15. novembra 1946 podpisal odločbo o izločitvi Teološke

fakultete kot specifične verske šole iz sklopa Univerze v

Ljubljani. S tem je bila Teološka fakulteta formalnopravno

izločena, do dejanske izločitve iz Univerze pa je prišlo s

sprejetjem Zakona o ureditvi visokega šolstva v Ljudski

republiki Sloveniji oktobra 1949, ki je spremenil ustroj

ljubljanske univerze in jo razbil na tri samostojne ustanove:

Univerzo, Medicinsko visoko šolo in Tehniško visoko šolo;

Agronomska in gozdarska fakulteta ter Teološka fakulteta pa

sta s poletnim semestrom študijskega leta 1949/50 postali

samostojni fakulteti. Vendar sprememba ni vplivala na način

študija in pravice, ki so jih uživali profesorji in študenti

Teološke fakultete, saj je bila fakulteta še vedno v sistemu

javnega šolstva in financirana iz proračunskih sredstev. Leta

1952 so se zaostrili odnosi med državo in Rimskokatoliško

cerkvijo v Jugoslaviji in Teološka fakulteta je prenehala biti

državna ustanova.

Tudi po tem ko je bila Teološka fakulteta izključena iz

ljubljanske univerze, med njima niso bili pretrgani vsi stiki.

Živelo je osebno in poluradno sodelovanje. Prizadevanja za

demokratizacijo slovenske družbe so prinesla napredek tudi v

urejanje položaja Teološke fakultete. Leta 1991 je postala

državno priznana fakulteta, maja 1992 pa je bila podpisana

pogodba o sodelovanju med Univerzo v Ljubljani in Teološko

fakulteto v Ljubljani z oddelkom v Mariboru. 18. novembra

1992 je Univerzitetni svet sprejel sklep o ponovni vključitvi

Teološke fakultete v Univerzo v Ljubljani.

Danes so učitelji in študenti Teološke fakultete enakopravni,

zelo dejavni in nepogrešljivi člani akademske skupnosti

Univerze v Ljubljani. Študijski programi Teološke fakultete se

povezujejo s programi ostalih fakultet in jih smiselno

dopolnjujejo. Univerza, ki vključuje tudi znanje in vedenje

Teološke fakultete, se počuti svobodna in sposobna izvajati

svoje poslanstvo.

Prof. dr. Andreja Kocijančič

rektorica

Univerzitetni arhivi so danes središčna mesta, mesta

kontinuitete znotraj univerze pa tudi mesta, kjer se univerza

predstavlja kot celota. So neke vrste „trajnejši“, morda lahko

rečemo zgodovinski spomin univerze. Arhivi univerz so

moderne „zakladnice“, ki z zbiranjem in varovanjem

(hranjenjem) dokumentov univerz in visokih šol opravljajo

nalogo javnega arhiva in nudijo uporabnikom dragocene

informacije o univerzitetni oziroma visokošolski tematiki. S

svojimi objavami znanstvenih in strokovnih publikacij

prinašajo dragocene izsledke v zgodovinsko pa tudi v druge

stroke, s svojo predstavitveno dejavnostjo: razstavami o

zgodovini univerz in znanosti pa ustvarjajo povezavo s širšo

javnostjo.

Za Teden Univerze v Ljubljani 2008 in ob 89. obletnici

ustanovitve Teološke fakultete ljubljanske univerze je Arhiv in

muzej Univerze pripravil razstavo in razstavni katalog z

naslovom Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in

prostor. Razstava in razstavni katalog nas popeljeta v

predzgodovino teoloških študij na Slovenskem, v čas od 16. do

začetka 20. stoletja, do ustanovitve Teološke fakultete v

Ljubljani leta 1919 in njenega nadaljnjega razvoja vse do

današnjih dni.

Najstarejši dokumenti teološke misli na Slovenskem so

povezani z Brižinskimi spomeniki, zapisanimi verjetno proti

koncu 10. stoletja. Več teoloških del je nastalo v 11. in 12.

stoletju v zvezi z nastankom meniških redov benediktincev,

cistercijanov in kartuzijanov, tem so se v poznem srednjem

veku pridružile še šole dominikancev in frančiškanov. V

samostanske knjižnice teh časov na Slovenskem je prodrla tudi

teološka misel visoke sholastike (Tomaž Akvinski,

Bonaventura). Teološka dediščina je ohranjena v rokopisnih

učbenikih samostanskih šol v Stični in Gornjem Gradu. Prva

teološka dela v slovenščini pa so med Slovence prišla s

protestantsko književnostjo.

Temelje sodobnemu katoliškemu teološkemu študiju je

postavil tridentinski koncil (1545-1563). V ljubljanski škofiji je

tridentinska navodila začel uresničevati predvsem škof Tomaž

Hren (1597/1599-1630) z ustanovitvijo vzgojno-izobraže-

valnega zavoda (semenišča) Collegium Marianum (Marijanski

zavod) s teološko šolo v svoji rezidenci v Gornjem Gradu in z

organizacijo semenišča pri ljubljanski stolnici (šolo pri

ljubljanski stolnici) za študente, ki so teološki študij obiskovali

pri ljubljanskih jezuitih. Gojenci ljubljanske škofije pa so se

šolali tudi v teoloških učnih ustanovah na Dunaju, v Gradcu,

Rimu in drugod.

Po ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 se je pouk teologije

prenesel v škofijsko semenišče oziroma po ustanovitvi

ljubljanskega liceja v začetku devetdesetih let 18. stoletja na

njegovo stolico za teologijo. V času Napoleonovih Ilirskih

provinc (1809-1813) je v okviru univerzitetnega študija na

univerzitetnih Centralnih šolah v Ljubljani obstajala med

drugim tudi fakultetna teološka stolica. Ukinitev semi-

univerzitetnega licejskega študija teologije v letu 1848/49 je

imela za posledico, da je leta 1851 teološki študij ponovno

prevzela škofija. Ustanovljeno je bilo ljubljansko bogoslovno

učilišče (Visoka bogoslovna šola), ki je leta 1919 začela

delovati kot Teološka fakulteta novoustanovljene Univerze

Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. Teologija

– znanost o Bogu na podlagi krščanskega razodetja in

človeškega iskanja – je bila na ljubljanski univerzi usta-

novljena z namenom, da vzgaja in teološko oblikuje pastoralne

delavce Cerkve, goji teološko znanost s posebnim ozirom na

domače razmere in vzhodne Cerkve ter proučuje slovensko

zgodovino, staroslovansko cerkveno književnost in slovensko

literaturo. Po drugi svetovni vojni je Teološka fakulteta

delovala do leta 1949 v okviru ljubljanske univerze, od leta

1950 kot izključno cerkvena ustanova v povezavi z rimsko

kongregacijo za katoliško vzgojo. Leta 1968 je v Mariboru

začel delovati oddelek ljubljanske Teološke fakultete z

zadnjimi tremi letniki, ki se je od leta 1993 postopno razširil na

popolni študij. Leta 1991 je fakulteta znova dobila položaj

državne ustanove in v naslednjem letu bila ponovno vključena

v ljubljansko univerzo.

Naj na koncu izpostavim misel nadškofa prof. dr. Franca Perka,

nekdaj tudi dekana Teološke fakultete, ki jo je zapisal leta 1990

ob 70-letnici Teološke fakultete v Ljubljani, namreč da je

„posebna naloga slovenske Teološke fakultete v okolju

slovenske kulture in misli na podlagi življenja Cerkve na

Slovenskem oblikovati teološko misel, ki bi jo lahko imenovali

slovenska teologija“. Tudi slovenska teološka fakulteta ima

torej pravico in dolžnost v simfoniji z vesoljno Cerkvijo

oblikovati svojo teološko misel.

Zahvaljujemo se vsem, ki so sodelovali pri pripravi razstave in

kataloga, še posebno dekanatu Teološke fakultete v Ljubljani in

Nadškofijskemu arhivu v Ljubljani, ki sta z izposojo in

Uvod

7

Jože Ciperle

preslikavo gradiva v veliki meri omogočila izvedbo projekta.

Zahvalo izrekamo prof. dr. Bogdanu Kolarju in prof. dr. Stanku

Gerjolju, bivšemu oziroma sedanjemu dekanu Teološke

fakultete ter rektorici Univerze prof. dr. Andreji Kocijančič, ki

so ves čas z naklonjenostjo spremljali pripravo razstave in izid

razstavnega kataloga, rektorat Univerze pa je njuno izvedbo

tudi finančno omogočil.

8

Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor

Teološki študij v Ljubljani pred ustanovitvijo univerze

Cerkev je izobraževanju in vzgoji duhovnikov vedno posvečala

posebno skrb. Kakor poudarja dr. France M. Dolinar, glede tega

iz vrste odlokov in navodil osrednjega cerkvenega vodstva,

splošnih in pokrajinskih koncilov in posameznih škofov

izstopata dve obdobji: obdobje karolinške renesanse od konca

9. stoletja dalje in obdobje po tridentinskem koncilu (1545-11563). Karolinška renesansa je izpostavila izobrazbo

duhovnikov, od tod zahteva po šolah pri stolnicah in

samostanih in zahteva po poenotenju učnega programa študija

teologije, tridentinski koncil pa je dal večji poudarek vzgoji

duhovniških kandidatov, od tod zahteva, da morajo vsi škofje

pri svojih stolnih cerkvah ustanoviti semenišča, kjer se bodo

pod njihovim vodstvom vzgajali in izobraževali novi 2duhovniki za potrebe dušnega pastirstva v njihovih škofijah.

O izobraževanju in vzgoji duhovnikov na Slovenskem v

stoletjih pred ustanovitvijo ljubljanske škofije vemo zelo malo,

saj so zadevna poročila izredno redka in skopa. V času

pokristjanjevanja Slovencev so se misijonarji verjetno

usposabljali v Salzburgu, kjer je samostan sv. Petra od

ustanovitve dalje imel šolo, pa tudi v samostanskih šolah na

Bavarskem: v Kremsemünstru, na Chiemseeju, v Nieder

Altaichu in v Freisingu. Šole so bile potrebne za duhovščino, ki

je v prvi polovici 9. stoletja zasedla prve pražupnije v

Karantaniji. Karel Veliki je v zvezi z izobraževanjem

duhovščine zahteval od podrejenih škofov, naj pri škofijskih

cerkvah poskrbijo za ustanovitev šol, kjer se bo vzgajala

duhovščina. Za šolanje duhovščine, ki je delovala na

Slovenskem južno od Drave, je imela podoben pomen šola v

Čedadu. Prva napotila za vsebino vzgojnega dela pri

izobraževanju duhovščine na Slovenskem je določil teološko

morda najbolj izobraženi mož te dobe misijonar Alkuin, ki v

svojih pismih s konca 8. stoletja priča, kako skrbno sta se na to

nalogo pripravljala Arno, od leta 798 prvi nadškof v Salzburgu,

in patriarh Pavlin II. iz Ogleja, tudi eden vodilnih teologov

takratne Evrope. Za pozni srednji vek je izpričano, da so

sholarji iz slovenskih dežel študirali teologijo v tujih

izobraževalnih središčih: v Padovi, Bologni in Rimu, pa na 3Dunaju in drugod, kjer so nekateri tudi doktorirali. Večina

duhovščine, ki v strukturi izobraženstva tega časa predstavlja

večinski del, pa ni nikdar študirala na kaki artistični ali celo

teološki fakulteti. Izobražena je bila vrhnja plast duhovščine, iz

katere je izhajala cerkvena hierarhija, nižja duhovščina je imela

le osnovno izobrazbo, ki jo je prejela v stolnih, samostanskih in

župnijskih šolah. Stolne šole, ki so v 12. in 13. stoletju obstajale

na obrobju slovenskega etničnega ozemlja (Koper, Krka na

Koroškem), kakor tudi samostanske šole od 11. in 12. stoletja in

župnijske šole zlasti od začetka 15. stoletja niso nudile le

elementarne izobrazbe, ampak ponekod tudi izobrazbo, ki je

duhovniškim kandidatom omogočila nadaljevati študij v

univerzitetnih središčih, ki so se od 13. stoletja v Evropi

severno in južno od Alp vse bolj pogosto ustanavljale v bližnji

in daljni okolici slovenskega etničnega ozemlja. Nekatere

samostanske šole na Slovenskem (Stična, Vetrinj, Gornji Grad)

so se razvile v pomembna in močna izobraževalna središča z

manjšimi in večjimi knjižnicami oziroma zbirkami rokopisov z

različnih področij znanja.

Ni znano, da bi v kakem našem srednjeveškem samostanskem

izobraževalnem središču nivo izobraževanja dvignili na nivo

splošnega študija (studium generale), ki so ga nudile takratne

univerze, oziroma da bi posredovali nekaj delov tega

(teološkega) študija (studium particulare), ki so ga v nekaterih

samostanskih središčih izven slovenskega ozemlja (npr. od

začetka 14. stoletja na Dunaju v samostanu avguštincev -

eremitov kot studium generale totius Ordinis) obiskovali

samostanski redovniki, ponekod pa je bil dostopen tudi 4posvetnim duhovnikom. Kvalitetnejše župnijske šole na

Slovenskem (npr. v Kranju, Ribnici in v Ljubljani) so v 15.

stoletju dajale duhovniškim kandidatom potrebno duhovniško

izobrazbo. Seveda pa teološki študij v srednjeveških stolnih,

samostanskih in župnijskih šolah ni primerljiv s kasnejšo

organizacijo teološkega študija, ki je dobil povsem novo obliko 5s tridentinsko prenovo.

F. M. Dolinar, Problem vzgoje duhovnikov kot nosilcev cerkvene prenove, v: Katoliška obnova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628 (Zbornik slovenskih predavanj), Bogoslovni vestnik, 1–3 (1992), 52–53. F. M. Dolinar, Problem vzgoje duhovnikov /…/, 52–53; Lexikon für Theologie und Kirche, Band 5, Freiburg 1960, 1377–1379, Band 10, Freiburg 1965, 983–984. Prim. A. Ožinger, Študenti iz slovenskih dežel na dunajski univerzi v poznem srednjem veku, v: Kronika, 23 (1975), 149–153; J. Janžekovič, Slovenski študenti na dunajski univerzi v 16. stoletju, v: Kronika, 25/3, (1977), 167–177; P. Schmidt, Collegium Germanicum in Rom und die Germaniker, Tübingen 1984; A. Cindrič, Matrike kot vir za preučevanje slovenskega izobraženstva med leti 1585 in 1715 (Gradec, Dunaj, Siena), v: Gestrinov zbornik, Ljubljana 1999, 501–516; P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana 1979, 120–146. H. Engelbrecht, Geschichte des österreichischen Bildungswesens /…/, Band 1, Wien 1982, 202–203. Prim. J. Gruden, Vzgoja in izobrazba duhovščine na Slovenskem v srednjem veku, v: Katoliški obzornik 6 (1902), 237–246; M. Benedik, Teološki študij na Slovenskem, v: Bogoslovni vestnik, 50/3 (1990), 9–13; F. M. Dolinar, Problem vzgoje duhovnikov /…/, 52; P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem /…/, 120–146; J. Ciperle, Oris srednjeveškega šolstva na Slovenskem, v: Zbornik predavanj, XIX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 4.–16. julij 1983, Ljubljana 1983, 227–246;L. Žnidaršič, Šolanje, vzgoja in izobrazba duhovnikov ljubljanske škofije pred tridentinskim koncilom, Zgodovinski časopis, 52/4 (1998), Ljubljana 1998, 473-485.

11

1

2

3

4

5

Jože Ciperle

O vsebini teološkega študija do tridentinske dobe lahko

rečemo, da je bil v osnovi usmerjen v učenje apostolske

veroizpovedi, očenaša in mašnih beril pa tudi v branje Pavlovih

pisem in razlago psalmov ter Svetega pisma nove zaveze. V

srednjeveških kapiteljskih šolah so poučevali sedem svobodnih

umetnosti, najprej gramatiko, retoriko in dialektiko, nato je

sledil ali teološki študij ali profani predmeti kvadrivija:

geometrija, aritmetika, astronomija in glasba. V 11. stoletju se

je iz filozofije izoblikovala sholastična teologija, ki so jo v 12.

stoletju predstavljali sistematično s tem, da so oblikovali

posebno skupino za dogmatiko in moralko. Glavni predstavnik

sholastične teologije je postal Peter Lombard, njegov sistem pa

je nekaj stoletij predstavljal temelj teoloških predavanj na

novoustanovljenih univerzah, ki so ga nato izpopolnili še

Albertus Magnus, Tomaž Akvinski, Bonaventura, Dun Scotus

in drugi. Univerzitetni teološki študij so delili v dve skupini. V

prvi so razlagali Sveto pismo v literarnem smislu iz latinske

vulgate z ozirom na originalni prvotni tekst. Vendar je bilo

takrat znanje jezikov še zelo omejeno, biblična filologija se je

namreč oblikovala šele v 16. stoletju. Druga skupina je

obsegala sistematično teologijo iz štirih knjig Petra Lombarda

(1140). Zadevna predavanja so bila v bistvu komentarji k

njegovim knjigam: predstavljala so uvod v poznavanje in

pravilno razumevanje cerkvenih naukov, njihovo utemeljitev

in obrambo, vse po sholastični metodi. Temu so dodali še

duhovne pogovore z moralno teologijo in nagovore ob

praznikih: sermones. Od filozofskih pogledov je prevladoval

nominalizem, dokler se ni pod vplivom doktorjev iz reda

dominikancev po Tomažu Akvinskem uveljavil realizem na

vseh teoloških fakultetah, sčasoma pa sta obe usmeritvi

oslabeli. Celotni univerzitetni teološki študij je trajal osem let,

obiskovali pa so ga lahko le tisti, ki so prej zaključil filozofski

študij, tj. študij na artistični fakulteti. Člani teoloških fakultet so

bili profesorji, ki so imeli redna predavanja in so se imenovali

ordinarii ali stipendiati, imenoval pa jih je deželni knez.

Profesorji so bili deloma redovniki, deloma svetni duhovniki.

Sredi 16. stoletja je bil univerzitetni teološki študij omejen na

šest let, predavali so trije redni profesorji brez pomoči

bakalavrov. Teološka znanost tega časa je obsegala pozitivno in

spekulativno teologijo. Prva je razlagala spise Svetega pisma

stare in nove zaveze, druga pa sholastično in moralno teologijo.

Tako so popolne teološke fakultete imele učne stolice za

razlago Svetega pismo stare in nove zaveze, za sholastično

teologijo, moralno teologijo, kazuistiko (casuum), teološko

polemiko in hebrejščino. Za cerkveno zgodovino je obstajala

posebna stolica v okviru artistične (filozofske) fakultete, v

okviru pravne fakultete pa stolica za cerkveno pravo. Težišče

teološkega študija je predstavljala spekulativna teologija, ki je

obravnavala dogmatiko in moralno teologijo ter vključevala

obsežne komentarje Summae theologicae Tomaža Akvinskega.

Pri razlagi svetih spisov pa so bolj kot same sentence 6izpostavljali pomen besed in pravila gramatike. Seveda je

potrebno izpostaviti, da vsebina teološkega študija v

srednjeveških stolnih, samostanskih in župnijskih šolah v

glavnem ni primerljiva s študijem teologije na takratnih

univerzah, predvsem pa ne s kasnejšo organizacijo teološkega

študija, ki je dobil povsem novo obliko s tridentinsko prenovo.

I.

Na ozemlju ljubljanske škofije, ki je bilo teritorialno in pravno

razkosano na več otokov na Štajerskem, Kranjskem in

Koroškem, v času njenih prvih osmih škofov (1463 1598) – z

izjemo samostanskih vzgojno-izobraževalnih ustanov – ni

obstajala ustanova, ki bi bila v celoti določena za izvajanje

teološkega študija po določilih tridentinskega koncila.

Vprašanje celovite priprave duhovniških kandidatov za

pastoralno delovanje ni bilo urejeno. V tem času je večina

duhovščine, ki je delovala na njenem ozemlju, še prihajala iz

sosednjih škofij: Ogleja, Zagreba, Briksna in Salzburga, v sami

ljubljanski škofiji pa je bilo tudi po tridentinskem koncilu še

vedno možno izobraževanje duhovniških kandidatov pri

stolnih in drugih odličnejših cerkvah (npr. pri ljubljanski

stolnici, v Radovljici, Pilštajnu in Slovenj Gradcu), kandidate,

predvidene za višje službe v škofiji, pa so od srede 16. stoletja

pošiljali k jezuitom v rimski Germanik, nekateri pa so študirali

na dunajski univerzi, po ustanovitvi univerze v Gradcu leta

1585 pa tudi na tej univerzi. Škof Janez Tavčar (1580 1597) je

za svoje bogoslovce v Gradcu ustanovil devet štipendij, škof

Tomaž Hren (1597/1599 1630) je ustanovil še nove

štipendijske ustanove v Gradcu, po prihodu jezuitov v

Ljubljano leta 1597 in ustanovitvi njihovih študij pa tudi pri

ljubljanskih jezuitih in leta 1627 na dunajski univerz še tri 7študijska mesta za duhovniške kandidate ljubljanske škofije.

-

-

-

H. Zschokke, Die theologischen Studien und Anstalten der katholischen Kirche in Österreich, Wien, Leipzig 1894, 3–13; H. Denifle, Die Entstehung der Universitäten des Mittelalters bis1400, Berlin 1885 (reprint Graz 1956), 288–300; W. Rüegg (izd.), Geschichte der Universität in Europa, Band I, (Mittelalter), München 1993, 359–383. F. Petrič, Ljubljanski škof Janez Tavčar, v: Bogoslovni vestnik 52(1992), 9–16; B. Kolar, Teološki študij in bogoslovno semenišče v Ljubljani v času Karla J. Herbersteina, v: Herbersteinov simpozij v Rimu, Celje 2004, 74–76.

12

6

7

V razmerah reformacije in neposredno po njej je tridentinska

navodila glede teološkega študija, tj. predvsem oblikovanje

škofijskih semenišč s temeljitejšo vzgojo in izobraževanjem

novih duhovnikov v ljubljanski škofiji prvi celovito začel

uresničevati škof Tomaž Hren z ustanovitvijo vzgojno-

izobraževalnega zavoda (semenišča) Collegium Marianum

(Marijanski zavod) v svoji rezidenci v Gornjem Gradu, ki je

imel svojo lastno teološko šolo. Korenine tega zavoda segajo

sicer v čas prvega ljubljanskega škofa Sigismunda Lamberga

(1463 1488), pomembnejše sledi o zavodu pa je moč zaslediti

tudi v času ljubljanskega škofa Janeza Tavčarja (1580 1597).

Škof Hren je za poslovanje zavoda izdal statut, ki je zagotavljal,

da bodo vsi, ki bodo sprejeti v zavod, usposobljeni za

duhovniško službo. Statut je tudi določal, da mora vsak, ki je

sprejet v zavod, podpisati izjavo, s katero se zaveže, da bo po

študiju stopil v službo ljubljanske škofije. Prvo duhovniško

semenišče ljubljanske škofije, ki se sicer nekoliko razlikuje od

podobnih semenišč v avstrijskih deželah, »je ljubljanskemu

škofu nudilo dvoje: najprej nadzor nad vzgojo in

izobraževanjem duhovniških kandidatov in, kar se je Hrenu

zdelo enako pomembno, tudi možnost preverjanja njihove 8usposobljenosti za dušno pastirstvo«.

Škofijsko semenišče v Gornjem Gradu je sprejemalo gojence,

ki so imeli dokončana zadnja dva razreda, tj. peti in šesti razred

(poetiko in retoriko) nižjih latinskih (gimnazijskih) študij. Iz

objavljenih protokolov je razvidno, da je Hren kot ljubljanski

škof ordiniral 497 presbiterjev, od teh jih je bilo 70 (35,71 %)

alumnov iz Gornjega Grada. Z Marijanskim kolegijem v

Gornjem Gradu in z organizacijo semenišča pri ljubljanski

stolnici, tj. internata z internim poukom nekaterih predmetov

(šolo pri ljubljanski stolnici) je škof Hren bistveno dvignil

intelektualno in duhovno raven svoje duhovščine in vsaj

deloma zadostil tridentinskim smernicam za prenovo

duhovniškega stanu. Po Hrenovi smrti se je delovanje

gornjegrajskega zavoda spremenilo v dopolnilno izo-

braževanje novoordiniranih duhovnikov ljubljanske škofije. Iz

poročila, ki ga je leta 1684 pisal škof Sigismund Krištof

Herberstein (1683 1701), pa izhaja, da ljubljanska škofija še

vedno ni imela lastnega škofijskega semenišča za

izobraževanje in vzgojo svoje duhovščine in da so duhovniški

kandidati, preden so bili ordinirani, vsaj dve leti poslušali 9predavanja iz moralne teologije pri ljubljanskih jezuitih. To

potrjuje tudi relacija škofa Herbersteina s konca januarja 1694:

gojenci ljubljanske škofije so se šolali na Dunaju, v Gradcu in

Gornjem Gradu ter pri jezuitih v Ljubljani. Semenišče v

-

-

-

Naslovnica ustanovne listine Marijanskega zavoda (Collegium Marianum), prvega duhovniškega semenišča ljubljanske škofije, v Gornjem Gradu iz leta 1605 [Fundatio alumnatus Oberburgensis 1605], ki vključuje tudi njegova pravila [Instructio alumnorum Oberburgensium 1605]. Ljubljanski škof Tomaž Hren (1597/1599-1630) je v njej posebej poudaril poleg izobrazbe tudi vzgojo duhovnikov. (NŠAL, KAL 122/9.)

F. M. Dolinar, Problem vzgoje duhovnikov /…/, 53. M. Benedik, Teološki študij na Slovenskem, 13–15; F. M. Dolinar, Problem vzgoje duhovnikov /…/, 54–59; A. S. Snoj, Vzgoja in izobraževanje duhovnikov v Hrenovem času, v: Hrenov simpozij v Rimu, Celje 1998, 200–211; B. Kolar, Teološki študij in bogoslovno semenišče, 74–76.

13

89

Gornjem Gradu, ki je leta 1728 dobilo nov statut, je delovalo do

preureditve škofijskih meja v času jožefinskih reform oz. 10dokler je tam obstajala škofijska rezidenca. Ves ta čas pa so na

slovenskem prostoru obstajale tudi interne teološke šole

nekaterih cerkvenih redov: npr. frančiškanov, avguštincev,

cistercijanov, ki so služile za izobraževanje njihovega lastnega

duhovnega naraščaja, niso pa imele pravice javnosti.

II.

Jezuiti so nastopili v času protireformacije, katoliške prenove

in poznega humanizma. Njihovi kolegiji so postali duhovna,

verska in kulturna središča takratne Evrope. Aktivnost in

mobilnost jezuitskega reda, ki ga je papež potrdil leta 1540, je

odprla Rimu nove možnosti za konkretno duhovniško,

misijonsko in vzgojno dejavnost. Centralizirana organizacijska

oblika, visoka strokovnost kakor tudi asketska predanost in

odločnost vsakega redovnega člana so novi redovni skupnosti

omogočile, da je v nekaj desetletjih razpletla po svetu mrežo

svojih kolegijev, šol, univerz, tiskarn, gospodarstev in

molitvenih bratovščin. Kakor izhaja iz redovnih pravil

(Constitutiones Societatis Jesu), je bil njen cilj pomagati

bližnjemu pri spoznanju Boga in božje ljubezni, da bi se

zveličala njegova duša. Ustanovitelju reda in njegovemu

prvemu generalu Ignaciju Loyolskemu (1491 1556) so šolske

naloge sprva predstavljale postransko dejavnost, ki naj ne bi

presegla pouka katekizma za otroke. Kmalu pa je redu postalo

jasno, da jim poleg pridig in obhajil prav pouk mladih odpira

novo dejavnostno področje, na katerem je mogoče izredno

močno vplivati na oblikovanje ljudi in na njihovo vero. Tako so

jezuiti v nasprotju s svojimi prvotnimi usmeritvami postali 11šolski red.

V tem smislu se je leta 1550 obrnil nanje habsburški vladar

Ferdinand I. (1521 1564). Prosil je Ignacija Loyolskega za

ustanovitev jezuitskega kolegija na Dunaju, v katerem bi se

»skupaj z naraščajem Družbe mladina izobraževala v svetnih

znanostih«. Jezuitski general je prošnjo uslišal leta 1551 in še v

istem letu so prvi jezuiti prišli na Dunaj. Jezuitski kolegij na

Dunaju, ki se je kmalu razvil v pomembno središče jezuitskega

širjenja po srednje – in deloma vzhodnoevropskem prostoru, je

bil sprva podrejen direktno Ignaciju Loyolskemu, od leta 1556

je spadal v gornjenemško jezuitsko provinco, leta 1563 pa je

bila ustanovljena samostojna avstrijska provinca, ki je v

začetku segala od današnje Spodnje in Zgornje Avstrije prek

Češke, Šlezije, dela Poljske, Slovaške in Madžarske do

Sedmograške in prek Kranjske, Štajerske in Furlanije tja v 12Istro.

-

-

Jezuitski vzgojni ideal, ki se v glavnem ni razlikoval od

temeljnih pedagoških usmeritev 16. do 18. stoletja,

dokumentira jezuitski študijski red Ratio atque Institutio

Studiorum Societatis Jesu. Ta za jezuitsko vzgojno in

pedagoško dejavnost temeljni dokument je bil natisnjen leta

1599 v Neaplju, leta 1615 je bil razširjen z nekaterimi dodatki in

je v novi izdaji iz leta 1616 veljal do razpustitve jezuitskega

reda. Ratio studiorum predstavlja v zgodovini pedagogike in

izobraževanja redek primer nadnacionalnega šolskega in

študijskega reda, ki je – mnogo pred intencijami razsvetljenega

absolutizma po sekularizaciji in uniformiranju – na šolskem

področju v veliki meri zagotovil enotnost učnega sistema v

tistih deželah, kjer je jezuitski red dominiral v šolskem sistemu.

Glavni cilj vsega jezuitskega nižjega šolstva (studia inferiora),

ki je bil organiziran v kolegiju, je bil pouk latinščine, le v manjši

meri pa tudi grščine. Pouk je trajal pet do šest let in je potekal v

razrednih skupnostih.

V učnem načrtu studiorum inferiorum (nižjih študij)

jezuitskega gimnazijskega kurza so zato zanemarjene realije, ki

versko-izobraževalnemu cilju služijo le pogojno, medtem ko je

poznavanje tako imenovanih humaniora , predvsem latinščine

kot osnovnega pogoja za vse duhovne in znanstvene študije,

zavzemalo izredno poudarjeno mesto. Da so bile jezuitske

gimnazije v bistvu latinske šole, dokazuje podrobno določena

zgradba studiorum inferiorum, ki je podana v študijskem redu.

Že oznaka posameznih razredov je sledila vsakokratnemu

stanju latinskega pouka. Izobrazba odličnih latincev je bila cilj

pet do šest let trajajočega pouka jezuitskih humanističnih

gimnazijskih kurzov. Pridobivanje formalne jezikovne

izobrazbe je ostalo v jezuitskem učnem načrtu ves čas

B. Kolar, Teološki študij in bogoslovno semenišče, 76; J. Mlinar, Seminar za revne študente pri ljubljanskem kolegiju, v: Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773), Ljubljana 1998, 84. B. Duhr, Geschichte der Jesuiten in den Ländern deutscher Zunge, Bd. 1, Freiburg i. Br 1907, 45–47, 92–94; F. Paulsen, Geschichte des gelehrten Unterrichts auf den deutschen Schulen und Universitäten von Ausgang des Mittelalters bis zur Gegenwart, 1, Leipzig 1919, 387–443; H. Engelbrecht, Geschichte des österreichischen Bildungswesens /…/, 2. Bd., Wien 1983, 135–140; F. M. Dolinar, Cerkveni in politični okvir jezuitov na Slovenskem v 17. in 18. stoletju, v: Jezuiti na Slovenskem, Zbornik simpozija (Redovništvo na Slovenskem, 3), Ljubljana 1992, 36–42; J. Ciperle, Jezuitski učni program in njihovi študiji v Ljubljani, v: Jezuiti na Slovenskem, Zbornik simpozija (Redovništvo na Slovenskem, 3), Ljubljana 1992, 157–179; F. M. Dolinar, Pomen jezuitskega reda v verskem in kulturnem življenju na Slovenskem, v: Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 3. julija 1987 (Obdobja, 9), Ljubljana 1989, 379–384; J. Ciperle, Podoba velikega učilišča ljubljanskega, Licej v Ljubljani 1800–1848, Ljubljana 2001, 22–48. Jesuiten in Österreich, Festschrift zum 400-jährigen Gründungsjubileum der österreichischen Ordensprovinz der Gesellschaft Jesu 1663–1963, Innsbruck 1963; J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 25–26.

14

10

11

12

prevladujoče. Realije so se pojavljale v omejenem obsegu: niso

se mogle in tudi ne hotele profilirati kot samostojni učni 13predmet.

Na področju višjega/visokega šolstva je Družba Jezusova

prevzela naloge artistične (filozofske) fakultete, obvezne

univerzitetne predstopnje za študij posameznih fakultetnih

strok. Jezuitski filozofski kurz je po Ratio studiorum obsegal tri

leta. Tudi tukaj so glavni predmeti označevali stopnjo študija. V

prvem letu je bila v središču pozornosti logika. Drugemu letu je

dajala značaj fizika, dodatno pa so poučevali še matematiko,

astronomijo, geografijo in meteorologijo. Tretje leto je bilo v

glavnem posvečeno metafiziki in etiki, poučevali pa naj bi tudi

nekaj psihologije in fiziologije. Povsod po Evropi so bili

podlaga celotnemu učnemu programu jezuitskih filozofskih

študij Aristotelovi spisi.

Vsi slušatelji so se morali udeleževati javnih disputacij, za

katere so vabila s tiskanimi tezami razpošiljali uglednejšim

meščanom in prijateljem kolegija. Večinoma so potekale v avli

kolegija, udeleževali so se jih rektor, študijski prefekt,

profesorji, ki so poučevali, redovni očetje kolegija kakor tudi

povabljeni gostje. Odvijale so se po točno določenih

smernicah. Tako so dopoldne nastopali študent metafizike proti

študentu fizike, študent fizike proti študentu logike, popoldne

pa študentje iste izobrazbene stopnje (npr. študent metafizike

proti študentu metafizike, študent fizike proti študentu fizike).

Sholastična tradicija je z disputacijami slavila svoj pozni 14preporod.

Jezuitski študij teologije je bil navezan na filozofski kurz,

potekal je na podoben način in bil zaključen na podoben način.

Trajal je štiri leta. Po pravilu so slušatelji že imeli prakso v

poučevanju, saj je večina od njih po absolviranju filozofskega

kurza morala poučevati v studia inferiora. Ratio studiorum je

za učni program določal razlago Svetega pisma stare in nove

zaveze, sholastično teologijo s podrobno predstavitvijo

teoloških naukov Tomaža Akvinskega, cerkveno zgodovino,

kanonsko pravo in moralno teologijo, vključeval pa je tudi

pouk hebrejščine. Študij je bil tudi tukaj – tako kot v vseh

jezuitskih učnih institucijah – urejen do najmanjših

podrobnosti in ni nudil nikakršnih možnosti, da bi se izognili

predpisanim temam in učnim metodam. Prav nasprotno,

posebno študij teologije je bil zaostren do skrajnosti, saj ni

dopuščal »nikomur, da bi brez poprejšnjega dovoljenja

predstojnika postavil novo vprašanje ali izrazil kakršno koli

mnenje«, ki ne bi bilo oprto na mnenje znane avtoritete. V

principu profesorji niso smeli pri pouku uporabljati niti

neaprobiranih učbenikov oziroma avtorjev niti »novih oblik

dociranja in disputiranja«. Poleg tega so morali svoje teze pred

objavo predložiti v preizkušnjo študijskemu prefektu.

Disputacije so potekale na povsem enak način kakor pri

filozofskem kurzu.

Jezuitom je teološki študij predstavljal težišče njihovega

učnega programa; dostop do tega študija pa je bil mogoč šele po 15večkratni selekciji kandidatov.

Leta 1597, triinštirideset let po ustanovitvi in sedeminpetdeset

let po tem, ko je papež Pavel III. (1468/1534 1549) z bulo

Regimini militantis ecclesiae potrdil katoliški red Sociatetis

Jesu, Družbo Jezusovo Ignacija Loyolskega, so jezuiti prišli

tudi v Ljubljano. Škof Tomaž Hren (1597 1630) ni le

vsestransko podpiral gradnje kolegija (1598 1603) in cerkve

sv. Jakoba (1613-1615), ampak tudi šolsko in vzgojno

dejavnost jezuitov. 176 let (1597 1773) je deloval jezuitski

kolegij pri cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Jezuitski kolegij v

Ljubljani je v času protireformacije, katoliške prenove in

poznega humanizma – podobno kot drugi jezuitski kolegiji

takratne Evrope – postal duhovno, kulturno in versko središče.

Kot šolski red so jezuiti v 17. in v začetku 18. stoletja tudi v

Ljubljani dvignili s svojim študijskim redom celotni vzgojno-

izobraževalni program na povsem nov, bistveno kvalitetnejši

nivo, saj so zgradili za svoj čas fascinanten vzgojno-

izobraževalni sistem, ki je močno prekašal prejšnje šolske

strukture, in vnesli v pedagoške aktivnosti nove akcente. V

Ljubljani so jezuiti z gimnazijskim poukom (prvima dvema

razredoma: infima in principia) začeli že v letu svojega

prihoda. V okviru kolegija so poleg gimnazije delovali tudi

posamezni višješolski kurzi (studia superiora). Za njihov

začetek velja leto 1619 oziroma 1633, ko so šestim

gimnazijskim razredom dodali še pouk moralne teologije

(kazuistike), leta 1704 pa stolico za cerkveno pravo. Tako je

imela Ljubljana ob koncu 17. in v začetku 18. stoletja v

jezuitskem kolegiju poseben filozofski študij (logika , fizika in

metafizika) in teološki kurz (moralna teologija in kanonsko

pravo), ki sta se po pojmovanju te dobe razlikovala od

jezuitskih nižjih (gimnazijskih) študij. Skrajšan teološki tečaj s

kazuistiko in kanonskim pravom v Ljubljani je bil kot uvod v

praktično dušno pastirstvo določen za vzgojo marljivih

-

-

-

-

Prim. J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/ in tam navedeno literaturo. B. Duhr, Die Studienordnung der Gesellschaft Jesu (Bibliothek der katholischen Pädagogik, IX), Freiburg in. B. 1896, 156–160; J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 38–48. J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 47–48.

15

1314

15

duhovnikov, kdor pa je hotel nadaljevati študij na teološki

fakulteti, ki je, kot je bilo omenjeno, obsegala razlago Svetega

pisma, sholastično teologijo po Tomažu Akvinskem, cerkveno

zgodovino, kanonsko pravo in moralno teologijo, je moral iti v 16Gradec ali na Dunaj.

V Ljubljani je bil oblikovan tip jezuitskega višjega šolstva, pri

katerem so se filozofski in včasih tudi teološki kurzi tesno

naslonili na gimnazijo. Jezuiti po doslej znanih podatkih v

Ljubljani niso dobili nikakršnega privilegija, ki bi njihov

kolegij povzdignil v univerzo. Iz zgodovine jezuitskih

kolegijev pa izhaja, da sta bila za to potrebna vladarski

ustanovitveni privilegij in papeška bula o potrditvi tega

privilegija. Mnenja, da naj bi že splošne bule papežev 16.

stoletja, ki so jezuitski red pooblaščale, da ustanavlja filozofske

in teološke fakultete ter podeljuje akademske naslove,

zadostovale za to, da naj bi imel jezuitski red splošno

pooblastilo za ustanavljanje univerz, gredo predaleč, saj bi

tedaj bila nesmiselna pogosto dolgotrajna in trda pogajanja

med vladarji in papeži o ustanovitvi univerz. Ustanovitveni

privilegiji jezuitskih univerz (papeška bula, vladarski

privilegij) vsebujejo namreč poleg drugih določb tudi formulo

o povzdignjenju v univerzo (studi generalis universitatis). Teze

in njihovo obrambo pa gre razumeti le kot stalni sestavni del

jezuitskega učnega sistema, ki vzgaja pri svojih gojencih smisel

za javno nastopanje, ne pa v povezavi s pridobivanjem

akademskih stopenj. Tako podeljevanje akademskih stopenj,

promocije bakalavrov, licenciatov, magistrov in doktorjev pri

jezuitih v Ljubljani ne poznamo, ne poznamo pa tudi v

Ljubljani v tem času promoviranega doktorja. V Ljubljani so v

jezuitski eri obstajali višji filozofski in teološki študiji, ki so v

vsebinskem pogledu v precejšnji meri identični z vsebino

študija na filozofskih in teoloških fakultetah jezuitskih univerz,

niso pa se podeljevali akademski nazivi, ki predstavljajo edino

ostro mejo med semiuniverzitetnimi študiji in pravimi 17univerzami.

V nasprotju z jezuitskim kolegijem v Celovcu pri ljubljanskih

jezuitih neposredna prizadevanja za povzdignjenje v univerzo

niso dokumentirana. Seveda pa ni izključeno, da se za

Ljubljano še kaj najde, kajti viri za to obdobje še niso v celoti

pregledani. Nekateri kulturni pojavi in prizadevanja dolo-

čenega kroga znanstvenikov v Ljubljani, predvsem kroga

Academiae operosorum, v času ko so opazna prizadevanja za

izpopolnitev univerze v Gradcu s pravno in medicinsko

fakulteto, govorijo za to, da so se v Ljubljani na prelomu 17. in

18. stoletja prvič v zgodovinskem razvoju pokazali ugodni

pogoji za organizacijo popolne univerze, ki bi poleg filozofskih

študij vključevala tudi teološke študije. Nedvomno je krog

Academiae opersorum že imel koncept popolne univerze v

Ljubljani, katerega pa ni realiziral. Vrsta univerzitetnih centrov

v bližini Ljubljane, predvsem pa vse bolj utrjen položaj graške

univerze realizaciji takih ljubljanskih razmišljanj očitno nista

bila naklonjena.

Kulturno prenovitveno gibanje v začetku 18. stoletja je

Ljubljani dalo močan pečat. V mestu je zaživela vrsta kulturnih

ustanov: poleg Academiae operosorum (ustanovljena 1693,

javno nastopila 1712) so bile ustanovljene še: Academia

Ljubljana okrog leta 1680: detajl s cerkvijo Sv. Jakoba in delom jezuitskega kolegija. Kolegij so jezuiti v Ljubljani začeli graditi leta 1598, zgrajen pa je bil leta 1616. Skupaj s cerkvijo Sv. Jakoba je predstavljal enoten kompleks. (J. W. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, III., Laybach 1689.)

F. Zwitter, Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919–1969, Ljubljana 1969, 23; J. Ciperle, Il programma didattico e gli studii dei gesuiti a Lubiana, v: I Gesuiti e gli Asburgo, Trieste 1995, 96–98; J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 88–90. F. Zwitter, Višje šolstvo na Slovenskem, 27–28; J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 88–90.

16

16

17

philharmonicorum (1701), javna knjižnica (1701) in uršulinske

šole. Na pobudo generalnega vikarja in stolnega dekana ter

člana Academiae operosorum Janeza Antona Dolničarja

(1662-1714) je bilo ob stolni cerkvi pridobljeno zemljišče za

gradnjo semeniškega poslopja, ki so ga začeli graditi leta 1708

in je dobil naziv Collegium Carolinum Nobilium. Vendar po

zamisli članov Akademije Collegium Carolinum Nobilium ni

bil ustanovljen izključno kot konvikt za duhovniške kandidate,

temveč pretežno kot konvikt za plemiške sinove, kjer bi poleg

obiskovanj predavanj v jezuitskem kolegiju prejemali še

dodatno izobrazbo in veščine, kar bi jih usposabljalo za njihovo

življenjsko pot. Medtem ko se je kanonik Janez Anton Dolničar

zavzemal, da naj bi Collegium Carolinum nudil možnosti za

študij ne le teoloških, temveč tudi posvetnih znanosti, sta se

kanonika stolni prošt Janez Krstnik Prešeren (1656-1704) in

Jožef A. Schiffer von Schifferstein zelo prizadevala, da naj bi

nudil možnost izobraževanja duhovniškim kandidatom. Tako

je Collegium Nobilium v začetni obliki služil tudi kot

Seminarium Clericale, vse do ukinitve jezuitskega reda leta

1773 pa je obstajal kot drugi ljubljanski dijaški konvikt (poleg

jezuitskega), ki je bil v tesni zvezi z jezuitskim kolegijem in

njihovimi nižjimi in višjimi študiji v Ljubljani, ni pa nudil

predavanj oziroma drugih oblik izobraževanja. V tem času je

bilo v Collegium Carolinum nastanjenih 20 gojencev, ki so bili

glede izbire poklica povsem svobodni. V duhovniškem

semenišču so živeli poleg gojencev še dva stolna vikarja, dva

levita, zakristan, katehet, knjižničar – učitelj z deškim zborom

in stolni cerkovnik. V poslopju je bila nastanjena tudi javna

knjižnica. Prvotna zamisel ustanoviteljev kolegija je bila

uresničena le v manjši meri: pravega semenišča ljubljanska 18škofija ni imela do konca 18. stoletja.

Jezuitski dnevnik ljubljanskega kolegija (Historia annua Colegii Labacensis Societatis Jesu 1596-1691) omenja v letu 1619 predavatelja kazuistike (moralne teologije): prvo - tudi teološko - visokošolsko predavanje v Ljubljani.(ARS, Zbirka rokopisov, 180 r.)

17

F. Zwitter, Višje šolstvo na Slovenskem, 25–26; F. M. Dolinar, Pastoralna dejavnost ljubljanskega škofa Karla Janeza Herbersteina, v: Bogoslovni vestnik 36 (1976), 469; J. Kulavic, Das fürstbischöfliche Priesterseminar und die theologische Lehranstalt zu Laibach, v: H. Zschokke, Die theologischen Studien und Anstalten der katholischen Kirche in Österreich, Wien, Leipzig 1894, 810; B. Kolar, Teološki študij in bogoslovno semenišče, 78–80.

18

Omenili smo že, da so ljubljanski škofje za duhovniške

kandidate z ozemlja svoje škofije v tujih vzgojno-

izobraževalnih ustanovah ustanovili več štipendijskih ustanov,

in sicer največ v jezuitskih kolegijih v Gradcu, Rimu in na

Dunaju. V Ljubljani so za revne gojence kranjskega rodu v

škofijskem alumnatu, ki so želeli postati duhovniki, obstajala

štipendijska sredstva za 12 gojencev v jezuitskem kolegiju,

razen teh pa še štipendijske ustanove duhovnika Luka Künstla,

župnika Krištofa Škofica, župnika Urbana Cavalierija, Janeza

Krstnika Prešerna, Jakoba von Schellenburga, Janeza Antona

Thalnitscherja von Thallenberga (Dolničarja) in Jožefa A. 19Schifferja.

III.

Medtem ko se je od srede 18. stoletja na posameznih deželnih

univerzah severno– in zahodnonemških držav vse bolj

uveljavljala svoboda pouka in znanosti, so v Avstriji sicer že v

času Karla VI. poznali slabosti svojega šolstva na terciarnem

področju, zlasti univerz, in sprožili prve obotavljive poizkuse

za njihovo odpravo, do pomembnejših sprememb v študijskem

sistemu pa ni prišlo. Prvi ukrepi so signalizirali le močnejši

vpliv države. Globlje posege v ta sektor šolstva, izpeljane v

času Marije Terezije (1740 1780), Jožefa II. (1780 1790) in

Leopolda II. (1790 1792), pa je že mogoče razumeti kot

počasno nastajanje novega izobraževalnega oz. študijskega

koncepta. Kompleksno reformno dogajanje, ki je bilo pod

močnim vplivom razsvetljenskih idej, je bilo usmerjeno

predvsem v zagotovitev večjega vpliva države, v praktične

poklicne študijske usmeritve in v osvobajanje glede na

konfesionalne omejitve. Navezava na učne programe in

študijske sisteme zahodne Evrope pa ni uspela. Čeprav je bila v

središču reformnih prizadevanj univerza na Dunaju, ki se je vse

bolj uveljavljala kot avstrijska vzorna univerza, so bile

vendarle izobraževalno-politične usmeritve koncipirane za 20celotno državo.

Terezijanskemu reformnemu absolutizmu je v prvi fazi

univerzitetne reforme s pomočjo cesaričinega osebnega

zdravnika in centralne osebnosti terezijanskih reform

Nizozemca Gerarda van Swietna v slabem desetletju trdih

bojev uspelo bistveno oslabiti dotedanji monopolni položaj

jezuitskega reda na terciarnem področju šolstva. Začel se je

proces izpodjedanja njihove avtonomije. Mesta, s katerih so

bili izrinjeni jezuiti, je takoj zasedla država s svojimi 21personalnimi resursi.

Prve reforme univerzitetnega študija so imele za posledico

- -

-

Naslovnica ustanovne listine (listine o zidavi) novega ljubljanskega semenišča, Collegium Carolinum Nobilium, škofa Franca Ferdinanda Kuenburga (1701-1711) iz leta 1708, ki je bil zamišljen kot konvikt za plemiške sinove in je v začeti obliki le deloma služil kot duhovniški seminar. (NŠAL, KAL 259.)

18

B. Kolar, Teološki študij in bogoslovno semenišče, 78–80. G. Grimm, Elitäre Bildungsinstitution oder »Bürgerschule«, Das österreichiche Gymnasium zwischen Traditon und Innovation 1773–1819 (Aspekte pädagogischer Innovation, Bd. 20), Frankfurt am Main, Berlin, Bern, New York, Paris, Wien 1987, 566–567; J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 69–70. J. Ciperle, Avstrijska gimnazija na poti v splošnoizobraževalno srednjo šolo 1773–1848, v: Melikov zbornik, Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje, Ljubljana 2001, 357–371; J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 70.

1920

21

naval študentov na tiste univerze, ki so se nahajale v mestih. Tu

je bila skoncentrirana večina uradništva in tu so se opravljali

poglavitni meščanski pravni in drugi posli. To velja predvsem

za Dunaj pa tudi za Prago, torej za tisti visoki šoli, ki sta že od

nekdaj imeli štiri fakultete: filozofsko, pravno, medicinsko in

teološko. Študijske smeri pa so bile že reglementirane, in kdor

je opravil predpisane izpite, je zlasti med juristi lahko upal na

primerno službo. Izpitni sistem in poklicna usposobljenost sta

postala od petdesetih let 18. stoletja dalje postopoma vse bolj

povezana. Stari sistem rekrutacije, ki je temeljil na osebnih

odnosih, je zamenjal nov, na učinkovitosti temelječi sistem. V

nasprotju s pričakovanji visokošolskih reformatorjev so vsaj v

velikih univerzitetnih mestih, kjer so bile razmere na področju

zaposlovanja s pojavom novih poklicev temeljito spremenjene,

privedle od petdesetih let 18. stoletja dalje do porasta števila 22študentov.

Drugače pa je bilo s številnimi malimi višješolskimi oziroma

visokošolskimi učnimi ustanovami v provincah. Te so

razpolagale z omejenim številom visokošolskih študijskih

možnosti, predvsem s filozofijo in teologijo. Služile so

večinoma regionalnim potrebam, državni ukrepi pa so jih

dosegli razmeroma pozno. Razsvetljenim visokošolskim

reformatorjem na Dunaju so bile trn v peti, v njih so videli

centre osovraženih cerkvenih redov in sholastike. Ker so bile tu

nove discipline le deloma zastopane, število primerno

izobraženih profesorjev omejeno in število študentov majhno,

so bili mnenja, da »ne bi bila nobena nesreča, če bi jih čim prej

ukinili«. Tem bolj ker so se podobna razglabljanja,

podkrepljena z argumentom, da za celo Anglijo zadostujeta le 23dve univerzi, pojavljala tudi na Nemškem.

V drugi fazi univerzitetnih reform, ki se je začela leta 1772, ko

se je že naznanjala ukinitev jezuitskega reda, so bile avstrijske

univerze spremenjene – ob odpravi njihove avtonomije,

avtoritete in dotedanjega značaja avtonomnih korporacij – v

veliki meri v šolsko organizirane institucije, v nekake

»poklicne šole« za vzgojo lojalnih služabnikov absolutistične

države, to je za vzgojo bodoče duhovščine, juristov, uradnikov

in zdravnikov. Birokratski upravi države je ustrezala

sprememba jezuitskih univerz v državne ustanove. Država je v

svoje roke prevzela »študij« na štirih univerzitetnih fakultetah,

univerzitetno premoženje in univerzitetno jurisdikcijo.

V prvi fazi reform iz leta 1752 so bile uvedene v študij teologije,

kjer sta bila nosilna predmeta kanonsko pravo in moralna

teologija oziroma kazuistika, le manjše spremembe. Večja

pozornost je veljala drugim teološkim izobraževalnim

ustanovam, to je škofijskim semeniščem in redovnim

teološkim šolam, saj se je dobršen del duhovniških kandidatov

še vedno izobraževal na njih in manj na teoloških fakultetah.

Spremembe programov je od leta 1760 dalje spremljala dvorna

študijska komisija na Dunaju, katere glavni nadzorni organ so

bili superintendanti ali inšpektorji, ki so jih pri deželnih vladah

postavljali že od leta 1752. Glede vsebin so še vedno

prevladovale zasnove iz predhodnega obdobja, to je študij

sholastičnih filozofov in teologov, pri učnih jezikih je v vseh

smereh postopoma začela pridobivati pomen nemščina,

latinščina pa je še prevladovala pri pouku teoloških predmetov.

Do pomembnejših sprememb teoloških programov je prišlo

leta 1774 z Rautenstrauchovo reformo avstrijskega teološkega

študija: Ureditev teološke fakultete (Verfassung der

theologischen Fakultät) je ostala – z nekaterimi ne toliko

pomembnimi modifikacijami – v veljavi na vseh avstrijski

teoloških ustanovah do leta 1857. Šele konkordat iz leta 1855 je

rešil avstrijski teološki študij pritiska jožefinske državne

Cerkve in omogočil škofom novo oblikovanje teološkega

študija in teološkega učnega načrta. Benediktinski opat Franz

Stephan Rautenstrauch iz Braunaua (1734–1785), član

študijske dvorne komisije, voditelj teološke fakultete v Pragi in

nato na Dunaju, je postavil vzgojo dušnih pastirjev za princip

celotnega teološkega študija. Menil je, da je »končni cilj

teologije oblikovati vredne služabnike evangelija«, tj. popolne

dušne pastirje. Zato je moral biti študij usmerjen v oblikovanje

ustreznih »lastnosti« bodočega duhovnika za njegovo

dejavnost na področju dušnega pastirstva. »Pomembnost in

velik obseg« dušnopastirske službe je določal študijski načrt za

vse teološke discipline. Odnos do dušnopastirske službe je bil

odločilen za vse usmeritve teoloških študij tudi v naslednjih

desetletjih. Do teološkega študijskega načrta iz leta 1774 so

teologijo obravnavali le teoretično, v Rautenstrauchovem

študijskem načrtu pa je že mogoče najti pastoralno teologijo in

katehetiko kot povsem novi, praktični disciplini. Pomen, ki ga

je namenjal pastoralnim predmetom, je Rautenstrauch poudaril

še s tem, da jih je uvrstil med povsem samostojne glavne

discipline. Rautenstrauchu niso bile praktične discipline v

»organični zgradbi« teologije nikakršen privesek, ampak glede

na bistvo teološke znanosti njen zaključek. Novi študijski načrt

19

G. Klingenstein, Bildungskrise, Gymnasium und Universitäten im Spannungsfeld theresianischer Aufklärung, v: W. Koschatzky (Hrsg.), Maria Theresia und ihre Zeit, Salzburg 1979, 213–223; J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 70–71. J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 70–71.

22

23

ni več ločeval študentov na theologi speculativi in theologi

morales, ampak je delil teološke discipline na pripravljalne

(uvodne) in prave teološke predmete. Med uvodne discipline je

prišteval enciklopedijo vseh teoloških predmetov, cerkveno

zgodovino, hermenevtiko Stare in Nove zaveze, patrologijo in

teološko literarno zgodovino. Prave teološke predmete pa je

razdelil v teoretične in praktične. K teoretičnim disciplinam so

spadale dogmatika, moralka in cerkvena zgodovina, k

praktičnim pa pastoralna teologija in polemika. Poleg rednih

predavanj so bila uvedena tudi izredna: cerkvena geografija,

semitski jeziki, judovske in krščanske starožitnosti,

karakteristika Biblije, filozofsko-kritična berila, zgodovina

verstev, zgodovina dogem, prednosti krščanske moralke pred

naravno (razumsko) moralko, duh moralnih zakonov,

zgodovina cerkvene zakonodaje, hermenevtika dekretalov,

liturgija stare Cerkve, prava pobožnost, zgodovina herezij in 24spremembe v Protestantski cerkvi.

Že iz navedb predavanj je razvidno, da je Rautenstrauchov učni

načrt namenil nekaterim starim teološkim disciplinam povsem

drugačno mesto in vsebino, predvsem pa jim je dodal nove

discipline. Tako je bilo sedaj za razlago Svetega pisma stare

zaveze določeno bistveno manj časa; večji poudarek je bil dan

Svetemu pismu nove zaveze, ki je bil predtem skoraj neopažen.

Moralna teologija (kazuistika) je v tem času izgubila veliko

ugleda in spoštovanja. Predmeta dogmatika in moralka sta bila

sedaj vsebinsko nekaj povsem drugega kot v študijskem načrtu

Marije Terezije iz leta 1752. Dogmatika je obsegala traktate: De

Deo uno et trino, De creatione, De incarnatione, De gratia, De

sacramentis in De eschatologia, moralka pa traktate De

virtibus theologius, De actibus humanis, De iure et iustitia.

Dogmatika je bila tako močno zapostavljena, da se je omejila

izključno na pozitivno dogmatiko, na razlago biblično-

patristične argumentacije dogem, medtem ko so bili

spekulativni vidiki povsem zanemarjeni. Kolikor se je

spekulativna dogmatika sploh gojila, se je obravnavala v smislu

sodobne filozofije Wolfa, Kanta in nemškega idealizma.

Grozila je nevarnost čistega formalnega supranaturalizma, ki je

pač priznaval nadnaravni izvor oznanjenja, inspiracijo Sv.

Duha in nezmotljivost Cerkve, vsebino oznanjenja pa je

poskušal pojmovati samo z razumom in filozofijo.

Temeljna tendenca Rautenstrauchovega študijskega načrta je

bila odklon od sholasticizma jezuitov, intenziven študij Biblije

in patristike ter praktično izobraževanje duhovščine. V teh

stremljenjih ima svoj izvor pastoralna teologija kot posebna

teološka učna disciplina.

V cerkveni zgodovini so namesto doslej veljavne delitve po

stoletjih uvedli delitev na štiri periode: 1. do Konstantina, 2. do

Karla Velikega, 3. do tridentinskega koncila in 4. do

»sedanjosti«. Cerkvena zgodovina je bila povsem postavljena v

službo državne Cerkve in njenega boja s papeštvom, zato da bi

se državna Cerkev lahko varovala in branila z zgodovinskimi

argumenti. Tako je bila cerkvena zgodovina kot »sredstvo za

zgodovinsko utemeljevanje vladajočega državno-cerkvenega

sistema« uporabljena za glavno oporo razsvetljenstva in

državne Cerkve.

S katehetiko so se morali slušatelji teologije kot bodoči učitelji

verouka seznanjati že od prvega avstrijskega osnovnošolskega

zakona (1774), vendar je bila katehetika v terezijanski dobi še

predvsem tehnika poučevanja verouka, šele v prvi polovici 19.

stoletja se je razvila v teorijo verskega pouka in verske vzgoje.

Kot bodoči krajevni šolski nadzorniki so se morali slušatelji

teologije seznaniti tudi z osnovnošolsko pedagogiko, z

metodiko poučevanja osnovnošolskih učnih predmetov, s

Franz Stephan Rautenstrauch (1734-1785), prenovitelj teološkega študija v Avstriji v drugi polovici 18. stoletja in duhovni snovalec avstrijskih generalnih semenišč v času cesarja Jožefa II. (1780-1790).(Albertina, grafična zbirka, Dunaj, fol. 033, 126.)

20

J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 214–216; J. Ciperle, Teološki študij na ljubljanskem liceju 1774–1848, v: Vestnik Univerze v Ljubljani, 34/8–11(2003), 15–16.

24

pravicami in dolžnostmi osnovnošolskih učiteljev, z

organizacijo osnovnega šolstva itd. Katehetika kot pedagoški

učni predmet je torej nastala z osnovnošolsko zakonodajo in bi

zato z osnovnošolsko pedagogiko vred spadala v bistvu na

normalko, ne pa na teološko fakulteto, kamor se je v teh letih

povzpela predvsem zaradi svoje vsebinske povezanosti s

pastoralno teologijo. Večinoma so katehetiko kakor tudi

osnovnošolsko pedagogiko na teologiji poučevali učitelji z 25normalke (svetni duhovniki).

V Ljubljani se je zaradi državnih reformnih posegov po letu

1752 najprej skrčil dotedanji triletni filozofski študij na

dveletnega s tremi profesorji. Ljubljana odslej pozna nižji

(dveletni) tip filozofskega študija s filozofijo (logiko,

metafiziko), matematiko, fiziko (splošno in specialno, tj.

eksperimentalno) in z moralno filozofijo (etiko) kot obveznimi

predmeti. Študij teologije pa je bil obogaten z novimi učnimi

vsebinami: pastoralno teologijo (praktično delo duhovnika),

dogmatiko, patristiko (cerkveni očetje prvih stoletij),

hermenevtiko (razlaga Biblije), cerkveno zgodovino,

zgodovino bogoslovne literature in z orientalskimi jeziki

(hebrejščino). Tako je ljubljanski študij teologije obsegal štiri

stolice. Nekdanji jezuitski stolici za moralno teologijo in

kanonsko pravo sta bili močno razširjeni: moralni teologiji so

bile dodane pastoralna teologija, patristika in zgodovina

bogoslovne literature, kanonskemu pravu pa cerkvena

zgodovina. Drugi dve stolici: dogmatika ter orientalski jeziki s

hermenevtiko, sta bili oblikovani povsem na novo. Praktično

dušnopastirsko delo je bilo tudi v Ljubljani postavljeno v 26središče teološkega študija.

Po ukinitvi jezuitskega reda je v Ljubljani tako kot gimnazija in

filozofska fakulteta tudi teološka fakulteta prešla v neposredno

državno upravo. Če so eksjezuiti na gimnaziji in filozofskem

študiju lahko še naprej poučevali, so bili iz teološkega študija v

celoti izključeni. Tu so najpomembnejša mesta prevzeli svetni

duhovniki, ki so se strinjali z nazori države in voditeljem

krajevne Cerkve škofom Karlom Janezom Herbersteinom

(1772 1787). Nad vsemi reformnimi ukrepi v Ljubljani je bedel

škof Herberstein, privrženec reformnega katolicizma, ki mu je

Dunaj leta 1774 zaupal vrhovno nadzorstvo nad vsemi

ljubljanskimi študiji. Probleme, ki so se pojavljali zlasti pri

kadrovanju, je reševal v neposrednih stikih z dunajsko vlado.

Zaradi njegovih cerkveno-političnih nazorov mu je bila tuja

misel, da bi predavateljska mesta zasedli redovniki, še zlasti

frančiškani ne, čeprav se je to prav v Avstriji v tem času

marsikje dogajalo. Leta 1779 so tako na teologiji v Ljubljani

-

poučevali: Jožef Jurij Lenaz – profesor dogmatike, Franc

Ziegler – profesor moralne teologije, Franc Pogačnik –

profesor kanonskega prava in cerkvene zgodovine, in Jakob 27Sorčan – profesor orientalskih jezikov.

Če je bilo takoj po ukinitvi jezuitskega reda upanje za

ustanovitev novih učnih (fakultetnih) stolic še realno (npr.

juridičnih študij), so se v osemdesetih letih razmere temeljito

spremenile. V tem času so se študijske možnosti v Ljubljani

bistveno poslabšale, za nekaj časa pa so bile skoraj v celoti

odpravljene. V času Jožefa II. terciarni sektor šolstva stagnira,

cesarjev interes je na visokošolskem področju usmerjen v

vzgojo in izobrazbo duhovščine v centralnih državnih

ustanovah, generalnih semeniščih (seminarium generale). Z

utemeljitvijo, da bo po ustanovitvi generalnih semenišč v

Gradcu in Innsbrucku v Ljubljani premalo teoloških

slušateljev, so bili ljubljanski teološki študiji leta 1783

odpravljeni. V generalno semenišče v Gradcu, ki je bilo

določeno tudi za vzgojo duhovščine ljubljanske škofije, je bilo

že leta 1783 usmerjenih 15 študentov, tja je bila prenesena tudi

ustanova Collegium Carolinum s premoženjem razpuščene

bratovščine Filipa Nerija. Vsi štirje profesorji teološke

fakultete: dr. Jožef Jurij Lenaz, profesor dogmatike, Franc

Ziegler, profesor moralne teologije, patristike, pastoralne

teologije in zgodovine bogoslovne literature, Franc Pogačnik,

profesor cerkvenega prava in cerkvene zgodovine, in Jakob

Sorčan, profesor orientalskih jezikov in hermenevtike – pa so

bili prestavljeni na licej v Innsbruck. Študij teologije na

tamkajšnji univerzi je namreč ob njeni začasni ukinitvi oziroma

spremembi v licej leta 1783 imel samo štiri profesorje, za študij

teologije v generalnem semenišču, ki je bilo ustanovljeno pri

liceju v Innsbrucku, pa je bilo – kot na Dunaju in v Gradcu –

predvidenih osem profesorjev, prav toliko kot na teoloških

fakultetah univerz. Kmalu za tem so bili odpravljeni tudi

filozofski in teološki študiji v še obstoječih samostanih za

vzgojo lastnega redovnega naraščaja: v Ljubljani pri

frančiškanih in kapucinih. Oblasti namreč že od terezijanskih

šolskih reform tem študijem niso kaj prida zaupale,

21

J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 217; J. Ciperle, Teološki študij na ljubljanskem liceju /…/, 16. F. Zwitter, Višje šolstvo na Slovenskem, 31; J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 93–94. J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/., 93; J. Ciperle, Terezijanska šolska reforma in ljubljanske latinske šole, v: Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773), Zbornik razprav, (Redovništvo na Slovenskem, 4), Ljubljana 1998, 45–46; B. Kolar, Teološki študij in bogoslovno semenišče, 83–84.

25

26

27

prizadevanja za spremembo njihove vsebine v novem duhu pa

niso uspela. Nova izobraževalna središča za duhovščino so tako

privedla do ukinitve vseh drugih ustanov za duhovniško 28izobraževanje.

Odpravi javnih in redovnih teoloških študij v Ljubljani je leta

1785 sledila razpustitev filozofskih študij. Po sto letih so v

Ljubljani ostala le predavanja mediko–kirurškega študija. Po

Akademiji operozov se v dobi Jožefa II. v Ljubljani drugič

pojavijo zamisli o ustanovitvi univerze.

Sprva so bile vse vloge zavrnjene z argumentom, da Dunaj ne

namerava pospeševati zakotnih študij. Z novim dvornim

dekretom po treh mesecih (aprila 1788) pa so bile vendarle

obnovljene filozofske študije, po ukinitvi generalnih semenišč

julija 1790 pa je ljubljanski licej v ustanavljanju dobil z

dekretom 10. junija 1791 popolne teološke študije s sedmimi 29učnimi močmi in štiriletnim trajanjem.

IV.

V začetku 19. stoletja so bile v Avstriji s forsiranjem modela

terciarnega šolstva, katerega osnove so bile po bavarskem

vzoru podane že v času Jožefa II., ustvarjene mnogo večje

možnosti za pridobitev akademske izobrazbe. Dvojni nivo tega

področja šolstva: licejski in »eruditivni« (univerzitetni) študij,

je dal malim filozofsko-teološkim licejskim učnim ustanovam

po provincah, ki so jih razsvetljeni reformatorji druge polovice

18. stoletja obravnavali z nezaupanjem, predvsem v nenemških 30deželah monarhije povsem nov pomen.

Liceji so se za razliko od pravih univerz, ki so bile usmerjene v

znanstveno delo, posvečali predvsem izobraževanju za

poklicno prakso, saj je bil njihov glavni cilj vzgoja duhovnikov,

(ki naj bi imeli poleg bogoslovnih še praktična znanja iz

poljedelstva), ranocelnikov, upravnikov veleposestev in

učiteljev. V tem smislu so se liceji delili na degradirane

univerze, ki so lahko podeljevale doktorate iz filozofije in

teologije, in na liceje, ki so nastali kot nekake zakrnele

gimnazije namesto prejšnjih jezuitskih študij ter postali

znanstveno-izobraževalne ustanove v deželnih središčih,

vendar brez pravice podeljevanja doktorskih nazivov.

Ljubljanski licej je spadal med tiste, ki niso imeli pravice

podeljevanja akademskih nazivov in so bili kot semi-

univerzitetne ustanove neke vrste vmesni člen med gimnazijo

in pravo univerzo. Imel je tri študijske usmeritve, filozofsko,

mediko-kirurško in teološko, poleg tega pa še vrsto neobveznih

predmetov od poljedelstva prek zgodovine in filozofije do 31modernih jezikov.

Omenili smo že, da je bila po ukinitvi graškega generalnega

semenišča v Ljubljani 10. januarja 1791 obnovljena »teološka

učna stolica«, ki »naj se organizira po novem učnem načrtu in

odpre z novim šolskim letom«. Odlok je bil mnenja, da »jo

bodo obiskovali predvsem mladeniči s Kranjske, iz Istre,

Furlanije, z goriškega in tržaškega področja«. Teologija je bila

razglašena za fakulteto ljubljanskega liceja, ki je takrat

vključeval še združeno filozofsko-kirurško fakulteto. V tej

obliki – v sestavi liceja – je teološki visokošolski študij v

Ljubljani ostal do njegove reorganizacije v letu 1848.

Za profesorje teološke učne ustanove v Ljubljani so bili ob

začetku predavanj 1. novembra 1791 določeni: 1. Tomaž Franc

Pogačnik, svetni duhovnik, cerkvena zgodovina; 2. Martin

Koben, orientalski jeziki in hebrejske starožitnosti; 3. Johann

Treter, bivši avguštinec, dogmatika; 4. Josef Hännle, svetni

duhovnik, moralna teologija; 5. Cajetan Graf, svetni duhovnik,

bivši prefekt graškega generalnega semenišča, pastoralna

teologija; 6. Peter Terler, svetni duhovnik, hermenevtika in

Sveto pismo nove zaveze; 7. Georg Grossauer z Dunaja, svetni

profesor, cerkveno pravo. Za prvega rektorja ljubljanskega

liceja je bil aprila 1792 postavljen profesor Tomaž Franc

Pogačnik.

Vsi imenovani učitelji teološkega študija v Ljubljani naj bi do

pridobitve doktorskega naslova imeli naziv lektorji (Lectoren).

Predavanja so imeli od leta 1792 v obnovljenem in pre-

novljenem bivšem frančiškanskem samostanu, sedaj že

imenovanem licejsko poslopje.

Vendar je imela licejska teologija v Ljubljani sedem učnih moči

le eno leto, nato je sledilo krčenje in združevanje posameznih

študijskih predmetov. Z razlogom, da gre za skrajšani, to je

licejski študij, kjer »manjše število učiteljev posreduje le nujno

gradivo«, jih je dvorni dekret v naslednjem letu znova skrčil na

štiri učne moči: za cerkveno zgodovino in cerkveno pravo, za

sveto pismo, za dogmatiko ter za moralno in pastoralno

22

J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 96–97; M. Benedik, Vzgoja duhovnikov – generalnega semenišča Jožefa II., v: Herbersteinov simpozij v Rimu, Celje 2004, 55–72. J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 97–98. G. Klingenstein, Universitätsfragen in der österreichischen Monarchie um 1800, v: Plaschka, R. G. Mack (Hrsg.), Wegenetz europäischen Geistes, Wissenschaftszentren und geistige Wechselbeziehungen zwischen Mittel– und Südosteuropa vom Ende des 18. Jahrhunderts bis zum ersten Weltkrieg, Wien 1983, 38–43; C. Thienen–Adlerflycht, Wandlungen des österreichischen Studiensystems im Übergange vom 18. zum 19. Jahrhundert, v: Student und Hochschule im 19. Jahrhundert, Studien und Materialien (»Neunzehntes Jahrhundert«, Forschungsunternehmen der Fritz Thyssen Stiftung, 19), Göttingen 1975, 38–43; J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 79–80. J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 10.

28

2930

31

teologijo. V tem pogledu se Ljubljana dejansko vrača v razmere

po ukinitvi jezuitskega reda, ko so obstajale le štiri teološke

stolice. Iz dvornega dekreta z dne 9. avgusta 1801, ki je

obnavljal teološki študij v Celovcu, vemo, da so v tem času na

teologiji v Ljubljani obstajale štiri stolice: moralna in

pastoralna teologija, dogmatika, hermenevtika, cerkveno pravo

in cerkvena zgodovina – s skupaj štirimi profesorji. V

vsebinskem pogledu je torej v tem obdobju šlo za omejeni,

licejem prilagojeni študijski program, ki je trajal štiri leta.

Glede vpisa na študij teologije je ugotovljeno, da se v Ljubljani

od sedemdesetih let 18. stoletja uvaja kasnejše pravilo, po

katerem je za študij teologije potrebno prej dokončati filozofski

študij. Že cesar Jožef II. pa je leta 1782 ukazal, »da v bodoče

nihče ne more biti posvečen v mašnika, če ni prej zaključil

teološkega kurza. Kot nujni predpogoj za mašniško posvečenje

se je za teološke discipline: cerkveno pravo, katehetiko in

pedagogiko zahtevalo zaključno spričevalo z oceno prvega 32razreda. V nasprotnem primeru do posvečenja ni moglo priti.

Iz šematizmov in arhivskih aktov za prvo obdobje obstoja

ljubljanskega liceja, ki se končuje z letom 1809 oziroma z

ustanovitvijo francoskih centralnih šol leta 1810 v

Napoleonovih Ilirskih provincah, je razvidno, da je v prvem

desetletju 19. stoletja na teologiji v Ljubljani predaval moralno

in pastoralno teologijo Jožef Balant, dogmatiko Matevž

Ravnikar, hermenevtiko Stare in Nove zaveze Luka Burger in

cerkveno pravo Jurij (Georg) Dolinar. Medtem ko so bili prvi

trije svetni duhovniki, je bil znameniti jurist Jurij (Georg)

Dolinar svetni profesor. Študijski direktor ljubljanske teološke

fakultete je bil od leta 1803 do vključno leta 1809 Jožef Balant.

Študentje teologije so se po kraju bivanja delili na alumne

škofijskega semenišča, katerih število je bilo v teh letih

fiksirano na 30, pozneje pa na 50, in na eksterne slušatelje, ki so

prihajali tudi iz različnih tujih škofij.

Glede ljubljanskega škofijskega semenišča je v tem sklopu

treba reči, da je bila ustanova Collegium Carolinum po ukinitvi

generalnega semenišča v Gradcu na zahtevo ljubljanskega

knezoškofa Mihaela Brigida (1787/1788-1806) vrnjena in da

so se s temi sredstvi in sredstvi drugih ustanov začela

adaptacijska dela, predvsem predelave notranjih prostorov, ki

so omogočila sprejem večjega števila gojencev in hkrati služila

različnim namenom: bivalnim, študijskim, bolniškim itd.

Semenišče je vsaj od leta 1801 pa vsaj do leta 1813 vodil

generalni vikar in kanonik Jurij Gollmayer ob pomoči

študijskega prefekta in štirih korepetitov. Ker pa je bil v

dvajsetih leti 19. stoletja naval na študij teologije v Ljubljani

velik, možnosti bivanja v semenišču pa omejene, in ker je vlada

leta 1825 ukazala obvezno bivanje študentov teologije

(duhovniških kandidatov) v škofijskih semeniščih – da bi jih

»zavarovala pred nekontroliranimi vplivi časa« –, si je

knezoškof Anton Alojzij Wolf (1824-1859) prizadeval za

povečanje števila alumnov. Obnovil je semeniški trakt, kjer so

doslej bivali kapiteljski vikarji, in na ta način omogočil bivanje

in oskrbo 80 gojencem. Dosegel je sistematizacijo mesta

semeniškega ekonoma, čigar opravila je dotlej brez plačila

opravljal duhovnik škofijske pisarne. S tem je bila postavljena

osnova za dejavnost te pomembne skrbstvene ustanove za

duhovniške kandidate, ki je v 19. stoletju pa še tudi kasneje

omogočila socialno eksistenco velikemu delu na ljubljanski 33teologiji študirajoče mladine.

Novi načrt, ki se omenja v zvezi z obnovo ljubljanske teološke

učne stolice, je seveda že omenjena Rautenstrauchova reforma

avstrijskega teološkega študija. V zvezi z njegovo realizacijo

na teologiji ljubljanskega liceja je treba reči, da je študijski

načrt omogočal študij teologije na več nivojih, ki so bili v

začetku tudi organizacijsko utemeljeni. V predmarčnem času

pa je enotni učni program omogočal tako znanstveno

izobraževanje teologov kakor tudi pripravo duhovnikov za

praktično dušnopastirsko delo. Obstajal je torej enoten

študijski program za dve vrsti duhovniškega izobraževanja,

razlika v kvaliteti pa je pogojevala licejski ali univerzitetni

študij. Prizadevanja študijske revizijske komisije na Dunaju, da

bi oblikovala dva med seboj ločena učna programa za dve vrsti

duhovniškega izobraževanja, je cesar Franc II. (I.) [1792 1806

(1804 1835)] zavrnil. Ljubljana je v prvem obdobju pred-

marčnega časa (do vključno leta 1809) s štirimi teološkimi

učnimi stolicami (moralna in pastoralna teologija, dogmatika,

cerkveno pravo in hermenevtika Novega testamenta, cerkvena

zgodovina in hermenevtika Starega testamenta) precej

zaostajala za zahtevami učnega načrta oziroma ga je podajala v

kvalitetno precej skrčeni obliki, v drugem obdobju pred-

marčnega časa (po letu 1814) pa ga je podajala skoraj v obliki,

ki jo je vseboval modificirani Rautenstrauchov načrt iz leta

1804, ki je formuliral učni načrt teološkega študija za celotno

predmarčno dobo.

-

-

23

J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 210–213; J. Ciperle, Teološki študiji na ljubljanskem liceju /…/, 15. H. Bren, K zgodovini ljubljanskega semenišča, v: Carniola, VIII, 1917, 139–143; M. Smolik, Kako so zidali semenišče v Ljubljani, v: Kronika, 7, 1959, 90–96; J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 213–214.

32

33

Študijski načrt teologije iz leta 1804 je prinesel le malo novosti.

Obsegal je štiri letnike. V I. letniku so poučevali cerkveno

zgodovino s patrologijo in teološko literarno zgodovino,

hebrejski jezik, biblično arheologijo, eksegezo, uvod v knjige

Stare zaveze ter izredna predavanja iz hebrejščini sorodnih

jezikov: arabščine, sirščine in kaldejščine; v II. letniku biblično

hermenevtiko, grščino, eksegezo, uvod v knjige Nove zaveze,

javno in privatno cerkveno pravo in pedagogiko; v III. letniku

dogmatiko in moralno teologijo; v IV. letniku pa pastoralno

teologijo in katehetiko.

Pouk grščine in hebrejščine je bil za bodoče duhovnike močno

omejen, v Ljubljani pa ga v prvem obdobju praktično sploh ni

bilo, ustrezno mesto je bilo dodeljeno javnemu in privatnemu

cerkvenemu pravu. Predpisan je bil obvezen obisk predavanj iz

pedagogike: duhovniki so bili veroučitelji v primarnem in

sekundarnem šolstvu. Od leta 1808 so morali slušatelji

teologije kot obvezni predmet poslušati na filozofskem študiju

celo predavanja iz poljedelstva, da bi kmečkemu prebivalstvu

lahko pomagali s praktičnimi nasveti: Šele leta 1826 so ta

predavanja postala neobvezna, čeprav se je študijska dvorna

komisija na Dunaju v tem smislu izrekla že leta 1816.

Pomanjkanje teologov je imelo za posledico toleriranje slabših

študentov na izpitih; profesorjem je bilo ukazano, da v

učbenikih s posebnim načinom tiska ali z oznako pod

narekovajem »ločijo obvezno nujno snov od tiste, ki je

potrebna za znanstveno izobraževanje«.

Pri predavanjih ljubljanskega licejskega teološkega študija so

uporabljali izključno učbenike, ki jih je preverila in potrdila

študijska dvorna komisija na Dunaju. Vpliv škofov je bil pri

tem v celoti izključen. V predmarčnem obdobju je bila večina

učbenikov teološkega študija še pisana v duhu jožefinizma.

Navezanost izobraževanja duhovščine na jožefinske učbenike

je bila tudi v Ljubljani velika. Ker so se morali profesorji pri

svojih predavanjih strogo držati predpisanih učbenikov, so

jožefinske ideje in nauki našli pot v ljubljanske predavalnice.

Od tod dejstvo, da stoje za jožefinizmom in janzenizmom od

sedemdesetih let 18. stoletja pa vsaj do začetka tridesetih let 19.

stoletja skoraj vsi škofje in skoraj vsa svetna duhovščina na

Slovenskem.

Navajamo poglavitne avtorje predmarčnih avstrijskih

teoloških učbenikov: Leopold Ackermann, Mathias Dannen-

mayer, Johann Jann, Engelbert Klüpfel, Georg Kirsch, Johann

Michael Leonhard, Andreas Oberleitner, Joseph Johann

Nepomuk Pehm, Joseph Peitel, Georg Rechberger, Andre 34Reyberger, Maurus Schenkel in Joseph Stapf.

24

Naslovnica učbenika hermenevtike iz leta 1812, ki ga je Johann Jahn pripravil za avstrijske teološke študije in so ga uporabljali tudi na licejski teologiji v Ljubljani. (NUK.) J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 218 –219, 221–226, 379–380.34

Literarni zgodovinar France Kidrič, ki je predmarčno dobo

vestno raziskoval, v svoji Zgodovini slovenskega slovstva piše:

»Na liceju je imela slovenščina nekoliko opore samo v teološki

fakulteti, kjer je Balant pastoralno bogoslovje predaval

slovenski, in sicer menda na osnovi aplikacij določil, ki jih je

dal Jožef II. glede nemških predavanj tega predmeta v 35generalnih semeniščih«. Jožef Balant je predaval tudi po

odhodu Francozov pastoralno teologijo slovensko do leta 1815,

ko je postal gubernijski svetnik v Trstu, leta 1818 pa goriški

nadškof. Ob tem še izpostavimo mnenje Marijana Smolika, da 36lahko o Balantovi slovenski pastoralki samo domnevamo.

Vzporedno s slovenskimi predavanji pastoralke so se

bogoslovci v Ljubljani obvezno učili tudi slovenščine. Prvi

učitelj Janez Debevc je v letih 1795 do 1797 ljubljanskim

bogoslovcem zasebno predaval slovensko slovnico, leta 1817

pa je na stolici za slovenski (slovanski) jezik filozofskega

študija ljubljanskega liceja začel predavati Franc Metelko.

Slušatelji drugega letnika teologije so morali ta predavanja iz

slovenščine obvezno poslušati. Vnema ljubljanskih

bogoslovcev za slovenski pouk pa ni bila pretirana. France

Kidrič celo sodi, da so bili študentski krogi v Ljubljani do

slovenstva mlačni. Tudi Balantov naslednik Jurij Zupan, ki je

profesuro za pastoralko dobil leta 1816 in jo obdržal do leta

1831, je dvanajst let predaval slovensko. Profesorja Jurija

Zupana je na stolici za pastoralno teologijo v Ljubljani nasledil

Jožef Poklukar, ki je v Ljubljani začel predavati februarja 1831

in je to službo opravljal do konca ljubljanskega liceja v letu 371848/49.

Avstrijske teološke študije v predmarčni dobi kljub vsem

prizadevanjem niso mogle priti do pravega razcveta. Zato je

bila študijska dvorna komisija na Dunaju leta 1836 zavezana za

»pripravo reformnih predlogov«. Po posvetovanju s škofi je

njen referent Franz Xaver Zenner (1794, dunajski škof 1851

1861), direktor teološkega študija na dunajski univerzi, leta

1839 predložil reformni predlog, v katerem je bila posebna

pozornost posvečena vzgoji dobrih dušnih pastirjev. Zato je

hebrejščina izpadla iz obveznih predmetov. Cesar je škofom

sicer priznal določeno pravico pri oblikovanju in kontroli

študijskega procesa, njihovo željo, da bi sami upravljali s

teološkimi študiji, pa je v celoti zavrnil. Na osnovi zbranih

mnenj, ki so jih iskali tudi na škofiji v Ljubljani, je bil študijski

načrt Franza Xaverja Zennerja korigiran in januarja 1848

predložen cesarju. Načrta, ki je upošteval predvsem praktične

naloge bodočih duhovnikov in redovnikov, cesar Ferdinand I. 38(1835 1848) ni utegnil več sprejeti.

-

-

V okviru predmarčnega obdobja omenimo še teološko

fakulteto v okviru francoskega visokega šolstva v času Ilirskih

provinc (1809 1813). V Ljubljani so Francozi leta 1810

ustanovili centralne šole (ecoles centrales), ki so imele

značilnosti univerze s pravico podeljevanja akademskih

naslovov. »Učnih tečajev« (les cours) – študijskih fakultet je

bilo sedem: za zdravnike, kirurge, farmacevte, inženirje in

arhitekte, zemljemerce, pravnike in teologe. Rektor centralnih

šol je postav Jožef Balant, kancler pa Matevž Ravnikar. Tudi na

teoloških študijah so bile v letih francoske zasedbe izvršene

bistvene spremembe. Študij je trajal štiri leta. Biblični predmeti

Stare in Nove zaveze so se poučevali alternativno, vsako drugo

leto; slušatelji I. in II. letnika teologije so bili obvezani poslušati

skupno ta predavanja. Predavanja iz hebrejščine so postala

izredna. Profesor moralne in pastoralne teologije je predaval

redno, profesor cerkvene zgodovine tri ure, ostali profesorji pa

dve uri dnevno. Prvo leto so študirali govorništvo, metafiziko

in fiziko, drugo leto fiziko, moralno filozofijo, naravno pravo,

cerkveno zgodovino in hermenevtiko, tretje leto hermenevtiko

in moralno teologijo, četrto leto pa moralno teologijo.

Predavali so profesorji Jerome Agapito, Matevž Ravnikar,

Janez Krstnik Kersnik, Luka Burger in Jožef Balant. Novembra

1811 so bile centralne šole spremenjene v akademijo, skupnost

fakultet, ki se je ohranila dve leti: od 1811 do 1813. Uveden je

bil triletni teološki študij s predmeti: eksegeza, uvod v Novo

zavezo, biblična arheologija, dogmatika, moralka, herme-

nevtika; cerkveno zgodovino in neobvezno hebrejščino sta si v 39obeh akademskih letih razdelila Balant in Ravnikar.

-

25

F. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do marčne revolucije, Razvoj, obseg in cena pismenstva, književnosti in literature, 2. sešitek, Ljubljana 1931, 507, 615. M. Smolik, Liturgika in pastoralka pri Slovencih, v: Bogoslovni vestnik, 40/1 (1980), 11. J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 226–229 J. Ciperle, Podoba velikega učilišča /…/, 230. J. Polec, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, v: Universitas Aleksandrina Labacensis, Ljubljana 1929, 20–51; V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, II. (1805–1848), Ljubljana 1964, 93–109; M. Miklavčič, M. Smolik, Študij teologije v Ljubljani pred ustanovitvijo univerze, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919–1969, Ljubljana 1969, 567–568.

35

36

373839

V.

Po ukinitvi liceja je teološki študij v Ljubljani organizirala

sama škofija. Škofijski teološki študij v Ljubljani je bil do leta

1918/19 poimenovan z naslednjimi nazivi: Studia theologica

pro Dioecesi Labacensi (1851), Institutum dioecesanum

Studiorum theologicorum (1852), Škofijsko bogoslovno

učilišče (od leta 1853 do leta 1918). Omenjeno pa je že bilo, da

je konkordat med Sveto stolico in avstrijsko državo iz leta 1855

omogočil tudi škofiji v Ljubljani oblikovanje lastnega 40teološkega študija in teološkega učnega načrta.

Na razvoj teološkega študija na Slovenskem ob koncu 19. in v

začetku 20. stoletja sta močno vplivali dve znameniti okrožnici

papeža Leona XIII. (1878–1903). Leta 1879 je izdal okrožnico

Aeterni Patris, kjer je močno priporočil, naj bi bogoslovci

študirali filozofijo in teologijo po zgledu in načinu Tomaža

Akvinskega, pri čemer ni šlo v prvi vrsti za »obnovitev

tomizma, temveč za trden intelektualni temelj, na katerem bi

mogla nato po krščanskih načelih zrasti obnovljena krščanska

družba«. V okrožnici Providentissimus Deus iz leta 1893 pa je

posebej priporočal poglobljeni študij Svetega pisma in

poudarjal, da mora biti »preučevanje Svetega pisma duša

teologije«. Nove razsežnosti je dobil teološki študij tudi z

izrazito socialno okrožnico Rerum novarum, kjer Leon XIII.

poudarja, da naj bi študentje v bogoslovnih učiliščih »spoznali

vsaj temeljna načela za reševanje teh zelo zapletenih 41vprašanj«. Ker je bilo po ustanovitvi realke v Ljubljani leta

1852 v licejski stavbi vse manj prostora, so bila teološka

predavanja prenesena v semenišče. Zaradi pridobitve potrebnih

predavalnic je bila notranjost in deloma tudi zunanjost

semeniškega poslopja precej preurejena. V ta namen so bila na

osnovi dvornega sklepa iz leta 1892 o reorganizaciji

Schifferjeve štipendijske ustanove, ki je obstajala pri 42semenišču, deloma uporabljena njena sredstva.

Študijski načrt je temeljil na predmetih iz leta 1791, le škof

Wolf si je leta 1836 v že omenjeni posebni spomenici študijski

dvorni komisiji na Dunaju prizadeval za temeljitejši študij

Svetega pisma in za praktično obravnavo bibličnih disciplin,

postopoma pa je Wolf celoten profesorski zbor zamenjal z

novimi predavatelji, ki so do konca petdesetih let 19. stoletja

prevzeli profesorske službe na bogoslovni šoli v Ljubljani (npr.

Andrej Golmayer, Janez Legat, Janez Polc, Janez Krizostom

Pogačar, Simon Klančnik, Matija Leben, Anton Jarc, Janez

Semen, Andrej Čebašek, Leonard Klofutar, Leo Vončina in 43Janez Gogola). Študij je obsegal glavne in stranske predme-

te. Vse glavne predmete so v skladu z naročilom koncila učili

doktorji teologije: pastoralko Jurij Zupan, dogmatiko Janez

Krstnik Pogačar, cerkveno pravo, cerkveno zgodovino in

patrologijo Janez Polc, moralko Matija Leban, Sveto pismo

stare zaveze Janez Semen, pastoralko Janez Poklukar in Sveto

pismo nove zaveze Leonard Klofutar. Za stranske predmete pa

je bilo nekaj drugih profesorjev: za katehetiko Jurij Zavašnik,

za metafiziko Janez Krstnik Pogačar, za moralno filozofijo

Matija Leban, za metodiko Janez Žlaker, za liturgiko Jurij Volc,

za cerkveno stilistiko in pisarno Gašper Velkavrh in za

cerkveno petje Gregor Rihar. Iz rednega študijskega načrta je

bila v celoti umaknjena filozofija, in sicer tudi v obliki

posameznih delov (metafizika in etika), ki so jih v Ljubljani še

ob koncu 18. stoletja uspešno predavali in z interesom študirali.

Poleg obveznih predmetov so predavali tudi liturgiko,

cerkveno petje in krščansko umetnost. Vodstvo škofijskega

semenišča so sestavljali direktor, namestnik direktorja, 44spiritual in študijski prefekt.

Ljubljanska škofijska teološka šola se je v letopisih vodila kot

samostojna, od semenišča ločena ustanova, le včasih sta bili

obe povezani v osebi istega ravnatelja. Učni načrt je desetletja

ostal enak, menjavali so se le profesorji, pa še ti poredkoma.

Umetnostni zgodovinar Janez Flis je razen liturgike začel leta

1884 poučevati tudi cerkveno umetnost, leta 1893 pa je Janez

Evangelist Krek začel s popolnoma novim predmetom:

tomistično filozofijo. Leta 1909 je postal rektor teološke šole

škof Anton Bonaventura Jeglič, profesor Jožef Smrekar pa je 45bil imenovan za prorektorja.

Zadnje leto pred ustanovitvijo ljubljanske univerze so na

škofijskem bogoslovnem učilišču predavali naslednji

profesorji: moralko Janez Janežič, Sveto pismo nove zaveze

Josip Lesar, Sveto pismo stare zaveze in orientalske jezike

Josip Dolenec, dogmatiko Aleš Ušeničnik, pastirstvo,

katehetiko in vzgojeslovje France Ušeničnik, cerkveno

zgodovino in cerkveno pravo Janez Evangelist Zore, osnovno

bogoslovje in tomistično modroslovje pa France Grivec.

26

Catalogus cleri doecesis Labacensis ineunte anno MDCCCLI, 7–8; Catalogus cleri /…/, 1884, 16; Catalogus cleri /…/, 1893, 22; Catalogus cleri /…/, 1909, 23; M. Miklavčič, M. Smolik, Študij teologije v Ljubljani 1969, 567; J. Ciperle, Avstrijsko visoko šolstvo po meščanski revoluciji 1848 in položaj na Slovenskem, v: 130 let visokega šolstva v Mariboru, Maribor, Celje 1991, 270–271. H. Engelbrecht, Geschichte des österreichischen Bildungswesens /…/, 4. Bd., Wien 1986, 221–239. M. Benedik, Teološki študij na Slovenskem, 19. J. Kulavic, Das fürstbischöfliche Priesterseminar /…/, 814. V. Zupančič, Wolfova skrb za duhovniško vzgojo in izobraževanje, v: Wolfov simpozij v Rimu, Celje 1994, 153. J. Kulavic, Das fürstbischöfliche Priesterseminar /…/, 815; M. Miklavčič, M. Smolik, Študij teologije v Ljubljani /…/, 567. M. Miklavčič, M. Smolik, Študij teologije v Ljubljani /…/, 567–568.

40

414243

44

45

Suplenta Josip Srebrnič in Janez Fabijan sta pomagala pri

cerkveni zgodovini oziroma pri tomističnem modroslovju,

docenti pa so poučevali stranske predmete: krščansko

arheologijo in umetnost Josip Dostal, gregorijansko petje

Stanko Premrl in cerkveno govorništvo ter liturgiko Alojzij

Stroj. Ob ustanovitvi državne Univerze Kraljestva Srbov,

Hrvatov in Slovencev v Ljubljani je zadnjega avgusta leta 1919

prestolonaslednik Aleksander imenoval izmed teh profesorjev

tri za redne univerzitetne profesorje (Aleš Ušeničnik, Franc

Ušeničnik, Ivan Zore), pet drugih pa je bilo imenovano 46kasneje.

27

Fragment Kataloga o napredku študentov četrtega letnika teologije v Škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani v študijskem letu 1917/18.(NŠAL 32, Š 76.)

Šematizem ljubljanske škofije za leto 1919, 10–11; M. Miklavčič, M. Smolik, Študij teologije v Ljubljani /…/, 568.

46

28

Arhiv Republike Slovenije (ARS)• Historia annua Collegii Labacensis Societtatis Jesu 1596 – 1691 (Zbirka rokopisov 180 r).• Licej v Ljubljani (Šola II).• Gubernij v Ljubljani, II – VII.• Deželno glavarstvo za Kranjsko.

Narodni muzej Slovenije (NM)• Verzeichniß der öffentlichen Vorlesungen am k.k. Lyceum zu Laibach (Ordnung der öffentlichen Vorlesungen am k,k, Lyzeum zu Laibach) 1817, 1818, 1819, 1825, 1826, 1831, 1832, 1835, 1836, 1838, 1839, 1840, 1843, 1845, 1846, 1847, 1848 (sign. 9373).

Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL)• Bogoslovno semenišče v Ljubljani (NŠAL 32).• Škofijski arhiv (NŠAL 4).• Kapiteljski arhiv (NŠAL, KAL).

Narodna in univerzitetna knjižnica - rokopisni oddelek (NUK)• Historia Seminarii Labacensis in qua origo, progressus, benefectores, eiusdemque alumni continentur ab anno M.DC (Ms 156).• Album Academicorum Lycei Labacensis (Ms 654).• Verzeichniß der öffentlichen Vorlesungen am k.k. Lyceum zu Laibach (Ordnung der öffentlichen Vorlesungen am k,k, Lyzeum zu Laibach) 1823, 1824, 1827, 1832 (Šolski spis, N 180, N 181, N 182, N 980).

Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana (ZAL-Lj.)• Klasična gimnazija v Ljubljani (I. državna gimnazija v Ljubljani) (LJU-184, 420-1).• Verzeichniß der öffentlichen Vorlesungen am k.k. Lyceum zu Laibach (Ordnung der öffentlichen Vorlesungen am k,k, Lyzeum zu Laibach) 1823, 1831, 1845, 1846 (LJU-184, 420-1).

Benedik, Metod, Teološki študij na Slovenskem, Bogoslovni vestnik, 50/3 (1990), 9–22.

Benedik, Metod, Vzgoja duhovnikov – generalnega semenišča Jožefa II., Herbersteinov simpozij v Rimu, Celje 2004, 55–72.

Bren H., K zgodovini ljubljanskega semenišča, Carniola, VIII, 1917, 139–143.

Cindrič, Alojz, Matrike kot vir za preučevanje slovenskega izobraženstva med leti 1585 in 1715 (Gradec, Dunaj, Siena), Gestrinov zbornik, Ljubljana 1999, 501–516.

Ciperle, Jože, Avstrijska gimnazija na poti v splošnoizobraževalno srednjo šolo 1773–1848, v: Melikov zbornik, Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje, Ljubljana 2001, 357–371.

Ciperle, Jože, Avstrijsko visoko šolstvo po meščanski revoluciji 1848 in položaj na Slovenskem, 130 let visokega šolstva v Mariboru, Maribor, Celje 1991, 259–271.

Ciperle, Jože, Il programma didattico e gli studii dei Gesuiti a Lubiana, I Gesuiti e gli Asburgo, Trieste 1995.

Ciperle, Jože, Jezuitski učni program in njihovi študiji v Ljubljani, Jezuiti na Slovenskem, Zbornik simpozija (Redovništvo na Slovenskem, 3), Ljubljana 1992, 157–179.

Ciperle, Jože, Oris srednjeveškega šolstva na Slovenskem, Zbornik predavanj, XIX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 4.–16. julij 1983, Ljubljana 1983, 227–246.

Ciperle, Jože, Podoba velikega učilišča ljubljanskega, Licej v Ljubljani 1800–1848, Ljubljana 2001, 22–48.

Ciperle, Jože, Teološki študij na ljubljanskem liceju 1774–1848, Vestnik Univerze v Ljubljani, 34/8–11 (2003), 15–18.

Ciperle, Jože, Terezijanska šolska reforma in ljubljanske latinske šole, Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773), Zbornik razprav, (Redovništvo na Slovenskem, 4), Ljubljana 1998, 37–47.

Denifle, Heinrich, Die Entstehung der Universitäten des Mittelalters bis 1400, Berlin 1885 (reprint Graz 1956).

Dolinar, M. France, Pastoralna dejavnost ljubljanskega škofa Karla Janeza Herbersteina, Bogoslovni vestnik, 36 (1976), 469–480.

Dolinar, M. France, Cerkveni in politični okvir jezuitov na Slovenskem v 17. in 18. stoletju, Jezuiti na Slovenskem, Zbornik simpozija (Redovništvo na Slovenskem, 3), Ljubljana 1992, 36–42;

Dolinar, M. France, Pomen jezuitskega reda v verskem in kulturnem življenju na Slovenskem, Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 3. julija 1987, (Obdobja, 9), Ljubljana 1989, 379–384.

Dolinar, M. France, Problem vzgoje duhovnikov kot nosilcev cerkvene prenove, Katoliška obnova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628 (Zbornik slovenskih predavanj), Bogoslovni vestnik,1–3 (1992), 52–64.

Duhr, Bernhard, Die Studienordnung der Gesellschaft Jesu, Bibliothek der katholischen Pädagogik, IX, Freiburg in. B. 1896.

Duhr, Bernhard, Geschichte der Jesuiten in den Ländern deutscher Zunge, Bd. 1, Freiburg i. Br 1907.

Viri Literatura

29

Engelbrecht, Helmuth, Geschichte des österreichischen Bildungswesens, Erziehung und Unterricht auf dem Boden Österreichs, 5 Bde, Wien 1982/83/84/86/88.

Grimm, Gerald, Elitäre Bildungsinstitution oder »Bürgerschule«, Das österreichiche Gymnasium zwischen Traditon und Innovation 1773–1819 (Aspekte pädagogischer Innovation, Bd. 20), Frankfurt am Main, Berlin, Bern, New York, Paris, Wien 1987.

Gruden, Josip, Vzgoja in izobrazba duhovščine na Slovenskem v srednjem veku, Katoliški obzornik 6 (1902), 237–246.

Janžekovič, Janez, Slovenski študenti na dunajski univerzi v 16. stoletju, Kronika, 25/3, 167–177. Jesuiten in Österreich, Festschrift zum 400-jährigen Gründungsjubileum der österreichischen Ordensprovinz der Gesellschaft Jesu 1663–1963, Innsbruck 1963.

Kidrič, France, Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do marčne revolucije, Razvoj, obseg in cena pismenstva, književnosti in literature, 2. sešitek, Ljubljana 1931.

Klingenstein, Grete, Bildungskrise, Gymnasium und Universitäten im Spannungsfeld theresianischer Aufklärung, Koschatzky (Hrsg.), Maria Theresia und ihre Zeit, Salzburg 1979.

Klingenstein, Grete, Universitätsfragen in der österreichischen Monarchie um 1800, Plaschka, R. G. Mack (Hrsg.), Wegenetz europäischen Geistes, Wissenschaftszentren und geistige Wechselbeziehungen zwischen Mittel– und Südosteuropa vom Ende des 18. Jahrhunderts bis zum ersten Weltkrieg, Wien 1983.

Kolar, Bogdan, Teološki študij in bogoslovno semenišče v Ljubljani v času Karla J. Herbersteina, Herbersteinov simpozij v Rimu, Celje 2004, 73–92.

Kulavic, Johann, Das fürstbischöfliche Priesterseminar und die theologische Lehranstalt zu Laibach, v: H. Zschokke, Theologische Studien und Anstalten der katholischen Kirche in Österreich, Wien, Leipzig 1894, 803-816.

Miklavčič, Maks, Smolik, Marijan, Študij teologije v Ljubljani pred ustanovitvijo univerze, Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919–1969, Ljubljana 1969, 567–573.

Ožinger, Anton, Študenti iz slovenskih dežel na dunajski univerzi v poznem srednjem veku, Kronika 23 (1975), 149–153.

Paulsen, Friedrich, Geschichte des gelehrten Unterrichts auf den deutschen Schulen und Universitäten von Ausgang des Mittelalters bis zur Gegenwart, 1, Leipzig 1919.

Petrič, Franci, Ljubljanski škof Janez Tavčar, Bogoslovni vestnik 52 (1992), 9–16.

Polec, Janko, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, Universitas Aleksandrina Labacensis, Ljubljana 1929.

Rüegg, Walter (izd.), Geschichte der Universität in Europa, Band I, (Mittelalter), München 1993.

Schmidt, Peter, Collegium Germanicum in Rom und die Germaniker, Tübingen 1984.

Schmidt, Vlado, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, II. (1805–1848), Ljubljana 1964.

Simoniti, Primož, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana 1979.

Smolik, Marijan, Kako so zidali semenišče v Ljubljani, Kronika, 7 (1959), 90–123.

Smolik, Marijan, Liturgika in pastoralka pri Slovencih, Bogoslovni vestnik, 40/1 (1980), 3–25.

Snoj, Slavko A., Vzgoja in izobraževanje duhovnikov v Hrenovem času, Hrenov simpozij v Rimu, Celje 1998, 199–216.

Thienen–Adlerflycht, Cristoph, Wandlungen des österreichischen Studiensystems im Übergange vom 18. zum 19. Jahrhundert, Student und Hochschule im 19. Jahrhundert, Studien und Materialien (»Neunzehntes Jahrhundert«, Forschungsunternehmen der Fritz Thyssen Stiftung, 19), Göttingen 1975.

Zschokke, Hermann, Die theologischen Studien und Anstalten der katholischen Kirche in Österreich, Wien, Leipzig 1894.

Zupančič, Vlado, Wolfova skrb za duhovniško vzgojo in izobraževanje, Wolfov simpozij v Rimu, Celje 1994, 147-157.

Zwitter, Fran, Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918, Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919–1969, Ljubljana 1969.

Žnidaršič, Lilijana, Šolanje, vzgoja in izobrazba duhovnikov ljubljanske škofije pred tridentinskim koncilom, Zgodovinski časopis, 52/4 (1998), Ljubljana 1998, 473-485.

Zahteva po ustanovitvi slovenske univerze je bila kot del

slovenskega narodnega programa postavljena v revolucionar-

nem letu 1848. Od tedaj sledimo prizadevanjem za njeno

ustanovitev, ki so se okrepila zlasti ob koncu 19. stoletja. Leta

1898 je kranjski deželni zbor postavil jasno zahtevo, da se v

Ljubljani ustanovi univerza s filozofsko, pravno in teološko

fakulteto. Kljub temu je do njene ustanovitve prišlo šele v novih

političnih razmerah po koncu prve svetovne vojne in propadu

avstroogrske monarhije.

Za začetek ustanavljanja prve slovenske univerze štejemo

sestanek, ki sta ga sklicala ljubljanski župan Ivan Tavčar in na

praški češki univerzi habilitirani profesor Mihajlo Rostohar. Na

sestanku je bila ustanovljena Vseučiliška komisija, v kateri so

sodelovali tudi teologi: Janez Zore je bil njen podpredsednik,

člana pa sta bila Aleš Ušeničnik in Janez Janežič, ki ga je kmalu

nadomestil Josip Srebrnič. Vseučiliška komisija, ki ji je bila

zaupana naloga, da v sporazumu z narodno vlado vodi vse

priprave za ustanovitev univerze, je začela z delom 5. decembra

1918, že 8. decembra pa so ji profesorji ljubljanskega bogo-

slovja poslali spomenico o ustanovitvi Teološke fakultete v

Ljubljani. Komisija je predlog pod pogojem, da bodo vsa

predavanja javna ter v slovenskem, ne v latinskem jeziku, na

peti seji 14. januarja soglasno sprejela in narodni vladi

predlagala, naj ljubljansko bogoslovje, ki je v Ljubljani kot

oblika višjega študija delovalo od leta 1791, takoj povzdigne v

fakulteto in zanjo nameni primerna denarna sredstva. S tem so

bili, po mnenju profesorja Mikuža, teologi tisti, ki so

Vseučiliški komisiji pokazali pravo pot, namreč, da je treba, če

so na razpolago kvalificirani učitelji, iskati rešitev vprašanja

ljubljanske univerze na domačih tleh. V tem času si je

Vseučiliška komisija namreč prizadevala do ustanovitve

univerze v Ljubljani doseči ustanovitev vzporednih stolic s

slovenskim učnim jezikom v Zagrebu. 6. marca je v Ljubljano

prišla vest, da je beograjska vlada dovolila, da se univerza v

Ljubljani odpre že jeseni 1919. leta. Pred vseučiliško komisijo

je bila težka naloga – v pol leta organizirati novo univerzo.

Ustanovljene so bile njene podkomisije (subkomisije), ki so

imele nalogo pripraviti predloge za organiziranje fakultet in

zanje predlagati prve profesorje. Bogoslovna subkomisija je

bila pri teh naporih v prednosti, saj se je lahko naslonila na

bogoslovno učilišče. To se ni, kot so sprva predlagali,

preoblikovalo v fakulteto, temveč se je fakulteta osnovala na

novo. Razen štirih upokojenih profesorjev bogoslovja so bili

vsi ostali imenovani za fakultetne učitelje. Teologi so bili prvi,

ki so že 21. marca dobili znanstveno kvalifikacijo za prve tri

profesorje: dr. Aleša Ušeničnika, dr. Franca Ušeničnika in dr.

Janeza Zoreta. Ti so bili 31. avgusta skupaj z matičarji ostalih

fakultet imenovani za redne profesorje ljubljanske univerze.

Postali so matičarji Teološke fakultete in kot začasni fakultetni 1svet vodili vse nadaljnje priprave za začetek dela fakultete.

V. Melik, Ljubljanska univerza in njeni predhodniki, 12-13; M. Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919-1945, 56-64; Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1919, 226-229.

30

1

Teološka fakulteta ljubljanske univerze Tatjana Dekleva

Prva stran zapisnika »I. redne seje stalne vseučiliške komisije pri Narodni vladi SHS v Ljubljani, dne 5. decembra 1918«. (AS 100.)Teologe sta na konstitutivni seji zastopala dr. Janez Zore, ki je bil izvoljen za podpredsednika in dr. Aleš Ušeničnik. Namesto dr. Janeza Janežiča je bil kot tretji zastopnik teologov imenovan dr. Josip Srebrnič. Vseučiliška komisija je vodila priprave za ustanovitev univerze. Po njeni ustanovitvi in imenovanju prvih profesorjev je posle prepustila Univerzitetnemu svetu.

Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani 1919-1945

Po zgledu fakultet v Nemčiji in Avstriji je bila tudi Teološka

fakulteta v Ljubljani ustanovljena v okviru državne univerze.

Poleg zavesti, da teološka znanost spada v sklop drugih

znanosti, je cerkvene kroge pri tej odločitvi vodila tudi misel,

da bo tako bolje poskrbljeno za njen obstoj. Fakulteta je zrasla

iz bogate, skoraj dvestoletne tradicije semenišč v Ljubljani, 2Mariboru in Gorici, za njeno ureditev pa je bila potrebna

pravna podlaga.

V ustanovitvenem zakonu za ljubljansko univerzo je bilo

določeno, da se bo do sprejetja posebnega zakona univerza

upravljala po zakonu in uredbah o univerzi v Beogradu. Vendar

skupna uredba s pravoslavno fakulteto v Beogradu ni bila

mogoča, zato je fakultetni svet Teološke fakultete izdelal

podrobno fakultetno uredbo in jo predložil Univerzitetnemu

svetu. Ta je v pričakovanju skorajšnjega univerzitetnega

zakona in obče univerzitetne uredbe svetoval odlog do sprejetja

novih predpisov. Ker novega zakona ni bilo, se je Fakultetni

svet obrnil na Ministrstvo prosvete s prošnjo, da bi se fakulteta

do sprejetja novega univerzitetnega zakona ravnala po uredbah 3zagrebške teološke fakultete. Univerzitetni svet je junija 1920

za ljubljansko fakulteto sprejel določbe za strokovne izpite, ki

so jih uporabljali v Zagrebu, od 24. decembra 1920 pa je po

odloku Ministrstva prosvete veljal tudi zagrebški rigorozni red.

Ob ustanovitvi obljubljeni posebni zakon za ljubljansko

univerzo ni izšel nikoli, pripravljati pa se je začel univerzitetni

zakon za vso državo. V komisiji za nov univerzitetni zakon in v

komisiji za novo skupno uredbo teoloških fakultet so sodeloval

tudi delegati ljubljanske Teološke fakultete, in sicer pri pripravi

zakona profesor Franc Grivec, po sprejetju zakona pa so v

komisiji za pripravo fakultetne uredbe delovali: Aleš 4Ušeničnik, Lambert Ehrlich, Josip Ujčič in Alojzij Odar.

Profesorjem Teološke fakultete je bila »jasno pred očmi naloga,

kako bi s pravim statutom dokončno zagotovili ne le podobo

same fakultete, ampak tudi njeno zasidranost tako v cerkvenem

kakor v državnem veljavnem pravu«. Teološke fakultete so

morale poleg predpisov, ki so veljali za državne univerze, v

katere so bile vključene, upoštevati tudi cerkvene predpise.

Univerzitetni zakon je izšel 28. junija 1930, 24. maja 1931 pa je

papež Pij XI izdal konstitucijo o visokem cerkvenem šolstvu

(»Deus scientarum Dominus«). Ta najvišji cerkveni dokument

je prinesel jasne smernice in obvezne predpise, ki so se jim

morale podrediti tudi teološke fakultete na državnih univerzah.

Posamezni členi so se ujemali s predpisi državnega zakona o

univerzah in občo univerzitetno uredbo, zaradi posebnega

značaja fakultete kot cerkvene šole pa je bilo tudi veliko

posebnosti, ki jih je bilo treba upoštevati. Naloge fakultete,

predpisi v zvezi s slušatelji, poukom, diplomskimi in

doktorskimi izpiti so bili zajeti v Uredbi o katoliški bogoslovni

fakulteti v Zagrebu in Ljubljani, ki jo je minister prosvete 5podpisal 17. maja 1935 in je veljala dobro desetletje in pol.

Od fakultete ljubljanske univerze do cerkvene ustanove

1945-1952

Razmere v novi državi, v kateri so po koncu svetovne vojne

Slovenci dobili svojo prvo univerzo, niso bile urejene, do težav

pa je prihajalo tudi zaradi političnega in ekonomskega

centralizma, zaradi česar se ljubljanska univerza ni mogla

nemoteno razvijati. Večkrat ji je grozila ukinitev oziroma

okrnitev nekaterih fakultet, ki se je sicer dotikala predvsem

Medicinske in Tehniške fakultete, vendar tudi Teološka ni bila

povsem izvzeta. Njeni profesorji in študenti pa so bili vedno

solidarni in so se vključevali v akcije za celovitost in

izpopolnitev slovenske univerze.

S spremembo oblasti leta 1945 se je začelo novo obdobje v

razvoju slovenske univerze. Po eni strani ni bil več ogrožen

njen obstoj, odprle so se možnosti njene širitve, po drugi strani

pa so se kazale težnje po vmešavanju oblasti v univerzitetno

življenje. Ideologija vladajočega sloja je bila v nasprotju z

načeli Cerkve in Teološke fakultete zato je celoten sistem

verskega šolstva postal za oblast odvečen in nezaželen. Ustava

FLRJ iz leta 1946 je verske šole obravnavala kot zasebne šole,

nad katerimi ni imela nadzora, zato jih je poskušala ukiniti.

Marca 1946 je bil pri vladi FLRJ ustanovljen Komite za šole in

znanost, ki je skrbel za vodenje celotnega šolstva v državi. V

začetku novembra je republiškim ministrstvom prosvete

komite poslal navodila o reševanju vprašanja šol, ki niso bile v

rokah države. Na podlagi tega navodila je slovenski prosvetni

minister 15. novembra 1946 podpisal odločbo o izločitvi

Teološke fakultete kot specifične verske šole iz sklopa

univerze. S tem je bila Teološka fakulteta formalnopravno

izločena iz univerze v Ljubljani, dejansko pa je do izključitve

prišlo šele leta 1949. Aleš Gabrič nadaljnji obstanek Teološke

fakultete v okrilju univerze pojasnjuje s slabotnostjo in

nepravnostjo tedanjega sistema, v katerem je tudi kaka odločba 6lahko ostala le mrtva črka na papirju.

V. Fajdiga, Ob petdesetletnici – nov statut, 1969, 384–385. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, 322–323. Zapisnik 2. seje Fakultetnega sveta, 15. 1. 1932. V. Fajdiga, Ob petdesetletnici – nov statut, 1969, 385. A. Gabrič, Izločitev Teološke fakultete.

23456

31

Vprašanje izločitve Teološke fakultete je bilo na univerzi prvič

obravnavano na seji Univerzitetnega senata 18. marca 1947,

vendar je bilo v pričakovanju zveznih navodil, ki naj bi uredila

tudi vprašanje teoloških fakultet v Zagrebu in Beogradu,

odloženo. Ker je priprava novega zveznega univerzitetnega

zakona zastala, je Ljudska skupščina LRS 21. oktobra 1949

sprejela Zakon o ureditvi visokega šolstva v LRS, ki je posegel

v ustroj ljubljanske univerze in pomenil dokončno izključitev

Teološke fakultete iz sestava ljubljanske univerze. Na osnovi

tega zakona so bile 27. decembra 1949 sprejete uredbe, ki so

določile novo strukturo ljubljanskih visokih šol. Univerza je

bila okrnjena na štiri fakultete, poleg nje sta obstajali še

Medicinska in Tehniška visoka šola z več fakultetami, Agro-

nomska in gozdarska fakulteta je dobila status samostojne

fakultete, isto pa je veljalo tudi za Teološko fakulteto, ki v teh 7uredbah sicer ni bila nikjer omenjena, njen status pa je določal

sedmi člen zakona: »Teološka fakulteta ljubljanske univerze se

izloči iz sestava ljubljanske univerze in postane samostojna

fakulteta.« Zanjo je kot za ostale visokošolske ustanove veljalo,

da je pravna oseba pod vodstvom in nadzorom ministrstva za 8znanost in kulturo. Novosti so se uvajale s poletnim se-

mestrom študijskega leta 1949/50. Konec januarja se je sestal

Univerzitetni senat v stari sestavi. Na seji so razpravljali o

izvedbi novih določil. »Dekan Teološke fakultete dr. Anton

Trstenjak je omenil, da bo Teološka fakulteta takoj po izselitvi

agronomske predavalnice lahko izvedla osamosvojitev.« 23.

marca 1950 se je konstituiral Fakultetni svet samostojne

Teološke fakultete, njen dekanat pa se je iz Deželnega dvorca

preselil v Alojzijevišče. Kljub ločitvi so se vezi med fakulteto in

univerzo ohranile pa tudi spremembe niso vplivale na način

študija niti na pravice, ki so jih uživali profesorji in študenti:

oboji so bili izenačeni s profesorji in študenti drugih

visokošolskih ustanov, saj je bila Teološka fakulteta še vedno v

sistemu javnega šolstva in financirana iz proračunskih 9sredstev.

V začetku petdesetih let so se zaostrili odnosi med Jugoslavijo

in Svetim sedežem ter poslabšali odnosi med državo in

Rimskokatoliško cerkvijo v Jugoslaviji. Poostren je bil odnos

do katoliške inteligence, v šolah je bil odpravljen verouk,

ustanovljena je bila verska komisija, ki naj bi vodila politiko

države do Cerkve. Takratni dekan Teološke fakultete v

Ljubljani dr. Stanko Cajnkar je poslal predsedniku države

Josipu Brozu Titu posebno spomenico, v kateri je izrazil željo,

da bi fakulteta še naprej ostala državna ustanova, kar pa ni 10pomagalo, saj so odločitve že padle. »Svet za znanost in

B. Grafenauer, Življenje univerze od 1945 do 1969, 144. UL LRS, 33 (25. 10. 1949), 237–238. A. Gabrič, Izključevanje Teološke fakultete iz Univerze v Ljubljani, 261–264. Prav tam, 262–266; Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919-1969, 573. M. Smolik, Kronika državne Teološke fakultete, 1969, 178.

789

10

11

32

Dr. Stanko Cajnkar je bil v letu 1947 imenovan za izrednega profesorja biblične teologije in je predaval do leta 1977. Izvoljen je bil za prvega dekana samostojne Teološke fakultete in to funkcijo opravljal do leta 1966. (Teološka fakulteta.)

kulturo je fakulteti 4. marca 1952 poslal dopis, da z ozirom na

ustavne določbe o ločitvi Cerkve od države Teološka fakulteta z

31. (!) junijem 1952 preneha biti državna ustanova, njen

nadaljnji obstoj pa da bo urejalo ministrstvo za notranje zadeve

preko verske komisije pri predsedstvu vlade. Ob tem je bila

obljubljena državna subvencija za vzdrževanje fakultete. Dne

14. junija je dekan Cajnkar od ordinarija Antona Vovka,

velikega kanclerja Teološke fakultete, dobil mandat za ureditev

statusne spremembe fakultete. Dekanat je nato sporočil

notranjemu ministrstvu, da se je uredila cerkvena Teološka 11fakulteta v Ljubljani.«

Državni organi so seveda ohranili in še okrepili nadzor nad

fakulteto tudi potem, ko je ta postala zasebna cerkvena

ustanova. Nadaljnje financiranje so pogojevali z ukrepi, ki so

jim omogočali poseganje v njeno delovanje. Teološka fakulteta

je morala pripraviti statut, ki je bil pogoj za njeno nadaljnje

delovanje. Fakulteta sama je že kmalu po koncu vojne začela

razmišljati o novem statutu, ki naj bi še bolj upošteval vse

kanonične predpise o samostojnih cerkvenih visokih šolah pa

tudi razmere v socialistični stvarnosti, v kateri se je znašla.

Novi statut, ki ga je pripravil profesor cerkvenega prava dr.

V. Fajdiga, Ob petdesetletnici – nov statut, 1969, 384–385; Gabrič, Izključevanje Teološke fakultete iz Univerze v Ljubljani, 261–264. Zgodovinski arhiv in muzej univerze v Ljubljani (ZAMU) IV – 514, Zakon o univerzitetu, Beograd, 1905. Prav tam. S. Cajnkar, Delo fakultete po ločitvi od univerze, 179. Prav tam, 186.

12

13

141516

33

Vinko Močnik, je fakultetni svet sprejel 1. avgusta 1952. Z njim

je bila zadovoljna tudi državna oblast. Komisija za verska

vprašanja, ki je urejala zadeve v zvezi s Teološko fakulteto, ji je

od srede leta 1952 redno nakazovala subvencijo, ki je bila v

začetku še primerljiva z deležem, ki ga je fakulteta prejemala iz

univerzitetnega proračuna, z naraščanjem inflacije pa je bil 12znesek realno čedalje manjši.

Upravljanje fakultete

Po Zakonu o univerzi iz leta 1905, ki je veljal tudi za ljubljansko

univerzo, je bil na čelu vsake fakultete dekan, ki ga je izbrala

fakulteta sama izmed svojih rednih profesorjev. Dekana je

nadomeščal prodekan, tega pa po službenih letih najstarejši

profesor fakultete. Naloga dekana je bila voditi fakulteto in 13skrbeti za pouk in izpite. Na seji Univerzitetnega sveta 12.

novembra 1919 so člani fakultet volili dekane. Za prvega

dekana Teološke fakultete je bil izbran Franc Ušeničnik. Do

leta 1945 so se na tem položaju izmenjevali vsi redni profesorji.

Pri volitvah se je Fakultetni svet držal turnusa. Največkrat –

petkrat je to dolžnost opravljal Franc Ksaver Lukman. Za

Francetom Ušeničnikom je bil za dekana izvoljen njegov brat

Aleš Ušeničnik, ki je funkcijo opravljal trikrat. Trikrat so bili za

dekana izvoljeni še profesorji: Matija Slavič, Franc Grivec in

Lambert Ehrlich, dvakrat Andrej Snoj in Josip Ujčič, po enkrat

pa Josip Srebrnič, Janez Fabijan, Josip Turk in Alojzij Odar.

Dekan je opravljal svojo funkcijo eno leto, ob koncu mandata

pa je moral poročati Univerzitetnemu svetu o delu fakultete.

Vsi profesorji in docenti so sestavljali svet fakultete, katerega

predsednik je bil dekan, poslovodja Fakultetnega sveta pa je bil

po službenih letih najmlajši profesor. Fakultetni svet je

sestavljal program in razpored predavanj za vsak semester,

skrbel za zasedenost kateder, predlagal ministru prosvete

odpiranje novih kateder, njihovo združevanje, deljenje, izbiral

in z utemeljitvijo predlagal ministru nove redne in izredne

profesorje ter ostale učitelje, odločal o izrednih predavanjih,

podelitvah častnih doktoratov, raznih študentskih prošnjah,

razporedu izpitov, sestavi izpitnih komisij, posredoval ministru 14mnenje o odsotnostih predavateljev, daljših od 30 dni. V letih

po drugi svetovni vojni se je Fakultetni svet, ki so ga vodili

dekani: Janez Fabijan (1945-1947), Vinko Močnik (1947-

1948) in Anton Trstenjak (1948-1950), prizadeval za obstoj

Teološke fakultete v sestavu ljubljanske univerze. Po ločitvi od

univerze je bil za dekana izvoljen Stanko Cajnkar, ki je na tem

položaju vse do leta 1966 zastopal samostojno fakulteto v

odnosih z oblastjo. »Opravljal je službo, ki gre le rektorju, 15čeprav tega naslova ni imel.« Kot je sam zapisal, bi bilo

dejstvo, da je bil nekdo dekan šestnajst let, čeprav so se volitve

vršile vsako leto, lahko poznejšim rodovom teologov povod za

napačne domneve in dodal, da izbira ni padla nanj zaradi

kakšnih njegovih izrednih sposobnosti, temveč zaradi upanja,

da bo pod njegovim vodstvom fakulteta uživala mir in tako

služila svojemu namenu. Upravne posle je ves ta čas kot pro-16dekan opravljal Vilko Fajdiga.

Tudi pred ločitvijo od univerze je fakulteta veljala za cerkveno

institucijo, njen »ordinarius loci« je bil veliki kancler. Funkcija

je po cerkvenih uredbah o teoloških fakultetah pripadala

ljubljanskemu škofu, vendar se cerkvena oblast zaradi

povezave fakultete z državno univerzo ni nikoli naravnost

vmešavala v njeno delovanje. Fakultetne posle je opravljalo

vodstvo fakultete, slovesne promocije pa je izvrševal rektor

univerze. Šele leta 1942 je ljubljanski škof prvič dopisoval s

fakulteto kot njen veliki kancler. Po ločitvi od univerze je bilo

jasno, da bo imel veliki kancler več ingerence na fakultetno

vodstvo, kljub temu pa se bile skoraj vse fakultetne zadeve v

rokah fakultetnih organov pod vodstvom dekana. Veliki

kancler je prihajal le k zadnjim doktorskim izpitom, podpisoval

Dr. Franc Ušeničnik, od leta 1919 redni profesor za pastoralno teologijo in prvi dekan Teološke fakultete Univerze Kraljestva SHS v Ljubljani. (ZAMU IV – 69/1019.)

Prav tam, 185–186; Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, 568. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, 228–229. M. Smolik, Kronika državne Teološke fakultete, 171. Seznami predavanj 1919–1922. F. Rozman, Katedra za biblične vede, 54.

1718192021

34

doktorske diplome in posredoval direktive, ki so prihajale iz 17Vatikana. Do leta 1952 so funkcijo velikega kancleraja

opravljali trije škofje: Anton Bonaventura Jeglič, Gregorij

Rožman in Anton Vovk.

Vsi redni profesorji univerze so sestavljali Univerzitetni svet,

vsi dekani pa so bili člani Univerzitetne uprave. Člani

Univerzitetnega sveta so imeli pravico voliti rektorja in biti

izvoljeni na to mesto. V obdobju med obema vojnama so bili

trije profesorji Teološke fakultete izvoljeni za rektorja

ljubljanske univerze: Aleš Ušeničnik 1922-1923, Franc Ksaver

Lukman 1926-1927 in Matija Slavič 1932-1934 in 1939-1941.

Upravljanje študija

Bogoslovni odsek Vseučiliške komisije je pripravil osnovni

učni načrt s številom strok in stolic. Pri tem je upošteval težnje

po modernizaciji bogoslovnih študijev, ki jih je bilo v Avstriji in

Nemčiji zaslediti od začetka stoletja in so jih nekatere teološke

fakultete (zagrebška, dunajska) že upoštevale. Nujno potrebno

je bilo predvsem podaljšanje študija s štirih na pet ali šest let ter

povečanje števila stolic. Poseben statut za Teološko fakulteto

po njeni ustanovitvi ni bil sprejet, pač pa se je upravljala po 18uredbah, ki so veljale za zagrebško fakulteto. V prvem letu

ljubljanskega univerzitetnega študija teologije se študij ni 19bistveno razlikoval od bogoslovne šole. Z imenovanjem

prvih treh rednih profesorjev so bile zasedene stolice za

filozofijo, pastoralno bogoslovje ter cerkveno zgodovino. Med

zimskim semestrom so se z novimi imenovanji začela pre-

davanja iz: starokrščanske književnosti in cerkvene zgodovine,

bibličnih ved Stare zaveze, bibličnih ved Nove zaveze in

dogemske zgodovine, do konca prvega akademskega leta pa še

iz: kanoničnega prava, moralnega bogoslovja, sistematične 20dogmatike in osnov bogoslovja. V študijskem letu 1922/23 je

po zasedbi stolice za veroslovje fakulteta imela sistema-

tiziranih 11 stolic. V letu 1939 se je njihovo število z ustano-

vitvijo stolice za filozofijo s psihologijo povzpelo na 12. Po

drugi svetovni vojni se je pripravljala ustanovitev trinajste

stolice - za biblično teologijo. Ministrstvo za prosveto je na to

mesto imenovalo Stanka Cajnkarja, vendar na fakulteti do

ustanovitve stolice ni prišlo, Cajnkar pa je ostal pridružen 21biblični skupini.

Organizacijsko so bili glavni študijski predmeti v drugem

študijskem letu razdeljeni v štiri skupine. Filozofska in

dogmatična je obsegala stolice za krščansko filozofijo,

veroslovje, osnovno bogoslovje, sistemsko dogmatiko in

historično dogmatiko. Biblična skupina je obsegala stolice za

biblijsko znanost Stare zaveze s semitskimi jeziki in biblijsko

znanost Nove zaveze. Cerkvena zgodovina je združevala

predavanja iz obče cerkvene zgodovine in patrologije,

zgodovine grško-slovanskih cerkva in bogoslovja vzhodne

cerkve. Moralna, pravna in pastoralna skupina pa je obsegala

moralno bogoslovje, cerkveno pravo in pastoralno bogoslovje.

V okviru pete skupine, skupine za cerkveno umetnost so

honorarni profesorji kot stranske obvezne predmete predavali

cerkveno umetnost in cerkveno petje. Glavne predmete so

dopolnjevali še drugi stranski predmeti: sociologija,

govorništvo ter pedagogika in katehetika so spadali pod

moralno, pravno in pastoralno skupino. V študijskem letu

1922/23 je bila kot stranski pomožni predmet uvedena stara

cerkvena slovanščina. S študijskim letom 1933/34 je bila

uvedena posebna skupina za pomožne predmete, ki je

združevala homiletiko, pedagogiko in katehetiko, cerkveno

umetnost, cerkveno glasbo, sociologijo, pastoralno medicino,

biblično grščino in staro cerkveno slovanščino. S poletnim

semestrom študijskega leta 1940/41 se je filozofsko-

dogmatična skupina razdelila: apologetika (veroslovje) in

Dr. Matija Slavič redni profesor bibličnih ved Stare zaveze je bil v dveh mandatih ( 1932-1934 in 1939-1941) tudi rektor univerze. ( NŠAL F66.)

Seznami predavanj za Teološko fakulteto 1919–1952. F. Perko, Katedra za dialog, 127. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, 572. ZAMU IV – 196/86 Teološka fakulteta. Prav tam. Prav tam. Seznami predavanj za Teološko fakulteto 1919–1952; Biografije profesorjev Teološke fakultete v Zborniku ob sedemdesetletnici Teološke fakultete v Ljubljani 1919–1989.

22232425262728

35

osnovno bogoslovje sta bila uvrščena v samostojno dogmatsko

skupino. Stolici za cerkveno pravo in cerkveno zgodovino sta

se združili v pravno-zgodovinsko skupino. V študijskem letu

1950/51 so se skupine preimenovale v katedre, moralna 22teologija je bila pridružena katedri za pravo. Poleg rednih

predavanj so potekali tudi seminarji, v katerih so se študentje

uvajali v znanstveno delo. Vsak slušatelj je moral obvezno

delati vsaj v enem seminarju in opraviti vsaj eno seminarsko

nalogo.

Kljub temu da je fakulteta v prvih dveh desetletjih delovala po

stari uredbi, je poskušala uresničevati težnje po razvoju in

napredku bogoslovne znanosti. Že v drugem študijskem letu je

postavila zahtevo po petletnem študiju in ga v prvih dveh

letnikih začela uvajati v študijskem letu 1922/23. Prizadevala si

je tudi usmeriti znanstveni bogoslovni študij na vzhod. Leta

1921 je profesor Franc Grivec uvedel na ljubljansko Teološko

fakulteto t. i. »vzhodno bogoslovje«, v letu 1925/26 pa je bil

izdelan poseben učni načrt za ta predmet, ki naj bi slušateljem

pomagal spoznati zgodovino in teologijo vzhodnih cerkva, 23zlasti pravoslavja. S fakultetno uredbo iz leta 1935 je študij

postal šestletni. Postopno so ga začeli uvajati v študijskem letu

1936/37.

Po vojni so bila predavanja nekaj časa organizirana tako, da so

trajala le 5 let. Šele leta 1952 so lahko spet začeli uvajati 6-letni 24 študij, kot je bilo predpisano s fakultetno uredbo.

Slušatelji so morali iz vseh glavnih predmetov na koncu

obravnavane snovi opraviti diplomski izpit iz celotne snovi, iz

stranskih predmetov pa diplomski kolokvij. Šele po teh

opravljenih izpitih so lahko opravljali diplomo. Število

diplomantov je nihalo, največ jih je diplomiralo leta 1942, ko je

bila univerza zaprta, dovoljeno pa je bilo opravljanje izpitov. V

tridesetih letih (od 1919 do 1949) je na Teološki fakulteti 25diplomiralo 450 slušateljev.

Za pridobitev akademske stopnje doktorja teologije je bilo po

dvanajstih semestrih študija potrebno vpisati še dva semestra s

specialnimi predavanji in seminarji. Pred fakultetno uredbo iz

leta 1935 je bilo za doktorat potrebno položiti tri rigoroze in

napisati disertacijo iz tistega predmeta, iz katerega kandidat ni

delal rigoroza. V tem je bila posebnost avstrijskega tipa

doktorata: kandidat je delal disertacijo iz tistega predmeta, iz

katerega se je bal delati ustni strogi izpit. Tako doktorat, ki je

posvečal posebno pozornost ustnim izpitom, ni bil izraz

specializacije in ni gojil samostojnega znanstvenega in

raziskovalnega dela. Uredba iz leta 1935 je odpravila sistem

treh rigorozov in uvedla en izpit iz splošne teologije (dogmatika

in principi moralke), rigoroz pa je bil iz tiste skupine, iz katere

je kandidat delal disertacijo. Na tej je bilo težišče doktorata,

zato je morala biti disertacija samostojno delo, ki ga je moral

kandidat braniti pred petčlansko komisijo in vsaj delno 26natisniti. V tridesetih letih je bilo za doktorje teologije

promoviranih 41 kandidatov, od teh po letu 1945 samo 4, ker so

bile promocije na univerzi zaradi predvidenega novega zakona 27o doktoratih ustavljene.

28Akademski učitelji

Ljubljansko bogoslovno učilišče je s svojo dolgo tradicijo in

strokovnim osebjem nudilo kadrovsko osnovo novo-

ustanovljeni fakulteti. Matičarji, prvi trije redni profesorji, so

bili izbrani iz vrst profesorskega kadra te ustanove. Strokovna

mnenja za njihovo izvolitev je prispevala zagrebška

bogoslovna fakulteta. Dr. Aleš Ušeničnik, profesor dogmatike,

je postal redni profesor filozofije, dr. Franc Ušeničnik, profesor

pastirstva, etike in vzgojeslovja, je bil imenovan za rednega

profesorja za pastoralno teologijo, dr. Janez Zore, profesor

cerkvene zgodovine in cerkvenega prava, pa je bil imenovan za

rednega profesorja Teološke fakultete s tega področja. Kot

matičarjem jim je bila po razpustitvi vseučiliške komisije med

drugim naložena tudi naloga izbrati kader za izpopolnitev

fakultete. Na tretji seji Univerzitetnega sveta je Aleš Ušeničnik

v imenu profesorskega kolegija Teološke fakultete predlagal

nova imenovanja. Pri izbiri kandidatov se niso ozirali na

pokrajinske ali škofijske meje, saj je fakulteta poudarjala

vseslovenski značaj.

Med zimskim semestrom prvega študijskega leta je bil za

rednega profesorja za starokrščansko književnost in cerkveno

zgodovino imenovan dr. Josip Srebrnič, profesor cerkvene

zgodovine v centralnem semenišču v Gorici. Izredni profesor

dogmatike in dogemske zgodovine je postal dr. Franc Ksaver

Lukman (1921 redni profesor), profesor moralne teologije na

bogoslovnem učilišču v Mariboru. V letu 1920 sta bili zasedeni

tudi stolica za biblično vedo Stare zaveze z izrednim

profesorjem dr. Matijem Slavičem, ki je na ljubljansko

fakulteto prišel iz mariborskega bogoslovja, že naslednje leto

36

pa je postal redni profesor, stolica za biblično vedo Nove

zaveze pa z docentom dr. Andrejem Snojem (1923 izredni,

1937 redni profesor). V poletnem semestru so kot honorarni

predavatelji začeli predavati: kanonično pravo dr. Gregor

Rožman (1920 docent, 1924 izredni profesor), pred tem

profesor moralne teologije in cerkvenega prava na teološkem

inštitutu v Celovcu, moralno bogoslovje dr. Josip Ujčič (1921

izredni, 1927 redni profesor), pred tem ravnatelj v Avguštineju,

sistematično dogmatiko pa dr. Janez Fabijan (1921 docent,

1927 izredni, 1937 redni profesor). Ob koncu poletnega

semestra je bil za rednega profesorja za osnovno bogoslovje

imenovan dr. Franc Grivec, pred tem profesor v ljubljanskem

bogoslovnem semenišču, v letu 1919 pa redni profesor

vzhodnega bogoslovja v Zagrebu.

Ob koncu prvega študijskega leta je fakulteta imela zasedenih

večino učnih stolic in obveznih predmetov. Skupaj je bilo

nastavljenih 15 učiteljev: 5 rednih profesorjev, 2 izredna

profesorja, 1 docent, 2 honorarna profesorja in 5 honorarnih 29učiteljev. Po napredovanjih dveh izrednih profesorjev v redne

(1921 – Lukman in Slavič) je v zimskem semestru študijskega

leta 1922/23 z imenovanjem dr. Lamberta Ehrlicha na stolico za

veroslovje število rednih profesorjev naraslo na 8. Dr. Josip

Srebrnič je starokrščansko književnost in cerkveno zgodovino

predaval do septembra 1923, ko je bil imenovan za škofa na

Krku. Po njegovem odhodu je predavanja iz patrologije prevzel

dr. Franc Ksaver Lukman. Po upokojitvi profesorja Zoreta v

letu 1926 je bil na njegovo mesto kot honorarni učitelj

nastavljen dr. Josip Turk (1927 docent, 1934 izredni, 1937 redni

profesor). Dr. Gregor Rožman je leta 1930, ko je bil imenovan

za ljubljanskega škofa, prenehal predavati. Na stolici ga je kot

docent nasledil dr. Alojzij Odar (1937 izredni, 1940 redni

profesor). Leta 1937 se je upokojil Franc Ušeničnik, ki je še

naslednji dve leti honorarno supliral liturgiko, na stolici pa ga je

v poletnem semestru študijskega leta 1936/37 nasledil docent

dr. Ciril Potočnik (1939 izredni, 1946 redni profesor). Istega

leta je zaradi imenovanja na mesto beograjskega nadškofa

fakulteto zapustil tudi Josip Ujčič. Za njegovega naslednika je

bil v zimskem semestru 1937/38 kot honorarni učitelj

nastavljen dr. Ignacij Lenček (1938 docent). Dr. Alojzij Zupan

je od študijskega leta 1937/38 namesto Ujčiča kot honorarni

učitelj začasno (pet semestrov) predaval etiko. Leta 1938 se je

upokojil tudi Aleš Ušeničnik, zato je bila razpisana docentura

za filozofijo, na katero je bil jeseni tega leta izbran dr. Janez

Janžekovič (1946 izredni, 1967 redni profesor). Z zimskim

semestrom 1940/41 je postal docent za filozofijo, pedagogiko

in metodiko dr. Anton Trstenjak (1946 izredni, 1947 redni

profesor). Dr. Vilko Fajdiga, docent za krščansko in

primerjalno veroslovje, je nasledil v letu 1942 umorjenega dr.

Lamberta Ehrlicha. To je bila zadnja kadrovska sprememba na

Dr. Janez Zore je kot podpredsednik Vseučiliške komisije dejavno sodeloval pri ustanovitvi prve slovenske univerze. 31. Avgusta 1919 je bil imenovan za rednega profesorja cerkvene zgodovine in cerkvenega prava in matičarja Teološke fakultete. (ZAMU IV – 75/1103.)

Dr. Aleš Ušeničnik je bil od leta 1919 redni profesor za filozofijo. V študijskem letu 1922/1923 je opravljal funkcijo rektorja univerze. Upokojil se je leta 1938, vendar je še naprej honorarno predaval. (ZAMU IV – 69/1020.)

ZAMU IV – 208/19, Poročilo Teološke fakultete za študijsko leto 1919/20.

29

A. Gabrič, Odpuščanje profesorjev Univerze v Ljubljani zaradi politično-ideoloških vzrokov, 16. M. Smolik, Ljubljanska Teološka fakulteta za Slovence v begunstvu, 23–24. ZAMU IV – 196/86, Teološka fakulteta. A. Gabrič, Izključevanje Teološke fakultete iz Univerze v Ljubljani, 263. J. Juhant, Katedra za filozofijo, 47.

30

31

323334

37

Teološki fakulteti pred majem 1945. Takrat je šest profesorjev

in velik del slušateljev skupaj z drugimi begunci odšlo iz

Ljubljane, zaradi česar so bili z odlokom ministra za prosveto 3010. avgusta 1945 odstavljeni iz dotedanje službe in položaja.

Prodekan dr. Alojzij Odar, dr. Ludvik Čepon, dr. Alojzij

Košmerlj, dr. Ignacij Lenček, dr. Matija Slavič in dr. Josip Turk

so s svojim delom nadaljevali v begunstvu, kjer je prof. Odar že

v letu 1945 izposloval status fakultete s pravico podeljevati

akademske naslove. Leta 1947 se je ustanova preselila v 31Argentino, kjer je delovala do leta 1959.

Preostali učitelji Teološke fakultete so bili z odlokom 27.

avgusta 1945 ponovno imenovani. Delo na fakulteti je bilo za-

radi izpraznjenih stolic ogroženo, zato so morali ostali pro-

fesorji začasno prevzeti tudi predavanja sorodnih strok, v

daljšem obdobju pa bi tako stanje lahko ogrozilo kvaliteto

predavanj in znanstveno delo profesorjev. V študijskem letu

1945/46 je bilo na Teološki fakulteti 9 predavateljev glavnih

predmetov (6 rednih profesorjev, 3. docenti) in 5 predavateljev

stranskih predmetov. V letu 1946 je bil minister za prosveto

fakulteti še toliko naklonjen, da se je profesorski zbor lahko 32izpopolnil s profesorji mariborskega bogoslovja. Imenovana

sta bila dva nova redna profesorja: dr. Vinko Močnik za

cerkveno pravo in dr. Josip Jeraj za moralno teologijo. Dr.

Maksimiljan Držečnik je postal docent za Staro zavezo. Po

njegovem imenovanju za mariborskega pomožnega škofa ga je

v naslednjem letu kot honorarni predavatelj nasledil dr. Jakob

Aleksič. V letnem semestru 1946 je za profesorjem Turkom

prevzel predavanja iz cerkvene zgodovine dr. Maks Miklavčič,

profesor škofijske gimnazije in škofijski arhivar. Dr. Stanko

Cajnkar je bil v letu 1947 imenovan za izrednega profesorja

biblične teologije in govorništva kot stranskega predmeta.

Omogočeni sta bili tudi dve napredovanji iz docenta v izredna

profesorja (Janžekovič in Trstenjak). Od leta 1948/49 je

ponovno predaval profesor Matija Slavič. Po smrti Cirila

Potočnika je liturgiko eno leto supliral Vinko Močnik, v letu

1951 pa je bil na njegovo mesto imenovan honorarni pre-

davatelj dr. Janez Oražem.

Glavne predmete so v študijskem načrtu dopolnjevali obvezni

stranski predmeti. Že v letnem semestru prvega študijskega leta

sta s predavanji stranskih predmetov kot honorarna učitelja

začela dr. Josip Demšar - pedagogika in katehetika, in Stanko

Premrl - cerkvena glasba. V drugem študijskem letu sta

nastopila še dr. Mihael Opeka za homiletiko in dr. Franc

Kimovec za cerkveno umetnost. Po njegovem odstopu je

predavanja iz umetnosti v zimskem semestru 1921. leta prevzel

Josip Dostal in jih opravljal do leta 1936. Honorarni predavatelj

je bil tudi Gregorij Žerjav, ki je v dveh študijskih letih predaval

orientalske jezike (1920/21 sirščino, 1921/22 arabščino). Redni

profesor Filozofske fakultete dr. Rajko Nahtigal je v študijskem

letu 1922/23 začel kot honorarni učitelj predavati staro

cerkveno slovanščino in jo predaval do študijskega leta

1931/32. Po enoletnem presledku so se v študijskem letu

1933/34, ko je profesorja Nahtigala nasledil šentviški profesor

slavist dr. Anton Breznik, za študente teologije ponovno začela

predavanja iz stare cerkvene slovanščine. Od tega leta sledimo

v Seznamu predavanj za Teološko fakulteto dvema novima

pomožnima predmetoma: pastoralni medicini, ki jo je kot

honorarni učitelj prevzel dr. med. Anton Brecelj, in sociologiji,

ki jo je do leta 1933 predaval Aleš Ušeničnik, najprej v okviru

pastoralne, kasneje filozofske skupine, v letu 1933 pa je bila

uvrščena med pomožne predmete s honorarnim učiteljem dr.

Ivanom Ahčinom. Viktor Steska je bil od poletnega semestra

1936/37 honorarni učitelj za krščansko umetnostno zgodovino

od bizantinske dobe dalje. Cerkveno govorništvo je po smrti

Mihaela Opeke od poletnega semestra 1938/39 predaval

honorarni učitelj Alojz Košmerlj. V letu 1939 je Stanka Premrla

nasledil Venčeslav Snoj (praznični oficij in mašni spevi). V

obdobju italijanske okupacije je bil za slušatelje vseh se-

mestrov fakultativno organiziran pouk italijanščine, ki ga je v

letu 1941/42 vodil Aldo Franchi. Od študijskega leta 1942/43 je

orientalske jezike honorarno predaval Ludvik Čepon. Po vojni

je pastoralno medicino prevzel Franc Debevec, Janez Veider pa

je v letih od 1945 do 1949 predaval cerkveno umetnost. Od

poletnega semestra 1948/49 je za vse študente, ki niso odslužili

vojaškega roka, postal »strogo obvezen« predmet predvojaška 33vzgoja. Namesto za vse študente obveznih predavanj

marksizma in leninizma pa je fakulteta spet uvedla sociologijo,

ki bi jo moral predavati Jože Lampret, vendar jo je prevzel 34Stanko Cajnkar.

Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, 571.35

38

Študentje

Vpisovanje v prvi semester ljubljanske univerze je potekalo od

15. novembra do 1. decembra 1919. Vsak kandidat se je moral

osebno vpisati na rektoratu. Status študenta je dobil z vpisom v

»glavno knjigo« (matriko), prejetjem »dijaškega lista«

(študentske legitimacije) in indeksa.

V prvi semester Teološke fakultete se je vpisalo 94 študentov. V

prvem desetletju je bilo vsako leto povprečno vpisanih okrog

100 slušateljev. V drugem desetletju je število vpisanih

naraščalo in v študijskem letu 1938/39 je fakulteta dosegla

največje število vpisanih slušateljev – 195.

Že pred ustanovitvijo fakultete je med semeniščniki delovalo

Cirilsko društvo ljubljanskih bogoslovcev. Njegov namen je bil

gojiti in enotno voditi vse bogoslovno, znanstveno in

umetniško delo med ljubljanskimi bogoslovci in te zastopati

navzven. Po vzoru drugih fakultet je bilo osnovano tudi

obvezno strokovno Društvo slušateljev Teološke fakultete.

Namen društva je bil zastopati stanovske strokovne interese

članov pri Univerzitetnem svetu, in sicer zlasti v zadevah

fakultete in seminarskih knjižnic, povezovati se s strokovnimi

društvi drugih fakultet ter gojiti strokovno in splošno izobrazbo 35članov.

Prvo študijsko leto po vojni se je začelo brez večine dotedanjih

študentov, ki so se z nekaterimi predavatelji že maja 1945

umaknili v tujino in tam nadaljevali teološki študij. Vpis na

fakulteto se je močno zmanjšal. Do 24. oktobra se je vpisalo le 8

študentov. Število je počasi naraščalo, tako da jih je bilo do

konca zimskega semestra vpisanih 52. V naslednjih treh letih se

je vpis še nekoliko povečeval, dokler se ni v študijskem letu

1949/50 ustalil in z nekaj nad sto vpisanimi dosegel raven s

konca prvega desetletja Teološke fakultete. Ob ugodnostih, ki

so jih študentje teologije sprva imeli (urejeno socialno in

zdravstveno zavarovanje, popusti pri voznih kartah, možnost

odložitve služenja vojaškega roka, zastopniki na sejah

fakultetnega sveta), jih je od vpisa na Teološko fakulteto

odvračalo splošno nezaupanje oblasti do Cerkve. »Za mnoge so

vpisu na Teološko fakulteto sledila zasliševanja, za nekatere

celo zapor. Študenti si med seboj niso mogli zaupati. Zaslišanja

so bila dobra priložnost za izvajanje pritiska na bogoslovce, ki

so jih tudi drugače na vse mogoče načine skušali odvrniti od

študija teologije«. Ko je fakulteta leta 1952 prenehala biti

državna ustanova, so njeni študenti izgubili vse ugodnosti.

Študentje 8. semestra Teološke fakultete leta 1922 na fakultetnem dvorišču. (NŠAL fotografska zbirka P.)

39

M. Kobal, Delo slovenskih študentov teologije, 35. A. Gabrič, Izključevanje Teološke fakultete iz Univerze v Ljubljani, 274–275. ZAMU IV – 196/86, Teološka fakulteta. Alojzijevišče je bila ustanova, ki je štipendirala dijake. J. Oražem, Prostori Teološke fakultete v Ljubljani, 41. ZAMU IV – 196/86, Teološka fakulteta. M. Smolik, Kronika državne Teološke fakultete, 171.

3637

3839404142

Najbolj so, kot je zapisal Matej Kobal, »občutili izgubo

možnosti odlaganja služenja vojaškega roka, čemur je sledil 36vpoklic približno polovice mladih teologov«. Za zaščito

interesov študentov teologije je bilo na pobudo škofa Vovka

obnovljeno Cirilsko društvo ljubljanskih bogoslovcev, ki se je v

smislu svojih pravil zavzemalo za socialne in zdravstvene 37ugodnosti, kakršne so imeli študenti drugih fakultet.

Do leta 1945 je bila večina slušateljev ljubljanske Teološke

fakultete z območja ljubljanske škofije, po zaprtju mari-

borskega bogoslovja (1941) so v Ljubljani študirali tudi

študentje iz mariborske škofije, po vojni pa tudi študentje iz

osvobojenih delov Primorske, ki so sicer pripadali goriški in

tržaški škofiji. S pritegnitvijo slušateljev iz ostalih delov 38Slovenije je Teološka fakulteta postala vseslovenska.

Fakultetno poslopje

Vseučiliška komisija je v zvezi z ustanovitvijo univerze v

Ljubljani imela ves čas v mislih nastanitev celotne univerze v

enem za to primernem poslopju. Ustanovila je posebno

»subkomisijo za iskanje provizoričnih prostorov«, ki je

možnost nastanitve univerze videla v ljubljanski Domobranski

kasarni. Po ustanovitvi univerze in imenovanju prvih rednih

profesorjev je bila Vseučiliška komisija razpuščena, njene

naloge pa je prevzel Univerzitetni svet, ki je pritiskal na vojsko,

da bi odstopila Domobransko kasarno, vendar brez uspeha. Ko

je postalo jasno, da univerza kasarne ne bo dobila, je ljubljanska

vlada Univerzitetnemu svetu prepustila Deželni dvorec.

Poslopje je bilo za potrebe univerze premajhno, zasedale pa so

ga tudi druge ustanove, ki so ga le počasi prepuščale univerzi,

tako da so v naslednjih desetletjih v njem lahko delovali

rektorat in vsi dekanati ter Pravna, Filozofska in deli Tehniške

fakultete. Ostale fakultete so si do nameravane izgradnje

namenskega univerzitetnega poslopja iskale začasne prostore

po Ljubljani. Že bogoslovni odsek je predlagal, naj se Teološka 39fakulteta nastani v Alojzijevišču na Poljanski cesti 4. Po

komisijskem ogledu, ki ga je 14. aprila organiziralo poverje-

ništvo za uk in bogočastje, je bilo ugotovljeno, da so prostori

primerni ter da bi bilo možno za prvo študijsko leto pripraviti

dve predavalnici in profesorsko sobo. 14. novembra je univerza

sklenila s škofijskim ordinariatom najemno pogodbo. Do

začetka predavanj je pripravila predavalnici, ostale prostore pa

je fakulteta za prvo študijsko leto dobila v škofijskem

semenišču, kjer je bila tudi dekanska pisarna. Od jeseni 1920 je

imela Teološka fakulteta vse svoje prostore v Alojzijevišču,

razen dekanata, ki se je iz semenišča v študijskem letu 1927/28

preselil v Deželni dvorec.

Iz letnih poročil dekanov rektorju univerze razberemo, da je

bila fakulteta zadovoljna predvsem s predavalnicami, ki da so

bile primerne, nezadovoljiva pa je bila sposojena oprema,

vendar zanjo fakulteta ni dobila proračunskih sredstev. Lastno

opremo za predavalnice je dobila šele v študijskem letu

1942/43. Iz leta v leto pa so dekani poročali o pomanjkanju

prostora za seminarje, ki so potekali v predavalnicah, ko te niso

bile zasedene. Prav tako je primanjkovalo prostora za

knjižnico.

Zaradi vedno večjega števila slušateljev in hrupa naraščajočega

prometa na Poljanski cesti so postale tudi predavalnice manj

primerne. Fakulteta je podpirala zidavo novega, Baragovega

semenišča za Bežigradom, v katerem bi pridobila šest preda-

valnic, sobo za profesorje in pet sob za seminarje in knjižnico.

Zidavo je prekinila druga svetovna vojna, po vojni pa je bila 40nedokončana zgradba podržavljena.

Med vojno je nemška vojska zasedla tri predavalnice, ki jih je

po vojni uporabljala še jugoslovanska vojska. Zaradi tega so se

predavanja v zimskem semestru 1945/46 lahko začela le v

omejenem obsegu. V začetku leta 1946 je na prošnjo rektorata

vojaško poveljstvo izpraznilo dve predavalnici, do junija 1947

pa še ostale prostore, ki jih je Univerzitetna uprava med

počitnicami obnovila in uredila. Fakulteta je poleg prostorov, ki

jih je imela že pred vojno, dobila v najem še nekaj prostorov, ki

jih je uporabila za razširitev knjižnice. Bila je zadovoljna s

številom predavalnic in knjižničnih prostorov, potrebovala pa

bi še nekaj manjših prostorov za seminarje, vendar je že jeseni

istega leta prepustila najprej eno, naslednje leto pa še drugo

predavalnico novoustanovljeni Agronomski fakulteti, ki je v 41prostorih Alojzijevišča gostovala do leta 1951. Po uveljavitvi

Zakona o ureditvi visokega šolstva v LRS se je tudi dekanat

Teološke fakultete preselil v Alojzijevišče, kar je bilo zunanje 42znamenje ločitve fakultete od univerze.

M. Smolik, Knjižnica Teološke fakultete, 137–138. ZAMU IV – 196/86, Teološka fakulteta.

43

40

Knjižnica Teološke fakultete

Fakultetna knjižnica je bila urejena v začetku drugega štu-

dijskega leta v fakultetnih prostorih v Alojzijevišču. Obsegala

je dva skromna prostora z okni na hodnik. Vanjo so prenesli

nekatere zbirke knjig iz Semeniške knjižnice. Svoje knjižnice

so imeli tudi seminarji. Knjige so bile označene posebej za

osrednjo fakultetno knjižnico, posebej za posamezne seminarje

in so se ločeno tudi hranile. Vpisovali so jih v nabavni dnevnik,

vodili pa so tudi inventarno knjigo in abecedni katalog. Kot

lahko razberemo iz zapisnikov fakultetnega sveta, si je za

ureditev knjižnice v začetku prizadeval profesor Franc Grivec,

za njim profesor Lambert Ehrlich, v letu 1927 pa je bila skrb za

osrednjo knjižnico naložena profesorju Josipu Turku. Za

seminarske knjižnice so skrbeli predstojniki seminarjev. Josip

Turk je vodil knjižnico do leta 1945, za njim jo je prevzel Franc

Ksaver Lukman in jo vodil ob pomoči profesorja Frančiška

Jereta, ki je bil od ministrstva prosvete imenovan za hono-

rarnega knjižničarja.

V letih med obema vojnama je knjižnica lahko le dopolnjevala

naročene revije in začete zbirke. Do začetka leta 1939 je bilo v

vseh oddelkih knjižnice 3146 del v 4753 zvezkih. Po vojni se je

knjižnica precej povečala na račun knjig, ki jih je dobila iz

Zbirnega centra Slovenije (3784 zvezkov) in jih uredila v

novopridobljenih prostorih. Nekaj knjig je dobila tudi iz zbirke,

ki jo je univerzi poslal British Council. Nabavljala je tudi

sodobna slovenska in ruska dela, ki so bila v zvezi s teološko

znanostjo ali pa potrebna za študij in razumevanje novih

razmer. Glavna skrb je bila namenjena prizadevanjem za nove

zvezke enciklopedij, ki so pred vojno izhajali v Parizu in so se 43njihove izdaje po vojni nadaljevale.

Od leta 1921 izdaja fakulteta znanstveno revijo Bogoslovni

vestnik. Njen izdajatelj je bila Bogoslovna akademija, ki je bila

ustanovljena leta 1920 z namenom, da bi gojila bogoslovno

znanost, Bogoslovni vestnik pa naj bi prispeval k ustvarjanju

samostojne teološke literature.

Bogoslovci v študijskem letu 1950/51. V prvi vrsti spredaj tretji z leve: dr. Jože Pogačnik, semeniški prorektor, škof Anton Vovk, dr. Maksimiljan Držečnik, mariborski administrator, v študijskem letu 1946/47 docent za Staro zavezo. Ob njem je dr. Jakob Aleksič, ki ga je nasledil na Fakulteti. (NŠAL F 66.)

B. Dolenc, Bogoslovni vestnik, 143–144. M. Smolik, Katedra za liturgiko, 104. J. Juhant, Katedra za filozofijo, 46. D. Ocvirk, B. Dolenc, Katedra za osnovno teologijo, 69. F. Rozman, Katedra za biblične vede, 55–56.

4445464748

41

Do začetka vojne so redno izhajale po štiri številke letno. V

obdobju od 1941 do 1944 je Bogoslovni vestnik izhajal enkrat

letno v večjem obsegu, nato pa je bilo izdajanje prekinjeno vse

do leta 1965. Leta 1951 je začel izhajati Zbornik teološke

fakultete, vendar le v nekaj tipkanih izvodih, ker fakulteta ni

dobila papirja, da bi Zbornik natisnila. Do leta 1960 je izšlo

deset letnikov s teološkimi razpravami in knjižnimi poročili.

Istočasno je pod vodstvom Stanka Cajnkarja od leta 1949 44izhajala tudi revija Nova pot.

Profesorji so za svoje študente pripravljali učbenike in skripta.

Že leta 1919 je izšel priročnik Pastoralno bogoslovje avtorja

Franca Ušeničnika kot (najbrž) prvi učbenik nove univerze, ki

je kasneje izšel še v dveh izdajah (1932, 1940), v katerih pa je

del liturgične vsebine opuščen. To je obdelal posebej v knjigi

Katoliška liturgika, ki je izšla 1933. leta. Ušeničnik je po tej

knjigi sam predaval in jo nenehno izpopolnjeval. Že kot

upokojenec je pripravil novo izdajo, ki jo je oddal v tisk med

vojno, izšla pa je šele leta 1945. Bila je še dolgo v rabi in so jo

45uporabljali tudi Ušeničnikovi nasledniki. Aleš Ušeničnik je

za svoja predavanja preskrbel skripta z naslovom Spoznavno-46kritični in Metafizični del. Franc Grivec je leta 1924 napisal

prvi slovenski ekleziološki priročnik Cerkev. To je prvi

katoliški učbenik, ki obsežneje upošteva pravoslavno 47pojmovanje Cerkve. Oba profesorja stolice za biblične vede

sta pripravila odlična učbenika: Matija Slavič skripta Uvod v

Sveto pismo Stare zaveze (1940), ki je bil pripravljen tudi za

tisk, a je izdajo preprečila vojna; Andrej Snoj pa knjigo Uvod v

Sveto pismo Nove zaveze (1940). Matija Slavič je začel sam

prevajati Staro zavezo po hebrejskem izvirniku ter izdal pet 48Mojzesovih knjig in Jozuetovo knjigo (1939). Za Janeza

Poslopje Teološke fakultete. (Teološka fakulteta.)

42

Fabijana, odličnega predavatelja dogmatike in voditelja

visokošolske mladine, je veljalo, da je predaval nekoliko

zapleteno, a je imel odlična skripta: De Deo creatore, De Deo

creatore et Elevante, Traktat o Bogu, De Deo uno et trino, De

novissimis, Eshatologija, De gratia, De fide, Uvod v bogo-49slovje.

Teološka fakulteta od cerkvene ustanove do ponovne

članice Univerze v Ljubljani (1952-1992)

Kljub težkem položaju, v katerem se je znašla po letu 1952, je

Teološka fakulteta s prizadevnostjo profesorskega zbora

delovala in se razvijala. Sredi šestdesetih let je naraslo število

slušateljev iz mariborske škofije, zato je bil leta 1968 odprt

oddelek Teološke fakultete za slušatelje višjih letnikov v

Mariboru. Od leta 1995 poteka tudi v Mariboru popoln študij

teologije. Prostorska stiska v Alojzijevišču je bila rešena s

prizidkom arhitekta Jožeta Kregarja, ki je bil vseljen v letu

1972. Samostojna Teološka fakulteta se je povezovala in

sodelovala s fakultetama v Zagrebu in Beogradu, gojila je stike

s teološko fakulteto v Gradcu, leta 1980 je bil po večletnih

neformalnih znanstvenih stikih s teološko fakulteto v

Regensburgu podpisan protokol med tamkajšnjo univerzo in

ljubljansko teološko fakulteto. Leta 1980 je v Bologni dekan dr.

Rafko Valenčič podpisal Magno charto evropskih univerz.

Čeprav Teološka fakulteta ni bila več članica ljubljanske

univerze, je vendar prihajalo do osebnega sodelovanja med

profesorji pa tudi do poluradnih sodelovanj. Velik korak naprej

je pomenil Protokol o sodelovanju med Filozofsko fakulteto in

Teološko fakulteto, ki sta ga 12. junija 1989 podpisala dekan

Filozofske fakultete prof. dr. Dušan Nećak in dekan Teološke

fakultete prof. dr. Rafko Valenčič ob navzočnosti velikega

kanclerja dr. Alojzija Šuštarja in rektorja univerze akad. prof. 50dr. Janeza Peklenika. Prizadevanja za demokratizacijo

slovenske družbe so prinesla tudi napredek pri urejanju

položaja Teološke fakultete. Leta 1991 je bil sprejet Zakon o

spremembah in dopolnitvah zakona o pravnem položaju 51verskih skupnosti v SRS, s katerim je Teološka fakulteta

postala državno priznana fakulteta. Po registraciji kot zavod ji

je Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije zagotovil 52finančna sredstva že za akademsko leto 1991/92. Začela so se

tudi pogajanja o ponovni vključitvi fakultete v Univerzo v

Ljubljani. 20. maja 1992 sta nadškof dr. Alojzij Šuštar kot veliki

kancler Teološke fakultete in prof. dr. Miha Tišler kot rektor

Univerze v Ljubljani podpisala Pogodbo o sodelovanju med

UL in TF v Ljubljani z oddelkom v Mariboru. 18. novembra

istega leta je Univerzitetni svet sprejel sklep o ponovni

vključitvi Teološke fakultete v Univerzo v Ljubljani, ki sta ga

podpisala rektor akad. prof. dr. Miha Tišler in predsednik 53univerzitetnega sveta prof. dr. Marjan Senjur.

A. Strle, Katedra za dogmatiko, 77, 79. E. Škulj, Razmerje med Teološko fakulteto in Univerzo v Ljubljani, 101. UL RS, 31. maj 1991, 1058. E. Škulj, Razmerje med Teološko fakulteto in Univerzo v Ljubljani, 103. Prav tam, 104.

4950515253

Arhiv Teološke fakultete Univerze v Ljubljani • F1 - Statut 1935–1980.• F 3 - Izpitni pravilniki 1920–1980.• F 4 - Zapisniki sej Fakultetnega sveta 1919–1952.• F 12 - Zaposleni 1920–1940.• F 15 - Zgodovina fakultete 1970.• F 36 do 42 - Spisi 1919–1942.• F 47 do 65 - Slušatelji 1919–1952.

Zgodovinski arhiv in muzej v Ljubljani (ZAMU)• Zapisniki sej Univerzitetnega sveta 1919 – 1952 (ZAMU IV).• Zapisniki sej Univerzitetne uprave 1919 – 1952 (ZAMU IV).• Splošni spisi rektorata 1919 – 1949 (ZAMU IV).• Personalne mape (ZAMU IV).

Benedik, Metod. Katedra za cerkveno zgodovino. V: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1–2, 120–126.

Cajnkar, Stanko. Delo fakultete po ločitvi od univerze. V: Bogoslovni vestnik, 29, 1969, 179–202.

Dolenc, Bogdan. Bogoslovni vestnik. V: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1–2, 143–145.

Fajdiga, Vilko. Iz kronike Teološke fakultete v Ljubljani v letih 1945 do 1965. V: Bogoslovni vestnik, 25, 1965, 187–190.

Fajdiga, Vilko. Ob petdesetletnici – nov statut. V: Bogoslovni vestnik, 29, 1969, 384–395.

Gabrič, Aleš. Odpuščanje profesorjev Univerze v Ljubljani zaradi politično-ideoloških vzrokov. V: Objave Univerze v Ljubljani (Politični pritiski in izključevanja učiteljev in sodelavcev Univerze v Ljubljani : poročilo Komisije za rehabilitacijo univerzitetnih učiteljev in sodelavcev). Ljubljana : Univerza v Ljubljani, 6, 2000, 12–32.

Gabrič, Aleš. Izključevanje Teološke fakultete iz Univerze v Ljubljani. V : Bogoslovni vestnik, 63, 2003, 1, 255–280.

Gabrič, Aleš. Izločitev Teološke fakultete. V: Delo. 32, št. 139 (16. VI. 1990), 28.

Juhant, Janez. Katedra za filozofijo. V: Bogoslovni vestnik, 20, 1990, 1–2, 46–53.

Kobal, Matej. Delo slovenskih študentov teologije od konca vojne do danes. V: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1–2, 35–40.

Kolar, Bogdan. Teološka fakulteta ponovno članica Univerze. V: Bogoslovni vestnik, 63, 2003, 1, 293–302.

Krašovec, Jože. Sodelovanje Teološke fakultete z drugimi univerzami in fakultetami doma in v tujini. V: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1–2, 27–34.

Melik, Vasilij. Ljubljanska univerza in njeni predhodniki. V: Zbornik ljubljanske univerze. Ljubljana : Univerza Edvarda Kardelja, 1989, 7-17.

Mikuž, Metod. Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919-1945. V: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani. Ljubljana : Univerza v Ljubljani, 1969, 53-92.

Ocvirk, Drago. Dolenc, Bogdan. Katedra za osnovno teologijo. V: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1–2, 63–72.

Ojnik, Stanko. Katedra za cerkveno pravo. V: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1–2, 91–96.

Oražem, France. Katedra za moralno teologijo. V: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1–2, 84–90.

Oražem, Janez. Prostori Teološke fakultete v Ljubljani. V: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1–2, 41–43.

Perko, Franc. Katedra za dialog. V: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1–2, 127–128.

Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani. Ljubljana : Univerza v Ljubljani, 1969.

Viri Literatura

43

Pojavnik, Ivan. Katedra za zgodovino krščanske literature in nauka. V: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1–2, 73–76.

Rozman, France. Katedra za biblične vede. V: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1–2, 54–62.

Smolik, Marijan. Katedra za liturgiko. V: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1–2, 104–109.

Smolik, Marijan. Knjižnica Teološke fakultete. V: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1–2, 137–140.

Smolik, Marijan. Kronika državne Teološke fakultete. V: Bogoslovni vestnik, 29, 1969, 171–178.

Smolik, Marijan. Ljubljanska Teološka fakulteta za Slovence v begunstvu (1945-1959). V: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1–2, 23–24.

Snoj, Alojzij Slavko. Katedra za oznanjevalno teologijo. V: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1–2, 97–103.

Strle, Anton. Katedra za dogmatiko. V: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1–2, 77–83.

Škulj, Edo. Razmerje med Teološko fakulteto in Univerzo v Ljubljani. V: Bogoslovni vestnik, 55, 1995, 1, 95–110.

Valenčič, Rafko. Katedra za pastoralno teologijo. V: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1–2, 110–119.

Valenčič, Rafko. Prvi koraki zbliževanja med Univerzo v Ljubljani in Teološko fakulteto. V: Bogoslovni vestnik, 63, 2003, 281–291.

Zbornik ob sedemdesetletnici Teološke fakultete v Ljubljani 1919-1989. V: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2.

Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana : Rektorat Univerze kralja Aleksandra prvega v Ljubljani, 1929.

44

Razstavni panoji

IZ PREDZGODOVINE TEOLOŠKIH ŠTUDIJ V LJUBLJANI

I.

Ljubljanski knezoškof Tomaž Hren (1597/1599-1630) je po tridentinskem koncilu (1545-1563) bistveno dvignil intelektualno in duhovno raven svoje duhovščine in vsaj deloma zadovoljil zahtevam koncila po izobrazbi in vzgoji duhovščine.(Nadškofijska palača, Ljubljana.)

Listina škofa Tomaža Hrena iz leta 1605 o ustanovitvi Marijanskega zavoda (Collegium Marianum), prvega duhovniškega semenišča ljubljanske škofije, v Gornjem Gradu leta 1605 [Fundatio alumnatus Oberburgensis 1605], ki vključuje tudi zavodska pravila [Instructio alumnorum Oberburgensium 1605]. (NŠAL, KAL 122/9.)

Naslovnica ustanovne listine (listine o zidavi) novega ljubljanskega semenišča, Collegium Carolinum Nobilium, škofa Franca Ferdinanda Kuenburga (1701-1711) iz leta 1708. ki je bil zamišljen kot konvikt za plemiške sinove in je v začetni obliki le deloma služil kot duhovniški seminar.(NŠAL, KAL 259.) Naslovnica jezuitskega študijskega reda v antwerpenski izdaji iz leta 1635. Očetje Družbe Jezusove so nastopili v času protireformacije, katoliške prenove in poznega humanizma. Kot šolski red so postavili za svoj čas fascinanten vzgojno-izobraževalni sistem, ki je močno prekašal prejšnje šolske strukture in vnesel v pedagoške aktivnostosti nove akcente.(NUK.)

Ljubljana okrog leta 1680: detajl s cerkvijo Sv. Jakoba in delom jezuitskega kolegija. (J. W. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, III., Laybach 1689.)Kolegij so jezuiti v Ljubljani začeli graditi leta 1598, zgrajen pa je bil leta 1616. Skupaj s cerkvijo Sv. Jakoba je predstavljal enoten kompleks. Stavbo svojih nižjih (gimnazijskih) študij (studia inferiora) pa so jezuiti zgradili poleg kolegija v letih od 1625 do 1658. Kolegij je bi v požaru leta 1774 uničen, ostala sta le cerkev Sv. Jakoba in gimnazijsko poslopje, sedaj imenovano redutna stvba.

Jezuitski dnevnik ljubljanskega kolegija (Historia annua Colegii Labacensis Societatis Jesu 1596-1691) omenja v letu 1619 predavatelja kazuistike (moralne teologije): prvo visokošolsko predavanje v Ljubljani.(ARS, Zbirka rokopisov, 180 r.)

Odlok o obnovitvi teoloških študij v Ljubljani v Ljubljani (po ukinitvi generalnih semenišč) z imeni sedmih predavateljev, 10. junij 1791.(ARS, Gubernijski arhiv, reg. II/fasc. 80.)

II.

Franz Stephan Rautenstrauch (1734-1785), prenovitelj teološkega študija v Avstriji v drugi polovici 18. stoletja in duhovni snovalec avstrijskih generalnih semenišč v času cesarja Jožefa II. (1780 – 1790).(Albertina, grafična zbirka, Dunaj, fol. 033, 126.)

Poslopje ljubljanskega liceja na današnjem Vodnikovem trgu, v katerem so bila od leta 1792 do 1852 tudi licejska teološka

predavanja. Ker je bilo poslopje po ljubljanskem potresu 1895 močno poškodovano, so ga leta 1901 podrli. (NMS, grafični kabinet, inv. št. 7317.)

Ljubljanski knezoškof Karel Janez Herberstein (1772-1787) je s posebno skrbjo spremljal vzgojo in izobrazbo duhovnikov. Škof, privrženec reformnega katolicizma, je po ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 bedel nad vsemi visokošolskimi reformni ukrepi v Ljubljani. Probleme, ki so se pojavljali zlasti pri kadrovanju, pa je reševal v stikih z dunajsko vlado.(Österreichische Nationalbibliothek, Dunaj.)

Fragment statuta (Reglement) Centralnih šol (Écoles centrales), francoske univerze v Ljubljani, 1. avgusta 1810, ki ima 58 členov, govori o organizaciji študija na Teološki fakulteti v 41. členu.(NUK, rokopisni oddelek, MS 1467.)

Fragment izkaza o napredku študentov drugega semestra četrtega letnika ljubljanske licejske teologije v letu 1820.(NŠAL 32 Š 69.)

Posnetek semenišča v Ljubljani, ki so ga ustanovili in začeli zidati leta 1708 kot kolegij za plemiške sinove (Collegium Carollinum Nobilium) in je v začetku le deloma služil kot duhovniški seminar. V internatu (semenišču) pri jezuitskem kolegiju pa so stanovali predvsem revnejši dijaki (študentje). Po ukinitvi ljubljanskega liceja v letu 1848/49 in ustanovitvi škofijskega teološkega študija so leta 1852 prenesli teološka predavanja iz licejskega poslopja v semeniško stavbo, ki so jo v ta namen (primerne predavalnice) na zunaj in na znotraj precej spremenili. Po ustanovitvi ljubljanske univerze leta 1919 so v semenišču samo bogoslovci in vodstvo semenišča.

Naslovnica Razporeda predavanj škofijske učne ustanove v Ljubljani v študijskem letu 1861/62 z navedbo študijskih predmetov in učnega osebja. Ljubljanska škofijska teološka šola se je v letopisih vodila kot samostojna, od semenišča ločena ustanova, le včasih sta bili obe povezani v osebi istega ravnatelja.(NŠAL, Škofijska pisarna, 52.)

III.

Prva stran zapisnika seje 5. decembra 1918 na kateri se je konstituirala Vseučiliška komisija. (AS 100.)

Prva stran Rigoroznega reda zagrebške bogoslovne fakultete, ki je bil po odloku Ministrstva prosvete od 24. decembra 1920 veljaven tudi za Teološko fakulteto v Ljubljani. (Teološka fakulteta F 3.)

Zapisnik 18. seje Fakultetnega sveta 19. septembra 1921, na kateri so se njegovi člani izrekli za podaljšanje teološkega študija na pet let. (Teološka fakulteta F 4.)

Fotografija Dr. Franca Grivca rednega profesorja za osnovno bogoslovje. (Teološka fakulteta.)

Prva stran študijskega načrta za vzhodno bogoslovje, 1926. (Teološka fakulteta F 3.)

Prva stran »Uredbe katoličkog bogoslovskog fakulteta univerziteta u Zagrebu i Ljubljani«, 17. maj 1935. (Teološka fakulteta F 1.)

TEOLOŠKA FAKULTETA LJUBLJANSKE UNIVERZE

Seznam razstavljenega gradiva Jože Ciperle, Tatjana Dekleva

45

46

IV.

Odločba o izločitvi Teološke fakultete kot specifične verske šole iz sklopa Univerze, 15. november 1946. (ZAMU IV – 196.)

Prva stran zapisnika 1. redne, konstitutivne seje Fakultetnega sveta »Samostojne teološke fakultete«, 23. marec 1950. (Teološka fakulteta F 4.)

Dopis Svet za prosveto in kulturo Vlade ljudske republike Slovenije 4. marca 1952, da je z 31. junijem 1952 Teološka fakulteta preneha biti državna ustanova. (Teološka fakulteta F 4.)

Prva stran zapisnika IV. redne seje Fakultetnega sveta Teološke fakultete, 23. junij 1952. (Teološka fakulteta F 4.)

Fotografija dr. Stanka Cajnkarja izrednega profesorja biblične teologije. (Teološka fakulteta.)

Prva stran Pravilnika Teološke fakultete LRS v Ljubljani, sprejet 1. avgusta 1952. (Teološka fakulteta F 3.)

V.

Zapisnik seje 12. novembra 1919 v Deželnem dvorcu, na kateri sta bila izvoljena prvi dekan in prvi prodekan Teološke fakultete. (Teološka fakulteta F 4.)

Fotografija dr. Franca Ušeničnika rednega profesorja za pastoralno teologijo. (ZAMU IV – 69/1019.)

Prva stran poročila dekana prof. dr. Franca Ušeničnika Univerzitetnemu svetu o delu fakultete v študijskem letu 1919/20. (ZAMU IV – 208/19.)

Fotografija dr. Gregorija Rožmana izrednega profesorja za kanonično pravo. (ZAMU IV – 56/831.)

Dopis škofa dr. Gregorija Rožmana 9. junija 1942 dekanatu Teološke fakultete. (Teološka fakulteta F 4.)

Fotografija dr. Matija Slaviča rednega profesorja bibličnih ved Stare zaveze. (NŠAL F 66.)

VI.

Imenovanje dr. Franca Ušeničnika za rednega profesorja Teološke fakultete, 31. avgust 1919. (ZAMU IV – 69/1019.)

Fotografija dr. Aleša Ušeničnika rednega profesorja za filozofijo. (ZAMU IV – 69/1019.)

Fotografija dr. Janeza Zoreta rednega profesorja cerkvene zgodovine in cerkvenega prava. (ZAMU IV – 75/1103.)

Fotografija dr. Josipa Srebrniča rednega profesorja za starokrščansko književnost in cerkveno zgodovino. (Teološka fakulteta.)

Fotografija dr. Franca Ksaverja Lukmana rednega profesorja dogmatike in dogemske zgodovine. (Teološka fakulteta.)

Fotografija dr. Andreja Snoja rednega profesorja za biblične vede Nove zaveze. (Teološka fakulteta.)

Fotografija dr. Josipa Ujčiča rednega profesorja moralnega

bogoslovja. (Teološka fakulteta.)

Fotografija dr. Janeza Fabijana rednega profesorja za dogmatiko. (Teološka fakulteta.)

VII.

Fotografija dr. Alojzija Odarja rednega profesorja za cerkveno pravo. (ZAMU IV – 42/649.)

Fotografija dr. Cirila Potočnika rednega profesorja pastoralnega bogoslovja. (ZAMU IV-49/733.)

Fotografija dr. Ignacija Lenčka docenta za moralno teologijo. (ZAMU IV-75/1103.)

Fotografija dr. Janeza Janžekoviča rednega profesorja za filozofijo. (Teološka fakulteta.)

Fotografija dr. Vilka Fajdige rednega profesorja za krščansko in primerjalno veroslovje. (Teološka fakulteta.)

Prva stran zapisnika 1. seje Fakultetnega sveta Teološke fakultete 24. oktobra 1945. (Teološka fakulteta F 4.)

Fotografija dr. Vinka Močnika rednega profesorja cerkvenega prava. (Teološka fakulteta.)

Fotografija dr. Josipa Jeraja rednega profesorja za moralno teologijo. (Teološka fakulteta.)

Fotografija dr. Maksa Miklavčiča rednega profesorja za cerkveno zgodovino. (Teološka fakulteta.)

VIII.

Fotografija študentov 8. semestra Teološke fakultete leta 1922 na fakultetnem dvorišču. (NŠAL, fotografska zbirka P.)

Fotografija ljubljanskega bogoslovca v obleki, ki so jo nosili do leta 1915. (NŠAL F 66.)

Fotografija »modernega« bogoslovca v obleki s konca 30-ih let. (NŠAL F 66.)

Fotografija bogoslovcev v študijskem letu 1950/51. (NŠAL F 66.)

Diplomsko spričevalo Antona Anžiča, 28. junija 1925. (Teološka fakulteta F 86.)

Diploma Ivana Janeža, 16. novembra 1942. (Teološka fakulteta F 86)

IX.

Najemna pogodba, ki sta jo 14. novembra 1919 sklenila škofijski ordinariat v Ljubljani in Univerzitetna uprava za prostore v Alojzijevišču. (ZAMU IV – 196.)

Fotografija Alojzijevišča. (Fototeka ZAMU.)

Fragment zapisnika seje Fakultetnega sveta 23. marca 1923, na kateri je profesor Ehrlich poročal o knjižnici. (Teološka fakulteta F 4.)

47

Fotografija dr. Lamberta Ehrlicha rednega profesorja za veroslovje. (ZAMU IV-12/186.)

Fotografija dr. Josipa Turka rednega profesorja cerkvene zgodovine. (ZAMU IV-68/1007.)

X.

Prva stran Pogodbe o sodelovanju med Univerzo v Ljubljani in Teološko fakulteto v Ljubljani z oddelkom v Mariboru, 20. maj 1992. (Univerza v Ljubljani.)

Sklep Univerzitetnega sveta o ponovni vključitvi Teološke fakultete v Univerzo v Ljubljani, 18. november 1992. (Univerza v Ljubljani.)

Fotografija dr. Antona Trstenjaka rednega profesorja za psihologijo, pedagogiko in metodiko 2. decembra 1994 v Zbornični dvorani Univerze ob podelitvi častnega doktorata Univerze v Ljubljani. (Fototeka ZAMU.)

Fotografija zbora dekanov na proslavi 75. obletnice neprekinjenega delovanja Univerze v Ljubljani 2. decembra 1994. (Fototeka ZAMU.)

Fotografija predstavitve Teološke fakultete Univerze v Ljubljani na Študentski areni leta 2000. (Teološka fakulteta.)

Fotografija študentov teologije v predavalnici. (Teološka fakulteta.)

Vitrine

I

Pogled v notranjost Letnega seznam gojencev v ljubljanskem semenišču po posameznih štipendijskih ustanovah za leto 1728. (Nadškofijski arhiv Ljubljana 32, Š 12a.)

Disciplinski predpisi škofa Antona Wolfa za semenišče v Ljubljani, 20. oktober 1825. (Nadškofijski arhiv Ljubljana 4, fasc. 111.)

Naslovnica Zgodovine ljubljanskega jezuitskega seminarija (Historia Seminarii Labacensis).(Narodna in univerzitetna knjižnica, rokopisni oddelek MS 156.)

Seznam javnih predavanj na c. k. liceju v Ljubljani za študijsko leto 1824. (Verzeichniß der öffentlichen Vorlesungen am k. k. Lyceum zu Laibach in Schuljahre 1824.)(Narodna in univerzitetna knjižnica, rokopisni oddelek, Šolski spisi, N 181/1969.)

II

»Seznam predavanj na univerzi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani za zimski semester 1924/25.« (ZAMU IV–599.)

Teološka fakulteta v Seznamu predavanj na Univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani v zimskem semestru 1926/27. (ZAMU IV–599.)

Seznama predavanj za zimski semester 1950/51, ki so ga po uveljavitvi zakona o ureditvi visokega šolstva v LR Sloveniji skupaj izdale: Univerza v Ljubljani, Medicinska visoka šola, Agronomska in gozdarska fakulteta v Ljubljani in Teološka fakulteta. (ZAMU IV–599.)

Seznam predavanj Teološke fakultete za študijsko leto 1952/53. (Teološka fakulteta F 47.)

Seznam predavanj Teološke fakultete v Ljubljani z oddelkom v Mariboru za študijsko leto 1977–1978. (Knjižnica Teološke fakultete.)

Teološka fakulteta v Seznamu predavanju Univerze v Ljubljani za študijsko leto 1993/94. (Knjižnica ZAMU.)

III

»Stroke in nastavniki na Teološki fakulteti« v študijskem letu 1926/27. (ZAMU IV–210/10.1.)

Personalna mapa prof. dr. Alojzija Odarja. (ZAMU IV–42/649.)

IV

Indeks študenta Kapušar Milana, ki se je na Teološko fakulteto vpisal 1. oktobra 1930. (NŠAL 32 Š 78.)

Študentska legitimacija Antona Štruklja vpisanega na Teološko fakulteto v študijskem letu 1940/41. (NŠAL 32 Š 78.)

48

Ivan Vrečar: Mariologija sv. Ambrozija (1924), doktorska disertacija. (Knjižnica Teološke fakultete.)

Jožef Mirt: Sin človekov. Donesek k rešitvi vprašanja o imenu, ki je bilo Jezusu najljubše (1924), doktorska disertacija. (Knjižnica Teološke fakultete.)

Metod Mikuž: Vrsta stiških opatov. Doneski k zgodovini stiške opatije, (1941), doktorska disertacija. (Knjižnica Teološke fakultete.)

V

Bogoslovni vestnik letnik I, št. 1, leto 1921. (Knjižnica Teološke fakultete.)

Zbornik Teološke fakultete, letnik I, leto 1951. (Knjižnica Teološke fakultete.)

Franc Ušeničnik: Pastoralno Bogoslovje (1932). (Knjižnica Teološke fakultete.)

Franc Ušeničnik: Katoliška liturgika (1933). (Knjižnica Teološke fakultete.)

Franc Grivec: Cerkev (1924). (Knjižnica Teološke fakultete.)

Andrej Snoj: Uvod v Sveto pismo Nove zaveze (1940). (Knjižnica Teološke fakultete.)

Theologische Fakultät der Universität Ljubljana durch Zeit und Raum

Die Kirche widmete der Ausbildung und Erziehung der Geistlichen stets eine besondere Fürsorge. Wie Dr. France M. Dolinar hervorhebt, heben sich in dieser Hinsicht zwei Perioden von der Reihe von Verordnungen und Anweisungen der zentralen Kirchenleitung, der allgemeinen und regionalen Konzile und einzelner Bischöfe ab: die Zeit der Karolingischen Renaissance ab Ende des 9. Jahrhunderts und die Zeit nach dem Tridentinischen Konzil (1545-1563). Die Karolingische Renaissance stellte die Ausbildung der Geistlichen heraus, dorther die Forderung nach Schulen bei den Domkirchen und Klöstern und die Forderung nach einer Vereinheitlichung des Lehrprogramms des Theologiestudiums. Das Tridentinische Konzil verlieh jedoch der Erziehung der Priesterkandidaten einen größeren Nachdruck, dorther die Forderung, dass alle Bischöfe bei ihren Domkirchen Priesterseminare zu gründen haben, in denen unter deren Leitung neue Priester für den Bedarf der Seelsorge in deren Diözesen erzogen und ausgebildet werden.Über die Ausbildung und Erziehung der Geistlichen im slowenischen Raum in den Jahrhunderten vor der Gründung der Diözese Ljubljana wissen wir sehr wenig, da die betreffenden Berichte außerordentlich selten und knapp sind. In der Zeit der Christianisierung der Slowenen bildeten sich die Missionsträger wahrscheinlich in Salzburg, wo das Kloster des Hl. Petrus seit der Gründung über eine Schule verfügte, jedoch auch in den Klosterschulen in Bayern – Kremsemünster, Chiemsee, Niederaltaich und Freising – weiter. Die Schulen waren aufgrund der Geistlichkeit erforderlich, die in der ersten Hälfte des 9. Jahrhunderts die ersten Urpfarren in Karanthanien besetzte. Karl der Große verlangte von den unterstellten Bischöfen in Bezug auf die Ausbildung der Geistlichkeit, sie mögen bei den Diözesankirchen für die Gründung von Schulen Sorge tragen, in denen die Geistlichkeit erzogen wird. Eine ähnliche Bedeutung, wie der bereits erwähnten Salzburger Schule, kam für die Ausbildung der Geistlichkeit der Schule in Cividale zu, die im slowenischen Raum südlich der Drau tätig war. Die ersten inhaltlichen Anweisungen für die erzieherische Tätigkeit bei der Ausbildung der Geistlichkeit legte der theologisch vermutlich gebildetste Mann dieser Zeit, der Missionär Alkuin fest, der in seinen Briefen von Ende des 8. Jahrhunderts Aufschluss darüber gibt, wie sorgfältig sich Arno, seit dem Jahr 798 erster Erzbischof in Salzburg, und der Patriarch Paulin II. von Aquileia, ebenfalls einer der führenden Theologen des damaligen Europas, auf diese Aufgabe vorbereiteten. Für das Ende des hohen und das späten Mittelalter ist urkundlich belegt, dass die Studenten aus den slowenischen Ländern das Theologiestudium in den ausländischen Bildungszentren, z.B. Padua, Bolognese und Rom sowie in Wien und anderswo besuchten, wo einige auch ihren Doktor machten. Der Großteil der Geistlichkeit, der in der Bildungsstruktur dieser Zeit den mehrheitlichen Teil darstellt, studierte jedoch zu keiner Zeit in den Universitätszentren: an einer artistischen oder sogar Theologischen Fakultät. Die Oberschicht der Geistlichkeit, aus welcher die Kirchenhierarchie hervorging, war gebildet. Die niedere Geistlichkeit besaß lediglich eine Grund-ausbildung, die diese an den Dom-, Kloster- und Pfarrschulen erhielt. Zweifelsohne boten die Domschulen, die im slowenischen Raum im 12. und 13. Jahrhundert am Rande des ethnischen Gebietes (Koper, Krka in Kärnten) vorhanden waren, als auch die Klosterschulen seit dem 11. und 12. Jahrhundert und die Pfarrschulen, insbesondere ab Beginn des 15. Jahrhunderts, nicht nur eine elementare Ausbildung, sondern vereinzelt auch eine Ausbildung an, die den Priester-kandidaten die Fortsetzung des Studiums in den Universitätszentren ermöglichte, die ab dem 13. Jahrhundert in Europa nördlich und südlich der Alpen in der näheren und weiteren Umgebung des

slowenischen ethnischen Gebietes immer häufiger eingerichtet wurden. Einige Klosterschulen im slowenischen Raum (Stična, Vetrinj, Gornji Grad) entwickelten sich zu bedeutenden und mächtigen Bildungszentren mit kleineren und größeren Bibliotheken verschiedener Wissensgebiete, die größtenteils auf Pergament geschrieben waren. Es ist nicht bekannt, dass das Bildungsniveau in einem unserer mittelalterlichen klösterlichen Bildungszentren auf das Niveau des allgemeinen Studiums (studium generale) angehoben wurde, das die damaligen Universitäten anboten, bzw. einige Teile dieses (theologischen) Studiums (studium particulare) weitervermittelt wurden, welches in einigen Klosterzentren und außerhalb des slowenischen Gebietes (z.B. ab Beginn des 14. Jahrhunderts in Wien im Augustiner-Eremitenkloster als studium generale totius Ordinis) von klösterlichen Ordensbrüdern besucht wurde, mancherorts jedoch auch für Weltgeistliche zugänglich war. Qualitativ hochwertigere Pfarrschulen im slowenischen Raum (z.B. in Kranj, Ribnica und Ljubljana) vermittelten den Priesterkandidaten im 15. Jahrhundert die erforderliche Priesterausbildung. Natürlich ist jedoch das Theologie-studium in den Dom-, Kloster- und Pfarrschulen nicht mit der späteren Organisation des Theologiestudiums vergleichbar, das durch die tridentinische Erneuerung eine völlig neue Form erhielt. Über den Inhalt des Theologiestudiums bis zur tridentinischen Epoche kann man sagen, dass dieser im Kern auf die Lehre des Apostolischen Glaubensbekenntnis, das Vaterunser-Gebet und Meßlesungen, jedoch auch auf das Lesen der Paulinischen Briefe und die Auslegung der Psalmen sowie der Bibel Neues Testament ausgerichtet war. In den mittelalterlichen Kapitelschulen wurden zunächst die Sieben freien Künste (lat. Septem artes liberales), Grammatik, Rhetorik und Dialektik gelehrt, darauf folgte das Theologiestudium oder die profanen Fächer des Quadriviums: Geometrie, Arithmetik, Astronomie und Musik. Im 11. Jahrhundert bildete sich aus der Philosophie die scholastische Theologie heraus, die man im 12. Jahrhundert derart systematisch vorstellte, indem man eine spezielle Gruppe für Dogmatik und Morallehre bildete. Der Hauptvertreter der scholastischen Theologie wurde Peter Lombard, dessen System einige Jahrhunderte den Grundstein der theologischen Vorlesungen an den neu gegründeten Universitäten darstellte, welches darauf ferner von Albertus Magnus, Thomas von Aquin, Bonaventura, Dun Scotus und anderen vervollständigt wurde. Das Universitätsstudium der Theologie wurde in zwei Gruppen unterteilt: in der ersten wurde die Bibel im literarischen Sinne anhand der lateinischen Vulgata unter Berücksichtigung des ursprünglichen Originaltextes ausgelegt. Jedoch waren die Sprachkenntnisse damals noch sehr begrenzt, die Bibelphilologie bildete sich nämlich erst im 16. Jahrhundert heraus. Die zweite Gruppe umfasste die Systematische Theologie aus den vier Büchern von Peter Lombard (1140). Die diesbezüglichen Vorlesungen waren im Grunde genommen Kommentare zu seinen Büchern: sie stellten eine Einführung in die Kenntnis und das richtige Verständnis der Kirchenlehren, deren Begründung und Verteidigung dar, alles nach der scholastischen Methode. Dem wurden ferner geistliche Gespräche mit Moraltheologie und Ansprachen an Feiertagen (Sermones) hinzugefügt. Von den philosophischen Ansichten prädominierte der Nominalismus, bis sich unter dem Einfluss der Doktoren aus dem Dominikanerorden nach dem Hl. Thomas von Aquin an allen Theologischen Fakultäten der Realismus durchsetzte. Im Laufe der Zeit wurden jedoch beide Ausrichtungen schwächer. Das gesamte Universitätsstudium der Theologie dauerte acht Jahre und konnte lediglich von denjenigen besucht werden, die im Vorfeld das

Theologiestudium in Ljubljana vor der Gründung der Universität

Jože Ciperle

51

Philosophiestudium, d.h. das Studium an der Artistischen Fakultät abgeschlossen hatten. Die Mitglieder der Theologischen Fakultät waren Professoren, die regelmäßig Vorlesungen hielten und Ordinarien oder Stipendiaten genannt und vom Landesfürsten ernannt wurden. Die Professoren waren teils Ordensbrüder teils Welt-geistliche. In der Mitte des 16. Jahrhunderts wurde das Universitäts-studium der Theologie auf sechs Jahre begrenzt, drei ordentliche Professoren hielten ohne Hilfe von Bakkalarien Vorlesungen. Die theologische Wissenschaft dieser Zeit umfasste die positive und spekulative Theologie. Erstere äußerte sich in der Auslegung der Schriften der Bibel des Alten und Neuen Testaments, zweitere in der Scholastik und Moraltheologie. Derart umfassten vollkommene Theologische Fakultäten dieser Zeit Lehrstühle für die Auslegung der Bibel Altes und Neues Testament, scholastische Theologie, Moraltheologie, Kasuistik (casuum), theologische Polemik und Hebräisch. Für Kirchengeschichte war ein spezieller Lehrstuhl im Rahmen der artistischen (philosophischen) Fakultät, im Rahmen der Juristischen Fakultät jedoch ein Lehrstuhl für Kirchenrecht vorhanden. Den Schwerpunkt des Theologiestudiums stellte in dieser Zeit die spekulative Theologie dar, die die Dogmatik und Moraltheologie behandelte sowie umfassende Kommentare der Summa theologica des Hl. Thomas von Aquin einbezog. Bei der Auslegung der Heiligen Schriften wurden die Wortbedeutung und die Grammatikregeln mehr herausgestellt als die Sentenzen selbst. Selbstverständlich muss jedoch herausgestellt werden, dass der Inhalt des Theologiestudiums in den mittelalterlichen Dom-, Kloster- und Pfarrschulen in der Hauptsache nicht mit dem Theologiestudium an den damaligen Universitäten, vor allem jedoch nicht mit der späteren Organisation des Theologiestudiums vergleichbar ist, welches durch seine tridentinische Erneuerung eine völlig neue Form erhielt.

I.Auf dem Gebiet der Diözese Ljubljana, die in der Zeit ihrer ersten acht Bischöfe (1463-1598) – mit Ausnahme der klösterlichen Erziehungseinrichtungen – territorial in mehrere Inseln in der Steiermark, Krain und Kärnten zerstückelt wurde, war keine Einrichtung vorhanden, die gänzlich zur Durchführung des Theologiestudiums nach den Bestimmungen des Tridentinischen Konzils festgelegt wurde. Die Frage der ganzheitlichen Vorbereitung der Priesterkandidaten auf deren pastorale Tätigkeit war nicht geklärt. In dieser Zeit kam der Großteil der Geistlichkeit, die auf deren Gebiet tätig war, noch aus den benachbarten Diözesen Aquileia, Zagreb, Brixen und Salzburg, in der Diözese selbst war auch nach dem Tridentinischen Konzil immer noch die Ausbildung der Priester-kandidaten bei den Dom- und sonstigen vornehmeren Kirchen möglich (z.B. bei der Ljubljanaer Domkirche, in Radovljica, in Pilštajn und Slovenj Gradec). Die Kandidaten, die für den höheren Dienst in der Diözese vorgesehen waren, wurden jedoch ab Mitte des 16. Jahrhunderts zu den Jesuiten in die römische Germanik entsandt, einige studierten jedoch an der Universität Wien und nach der Gründung der Universität Graz im Jahr 1585 auch an dieser Universität, an welcher Bischof Janez Tavčar (1580-1597) für seine Theologiestudenten neun Stipendien einrichtete, Bischof Tomaž Hren (1597/1599-1630) gründete jedoch neben den bestehenden auch neue Stipendieneinrichtungen in Graz und nach dem Einzug der Jesuiten in Ljubljana im Jahr 1597 und der Einrichtung ihrer Studien auch bei den Ljubljanaer Jesuiten.Im Jahr 1627 richtete er jedoch an der Universität Wien noch drei Studienplätze für Priesterkandidaten der Diözese Ljubljana ein. Unter den Verhältnissen der Reformation und unmittelbar nach dieser begann Tomaž Hren in der Diözese Ljubljana als erster ganzheitlich

Bischof die tridentinischen Anweisungen hinsichtlich des Theologie-studiums, d.h. vor allem die Gestaltung der Diözesanpriesterseminare mit einer gründlicheren Erziehung und Ausbildung neuer Geistlichen, durch die Gründung der Erziehungseinrichtung (Priesterseminar) Collegium Marianum (Marianische Einrichtung) in seiner Residenz in Gornji Grad zu verwirklichen, obwohl die Wurzeln dieser Einrichtung in die Zeit des ersten Ljubljanaer Bischofs Sigismund Lamberg (1463-1488) reichen. Bedeutendere Spuren über diese kann man jedoch auch in der Zeit des Ljubljanaer Bischofs Janez Tavčar finden. Bischof Hren gab für die Tätigkeit der Einrichtung auch eine Satzung heraus, die gewährleistete, dass alle, die in der Einrichtung aufgenommen werden, für das Priesteramt ausgebildet werden. Die Satzung legte jedoch auch fest, dass jeder, der in der Einrichtung aufgenommen wurde, eine Erklärung unterzeichnen musste, anhand welcher er sich dazu verpflichtete, nach dem Studium in den Dienst der Diözese Ljubljana zu treten. Das erste Priesterseminar der Diözese Ljubljana, welches sich ansonsten ein wenig von ähnlichen Priesterseminaren in Österreich unterscheidet, „bot dem Ljubljanaer Bischof zwei Dinge: zunächst die Aufsicht über die Erziehung und Ausbildung der Priesterkandidaten und, was Hren von gleicher Wichtigkeit erschien, auch die Möglichkeit der Prüfung ihrer Befähigung für die Seelsorge“. Das Diözesanpriesterseminar in Gornji Grad nahm Zöglinge auf, die die letzten zwei Klassen, die fünfte und sechste Klasse (Poetik und Rhetorik) der niederen lateinischen (Gymnasial-) Studien ab-geschlossen hatten. Aus den veröffentlichten Protokollen geht jedoch hervor, dass Hren als Ljubljanaer Bischof 497 Presbyterien praktizierte, davon waren 70 (35,71 %) der Alumnaten aus Gornji Grad. Durch dass Marianische Collegium in Gornji Grad und durch die Organisation des Priesterseminars bei der Ljubljanaer Domkirche, d.h. des Internats mit internem Unterricht einiger Fächer (Schule bei der Ljubljanaer Domkirche), hob Bischof Hren das intellektuelle und geistige Niveau seiner Geistlichkeit wesentlich an und erfüllte zumindest teilweise die tridentinischen Richtlinien zur Erneuerung des Priesterstandes. Nach dem Tod von Hren wandelte sich die Tätigkeit der Einrichtung von Gornji Grad lediglich in eine zusätzliche Ausbildung einiger neu praktizierten Geistlichen der Diözese Ljubljana. Aus einem Bericht, den Sigismund Krištof Herberstein (1644-1711, Bischof 1683-1701) im Jahr 1684 verfasste, geht jedoch hervor, dass die Diözese Ljubljana noch immer kein eigenes Diözesanpriesterseminar zur Ausbildung und Erziehung seiner Geistlichkeit hatte und dass die Priesterkandidaten bevor sie praktiziert wurden, mindestens zwei Jahre an den Vorlesungen über Moraltheologie bei den Ljubljanaer Jesuiten teilnahmen. Dies bestätigt auch die Relation von Bischof Herberstein von Ende Januar 1694: Die Zöglinge der Diözese Ljubljana wurden in Wien, Graz und Gornji Grad sowie bei den Jesuiten in Ljubljana geschult. Das Priesterseminar in Gornji Grad, das im Jahr 1728 eine neue Satzung erhielt, war jedoch bis zur Neugestaltung der Grenzen der Diözese in der Zeit der Josephinischen Reformen und solange dort die Diözesanresidenz vorhanden war, tätig. Die ganze Zeit über waren jedoch im slowenischen Raum auch interne Theologieschulen einiger Kirchenorden vorhanden: z.B. der Franziskaner, Augustiner, Zisterzienser, die für den Bedarf des eigenen geistigen Wachstums dienten, jedoch kein Öffentlichkeitsrecht hatten.

II.Die Jesuiten traten in der Zeit der Gegenreformation, der katholischen Erneuerung und des späten Humanismus auf. Ihre Kollegien wurden geistige, konfessionelle und kulturelle Zentren des damaligen Europas. Die Aktivität und Mobilität des Jesuitenordens, den der Papst im Jahr 1540 bestätigte, öffnete Rom neue Möglichkeiten für die

52

jeweilige priesterliche, missionarische und erzieherische Tätigkeit. Die zentralisierte Organisationsform, die hohe Fachkompetenz als auch die asketische Ergebenheit und Entschlossenheit jedes Ordensmitgliedes ermöglichten der neuen Ordensgemeinschaft, innerhalb einiger Jahrzehnte, ein weltweites Netz ihrer Kollegien, Schulen, Universitäten, Druckereien, Wirtschaftsobjekte und Gebetsbruderschaften zu errichten. Wie aus den Ordensregeln (Constitutiones Societatis Jesu) hervorgeht, bestand ihr Ziel darin, dem Nächsten bei der Gotteserkenntnis und der Erkenntnis der Gottesliebe behilflich zu sein, damit dessen Seele Erlösung findet. Für den Gründer des Ordens und dessen ersten General Ignatius von Loyola stellten die Schulaufgaben anfangs eine Nebentätigkeit dar, die nicht über den Katechismusunterricht für Kinder hinausgehen sollte. Bald wurde dem Orden jedoch klar, dass diesem neben den Predigten und Kommunionen gerade der Unterricht junger Menschen einen neuen Tätigkeitsbereich öffnet, in welchem es möglich ist die Ausbildung der Menschen und deren Glauben außerordentlich stark zu beeinflussen. Auf diese Weise wurden die Jesuiten im Gegensatz zu ihren ursprünglichen Ausrichtungen ein Schulorden. In diesem Sinne wandte sich der Habsburger Monarch Ferdinand I. (1521-1564) im Jahr 1550 an diese. Er bat Ignatius von Loyola um die Gründung eines Jesuitenkollegiums in Wien, in welchem sich „die Jugend zusammen mit dem Wachstum der Gesellschaft in den weltlichen Wissenschaften fortbilden würde“. Der jesuitische General erhörte die Bitte im Jahr 1551; bereits in diesem Jahr kamen die ersten Jesuiten nach Wien. Das Jesuitenkollegium in Wien, welches sich bald zu einem bedeutenden Zentrum der jesuitischen Ausbreitung im mittel- und teilweise osteuropäischen Raum entwickelte, war anfangs direkt Ignatius von Loyola untergeordnet, ab dem Jahr 1556 gehörte dieses der oberdeutschen jesuitischen Provinz an, bereits im Jahr 1563 wurde jedoch die selbständige österreichische Provinz gegründet, die anfangs vom heutigen Unter- und Oberösterreich, über Tschechien, Schlesien, einen Teil von Polen, die Slowakei und Ungarn bis Siebenbürgen und über Krain, die Steiermark und Friaul bis nach Istrien reichte. Das jesuitische Erziehungsideal, das sich in der Hauptsache nicht von den grundlegenden pädagogischen Ausrichtungen vom 16. bis 18. Jahrhundert unterschied, dokumentiert die jesuitische Studien-ordnung Ratio atque Institutio Studiorum Societatis Jesu. Dieses Grunddokument für die jesuitische erzieherische und pädagogische Tätigkeit wurde im Jahr 1599 in Neapel gedruckt, im Jahr 1615 wurde dieses ferner durch einige Zusätze erweitert und galt in der Neuausgabe aus dem Jahr 1616 bis zur Auflösung des Jesuitenordens. Die Ratio studiorum stellt in der Geschichte der Pädagogik und Bildung den seltenen Fall einer übernationalen Schul- und Studienordnung dar, die – vor den Intentionen des beleuchteten Absolutismus nach der Säkularisierung und der Uniformierung – im schulischen Bereich in großem Maße die Einheitlichkeit des Unterrichtssystems in denjenigen Ländern gewährleistete, in denen der Jesuitenorden im Schulsystem dominierte.Das Hauptziel des gesamten jesuitischen niederen Schulwesens (studia inferiora), das im Kollegium organisiert war, war der Lateinunterreicht und lediglich in kleinerem Maße der Griechisch-unterricht. Der Unterricht dauerte fünf bis sechs Jahre und fand in Klassengemeinschaften statt. Im Lehrplan studiorum inferiorum (für niedere Studien) des jesuitischen Gymnasialkurses wurden deshalb die Realien vernachlässigt, die dem Glaubens- und Bildungsziel nur bedingt dienen, während die Kenntnis der sog. humaniora, vor allem von Latein als Grundbedingung für alle geistigen und wissenschaft-lichen Studien, eine außerordentlich hervorgehobene Position einnahm. Dass die Jesuitengymnasien im Grunde genommen Latein-

schulen waren, stellt das exakt festgelegte Gebäude studiorum inferiorum unter Beweis, das in der Studienordnung wiedergegeben wird. Schon die Bezeichnung einzelner Klassen folgte dem jeweiligen Stand des Lateinunterrichts. Die Ausbildung ausgezeichneter Latiner war das Ziel des fünf bis sechs Jahre dauernden Unterrichts der humanistischen Gymnasialkurse. Die Erlangung einer formalen sprachlichen Ausbildung blieb im jesuitischen Lehrplan die gesamte Zeit über vorherrschend. Die Realien traten in begrenztem Umfang in Erscheinung, konnten und wollten sich auch nicht als selbständiges Lehrfach profilieren. Im Bereich des höheren und Hochschulwesens übernahm die Gesellschaft Jesu die Aufgaben der artistischen (philosophischen) Fakultät, die obligatorische Universitätsvorstufe für das Studium einzelner Fakultätsfächer. Der jesuitische Philosophiekurs umfasste nach Ratio studiorum drei Jahre. Auch hier kennzeichneten die Hauptfächer die Studienstufe. Im ersten Jahr stand die Logik im Mittelpunkt der Aufmerksamkeit. Dem zweiten Jahr verlieh die Physik ihren Charakter, zusätzlich wurde jedoch ferner Mathematik, Astronomie, Geographie und Meteorologie unterrichtet. Das dritte Jahr wurde hauptsächlich der Metaphysik und Ethik gewidmet, jedoch soll auch etwas Psychologie und Physiologie unterrichtet worden sein. Überall in Europa waren die Schriften des Aristoteles die Grundlage für das gesamte Lehrprogramm der jesuitischen Philosophiestudien.Alle Hörer mussten an den öffentlichen Disputationen teilnehmen, für welche Einladungen mit gedruckten Thesen an angesehene Bürger und Freunde des Kollegiums versandt wurden. Die Disputationen fanden meist in der Aula des Kollegiums statt, an diesen nahmen der Rektor, der Studienpräfekt, die Professoren, die Unterricht gaben, die Ordensväter des Kollegiums als auch eingeladene Gäste teil. Sie gingen nach den exakt festgelegten, knochenharten Richtlinien über die Bühne. Auf diese Weise traten vormittags die Studenten der Metaphysik gegen Studenten der Physik, Studenten der Physik gegen Studenten der Logik an, nachmittags jedoch die Studenten derselben Bildungsstufe gegeneinander an (z.B. Studenten der Metaphysik gegen Studenten der Metaphysik, Physikstudenten gegen Physik-studenten). Die scholastische Tradition feierte durch die Disputa-tionen ihre späte Renaissance.Das jesuitische Theologiestudium war an den Philosophiekurs gebunden, verlief auf ähnlich Weise und wurde auf ähnliche Weise abgeschlossen. Es dauerte vier Jahre. Der Regel nach, hatten die Hörer bereits Unterrichtspraxis, da der Großteil von ihnen nach Absolvieren des Philosophiekurses vorher im studia inferiora unterrichten musste. Die Ratio studiorum legte für das Lehrprogramm die Auslegung der Bibel Altes und Neues Testament, die scholastische Theologie mit genauer Vorstellung der theologischen Lehren von Thomas von Aquin, die Kirchengeschichte, das Kanonische Recht und die Moraltheologie fest und schloss auch den Hebräischunterricht ein. Das Studium war hier – wie in allen jesuitischen Lehrplänen – bis ins kleinste Detail geregelt und bot keinerlei Möglichkeiten, den vorgeschriebenen Themen und Lehrmethoden auszuweichen. Im Gegenteil, insbesondere das Theologiestudium wurde bis ins Äußerste verschärft, da es „keinem zuließ, ohne vorherige Genehmigung des Leiters eine neue Frage zu stellen oder irgendeine Meinung zu äußern“, die nicht für die Meinung einer bekannten Autorität aufgeschlossen wäre. Im Prinzip durften die Professoren beim Unterricht weder unapprobierte Lehrbücher bzw. Autoren weder „neue Formen der Dozierung und Disputation verwenden“. Darüber hinaus mussten diese ihre Thesen vor der Veröffentlichung dem Studienpräfekt zur Prüfung vorlegen. Die Disputationen verliefen vollkommen auf dieselbe Art und Weise wie beim Philosophiekurs.Für die Jesuiten stellte das Theologiestudium den Schwerpunkt ihres

53

Lehrprogramms dar; der Zugang zu diesem Studium war erst nach einer mehrfachen Selektion der Kandidaten möglich.Im Jahr 1597, dreiundvierzig Jahre nach der Gründung und siebenundfünfzig Jahre nachdem Papst Paul III. mit der Bulle Regimini militantis ecclesiae die katholische Ordensgemeinschaft Societatis Jesu, die Gesellschaft Jesu von Ignatius von Loyola bestätigte, kamen die Jesuiten auch nach Ljubljana. Bischof Tomaž Hren (1597-1630) unterstützte nicht nur allseitig den Bau des Kollegiums (1598-1603) und der Kirche des hl. Jakob (1613-1615), sondern auch die Schul- und Erziehungstätigkeit der Jesuiten. 176 Jahre (1597-1173) war das Jesuitenkollegium bei der Kirche d. hl. Jakob in Ljubljana tätig. Das Jesuitenkollegium in Ljubljana wurde in der Zeit der Gegenreformation, der katholischen Erneuerung und des späten Humanismus – ähnlich wie die anderen Jesuitenkollegien des damaligen Europas – das geistige, kulturelle und konfessionelle Zentrum. Wie die Schulordnung hoben die Jesuiten durch ihre Studienordnung im 17. und Anfang des 18. Jahrhunderts auch in Ljubljana das gesamte Erziehungsprogramm auf ein vollkommen neues, wesentlich hochwertigeres Niveau an, errichteten für ihre Zeit ein faszinierendes Erziehungssystem, welches den vorangehenden Schulstrukturen stark überlegen war und brachten in die pädagogi-schen Aktivitäten neue Akzente ein. In Ljubljana begannen die Jesuiten mit dem Gymnasialunterricht (den ersten zwei Klassen: infima und principia) bereits im Jahr ihrer Ankunft. Im Rahmen des Kollegiums waren neben dem Gymnasium auch einzelne Oberschulkurse (studia superiora) tätig. Als deren Beginn wird das Jahr 1619 bzw. 1633 gesehen, als man der sechsten Gymnasialklasse ferner den Unterricht in Moraltheologie (Kasuistik), im Jahr 1704 jedoch den Lehrstuhl für Kirchenrecht hinzufügte. Auf diese Weise hatte Ljubljana zum Ende des 17. und zu Beginn des 18. Jahrhunderts im Jesuitenkollegium ein spezielles Philosophiestudium (Logik, Physik und Metaphysik) und einen Theologiekurs (Moraltheologie und Kanonisches Recht), die sich nach Auffassung dieser Zeit von den jesuitischen niederen (Gymnasial-) Studien unterschieden. Der verkürzte Theologiekurs mit Kasuistik und Kanonischem Recht in Ljubljana war wie eine Einführung in die praktische Seelsorge für die Erziehung der arbeitsamen Geistlichen bestimmt. Wer jedoch das Studium an der Theologischen Fakultät fortsetzen wollte, das, wie bereits erwähnt wurde, die Auslegung der Bibel, die scholastische Theologie nach Thomas von Aquin, die Kirchengeschichte, das Kanonische Recht und die Moraltheologie umfasste, musste jedoch nach Graz oder Wien gehen. In Ljubljana wurde derjenige Typus des jesuitischen Hochschul-wesens ausgeformt, bei welchem sich die Philosophie- und manchmal auch die Theologiekurse eng an das Gymnasium anlehnten. Die Jesuiten bekamen nach den bislang bekannten Angaben in Ljubljana keinerlei Sonderrecht, das deren Kollegium zu einer Universität erhoben hätte. Aus der Geschichte der Jesuitenkollegien geht jedoch hervor, dass dafür ein Herrscher- und Gründungsprivileg sowie die Bulle des Papstes über die Bestätigung dieses Privilegs erforderlich waren. Die Meinungen, dass bereits die allgemeinen Bullen der Päpste des 16. Jahrhunderts, die dem Jesuitenorden die Vollmacht gaben, Philosophische und Theologische Fakultäten zu gründen sowie akademische Grade zu verleihen, dafür ausgereicht hätten, dass der Jesuitenorden eine allgemeine Vollmacht für die Gründung von Universitäten gehabt hätte, gehen zu weit, da die oft langwierigen und harten Verhandlungen zwischen den Monarchen und Päpsten über die Gründung von Universitäten damals nicht sinnvoll gewesen wären. Die Gründungsprivilegien der jesuitischen Universitäten (Bulle des Papstes, Herrscherprivileg) enthalten nämlich neben anderen Bestimmungen auch die Formel zur Erhebung in eine Universität

(studii generalis universitatis). Die Thesen und deren Verteidigung können jedoch nur als konstanter Bestandteil des jesuitischen Unterrichtssystems, das seinen Zöglingen einen Sinn für den öffentlichen Auftritt vermittelt, nicht jedoch in Verbindung mit der Erlangung akademischer Grade verstanden werden. Auf diese Weise kennen wir eine Verleihung von akademischen Graden, Promotionen von Bacheloren, Lizentiaten, Magistern und Doktoren bei den Jesuiten in Ljubljana nicht und kennen auch nicht einen in Ljubljana in dieser Zeit promovierten Doktor. In Ljubljana existierten im jesuitischen Zeitalter das höhere Philosophie- und Theologiestudium, die in inhaltlicher Sicht in erheblichem Maße dem Inhalt des Studiums an den Philosophischen und Theologischen Fakultäten der jesuitischen Universitäten glichen, jedoch wurden keine akademischen Grade verliehen, die die einzige scharfe Grenze zwischen den Studien an der Semiuniversität und den Juristischen Universitäten darstellen. Im Gegensatz zum Jesuitenkollegium in Klagenfurt wurden jedoch die direkten Bemühungen um eine Erhebung in eine Universität bei den Ljubljanaer Jesuiten nicht dokumentiert. Selbstverständlich ist jedoch nicht ausgeschlossen, dass man für Ljubljana noch etwas findet, da die Quellen für diese Zeit noch nicht gänzlich geprüft wurden. Einige kulturellen Erscheinungen und Bestrebungen eines bestimmten Kreises von Wissenschaftlern in Ljubljana, vor allem des Kreises Academia Operosorum, sprechen in der Zeit, als Bemühungen um die Vervollständigung der Universität Graz durch eine Juristische und Medizinische Fakultät zu bemerken sind, dafür, dass in Ljubljana in der Wende des 17. und 18. Jahrhunderts erstmals in der historischen Entwicklung günstige Bedingungen für die Organisation einer vollkommenen Universität in Erscheinung traten, die neben den Philosophiestudien auch die Theologiestudien einbezogen hätte. Zweifellos hatte der Kreis Academia Operosorum bereits ein Konzept einer vollkommenen Universität Ljubljana, welches dieser jedoch nicht realisiert hat. Eine Reihe der Universitätszentren in der Nähe von Ljubljana, vor allem jedoch die immer festere Stellung der Universität Graz waren der Realisierung solcher Ljubljanaer Überlegungen offensichtlich nicht zugeneigt.Die kulturelle Erneuerungsbewegung zu Beginn des 18. Jahrhunderts prägte Ljubljana stark. In dieser Zeit lebten in der Stadt eine Reihe von Kultureinrichtungen auf: neben der Academia Operosorum (gegründet 1693, öffentlich aufgetreten 1712) wurden ferner die Academia philharmonicorum (1701), die öffentliche Bibliothek (1701) und die Ursulinenschulen gegründet. Auf Anregung des Generalvikars und des Domdekans sowie des Mitgliedes der Academia Operosorum Janez Anton Dolničar (1662 – 1714) wurde neben der Domkirche ein Grundstück für den Bau des Priester-seminargebäudes erworben, mit dessen Bau im Jahr 1708 begonnen wurde und welches den Titel Collegium Carolinum Nobilium erhielt. Jedoch wurde das Collegium Carolinum Nobilium nach der Idee der Mitglieder der Academia Operosorum nicht ausschließlich als Konvikt für Priesterkandidaten, sondern überwiegend als Konvikt für Adelssöhne gegründet, wo diese neben den Besuchen der Vorlesungen im Jesuitenkollegium ferner eine zusätzliche Ausbildung und Fachkenntnis erhalten würden, was diese auf deren Lebensweg vorbereiten würde. Während sich der Kanonikus Janez A. Dolničar dafür einsetzte, dass das Collegium Carolinum nicht nur der theologischen, sondern auch der weltlichen Wissenschaften eine Studienmöglichkeit bieten sollte, bemühten sich die Kanonikusse der Dompropst Janez Prešeren (1692-1704) und Jožef A. Schiffer von Schifferstein sehr darum, dass dieses den Priesterkandidaten eine Ausbildungsmöglichkeit bieten sollte. Auf diese Weise diente das Collegium Nobilium in der Anfangsform als Seminarium Clericale, bis zur Abschaffung des jesuitischen im Jahr 1773 bestand dieses

54

jedoch als zweites Ljubljanaer Schülerkonvikt (neben dem jesuitischen) fort, das in enger Verbindung mit dem Jesuitenkollegium und dessen niederen und höheren Studien in Ljubljana stand, jedoch keine Vorlesungen bzw. anderen Formen der Ausbildung anbot. In dieser Zeit waren im Collegium Carolinum 20 Zöglinge untergebracht, die hinsichtlich der Berufswahl eine völlig freie Wahl hatten. In dieser Zeit lebten im Priesterseminar neben den Zöglingen auch zwei Domvikare, zwei Leviten, ein Sakristan, ein Katechet, ein Bibliothekar, ein Lehrer mit Knabenchor und ein Dommesner. Im Gebäude war jedoch auch die öffentliche Bibliothek untergebracht. Die ursprüngliche Idee der Gründer des Kollegiums wurde jedoch nur in kleinerem Maße verwirklicht: die Diözese Ljubljana hatte bis Ende des 18. Jahrhunderts kein richtiges Priesterseminar. Wir haben bereits erwähnt, dass die Ljubljanaer Bischöfe mehrere Stipendien-einrichtungen für die Priesterkandidaten aus dem Gebiet ihrer Diözese in ausländischen Bildungs- und Erziehungseinrichtungen gründeten, die meisten waren in den Jesuitenkollegien in Graz, Rom und Wien vorhanden. In Ljubljana waren jedoch für arme Zöglinge, gebürtig in Krain im Alumnat der Diözese, die Priester werden wollten, folgende Stipendieneinrichtungen vorhanden: im Jesuitenkollegium Mittel für 12 Zöglinge, sowie nachstehende Stipendieneinrichtungen: von Priester Luka Künstle, Pfarrer Krištof Škofica, den Pfarrern Urban Cavalieri, Janez Prešeren, Jakob von Schellenburg, Janez Anton Thalnitscher von Thallenberg (Dolničar) und Jožef A. Schiffer.

III.Während sich ab Mitte des 18. Jahrhunderts an einzelnen Landes-universitäten der nord- und westdeutschen Länder immer mehr die Freiheit des Unterrichts und der Wissenschaft durchsetzte, kannte man in Österreich bereits in der Zeit von Karl VI. die Nachteile seines Schulwesens im tertiären Bereich, insbesondere der Universitäten, und löste die ersten zaghaften Versuche für deren Beseitigung aus. Zu bedeutenderen Änderungen im Studiensystem kam es jedoch nicht. Die ersten Maßnahmen signalisierten lediglich den stärkeren Einfluss des Staates. Die tieferen Eingriffe in diesen Sektor des Schulwesens, die in der Zeit von Maria Theresia (1740-1780), Josef II. (1780-1790) und Leopold II. (1790-1792) vorgenommen wurden, können jedoch schon als langsame Entstehung eines neuen Bildungs-, Studien-konzeptes verstanden werden. Das komplexe Reform-geschehen, das unter starkem Einfluss der Aufklärungsideen stand, war hauptsächlich auf die Sicherstellung eines größeren Einflusses des Staates auf praktische berufliche Studienrichtungen und auf die Befreiung im Hinblick auf die konfessionellen Einschränkungen ausgerichtet. Die Anknüpfung an die Lehrprogramme und Studiensysteme von Westeuropa hatte jedoch keinen Erfolg. Obwohl die Universität Wien, die sich immer mehr als österreichische Musteruniversität durchsetzte, im Zentrum der Reformbemühungen stand, waren die bildungspolitischen Ausrichtungen dennoch für den gesamten Staat konzipiert. Dem Theresianischen Reformabsolutismus gelang es in der ersten Phase der Universitätsreform mit Hilfe des Privatarztes der Kaiserin und der zentralen Persönlichkeit der Theresianischen Reformen des Niederländers Gerard van Swieten in knapp einem Jahrzehnt harter Kämpfe die vorherige Monopolstellung des Jesuitenordens im tertiären Bereich des Schulwesens wesentlich zu schwächen. Es begann ein Prozess der Untergrabung ihrer Autonomie. Die Stellungen, aus denen die Jesuiten verdrängt wurden, wurden sofort vom Staat mit dessen personellen Ressourcen besetzt. Die ersten Reformen des Universitätsstudiums hatten einen Ansturm von Studenten auf diejenigen Universitäten zur Folge, die sich in Städten befanden. Hier konzentrierte sich der Großteil der

Beamtenschaft und hier wurden die bürgerlichen Hauptrechts- und sonstigen Geschäfte getätigt. Dies gilt vor allem für Wien und auch für Prag, folglich für diejenigen Hochschulen, die schon seit jeher über vier Fakultäten verfügten (die Philosophische, Juristische, Medizinische und Theologische Fakultät). Die Studienrichtungen wurden jedoch bereits reglementiert, und wer die vorgeschriebenen Prüfungen ablegte, konnte sich insbesondere unter den Juristen eine geeignete Stelle erhoffen. Das Prüfungssystem und die berufliche Qualifikation standen ab den Fünfzigerjahren des 18. Jahrhunderts allmählich immer mehr in Verbindung. Das alte Rekrutierungssystem, das auf persönlichen Beziehungen basierte, wurde durch das neue, auf dem Leistungsprinzip basierende System ersetzt. Im Gegensatz zu den Erwartungen der Hochschulreformatoren führten diese zumindest in den großen Universitätsstädten, in denen sich die Verhältnisse im Bereich der Beschäftigung durch die Erscheinung neuer Berufe von Grund auf änderten, ab den Fünfzigerjahren des 18. Jahrhunderts zu einem Studentenzuwachs. Anders verhielt es sich jedoch mit den zahlreichen kleinen ober- bzw. hochschulischen Lehreinrichtungen in den Provinzen. Diese verfügten über eine begrenzte Anzahl an hochschulischen Studien-möglichkeiten, vor allem in Philosophie und Theologie. Sie dienten meist den regionalen Bedürfnissen, die staatlichen Maßnahmen erreichten diese jedoch verhältnismäßig spät. Den erleuchteten Hochschulreformatoren in Wien waren diese ein Dorn im Auge, sie sahen in ihnen die Zentren der verhassten Kirchenordnungen und der Scholastik. Da die neuen Disziplinen hier nur teilweise vertreten waren, die Zahl der entsprechend ausgebildeten Professoren begrenzt und die Zahl der Studenten klein war, herrschte die Meinung, dass „es keine Katastrophe wäre, diese so schnell wie möglich abzuschaffen“. Umso mehr, da ähnliche Auslassungen, erhärtet mit dem Argument, dass für ganz England lediglich zwei Universitäten ausreichen, auch im deutschen Raum in Erscheinung traten. In der zweiten Phase der Universitätsreformen, die im Jahr 1772 begann, als sich bereits die Auflösung des Jesuitenordens abzeichnete, wurden die österreichischen Universitäten – unter Aufhebung ihrer Autonomie, Autorität und des vorangehenden Charakters der autonomen Korporationen – in großem Maße in schulisch organisierte Institutionen, in eine Art „Berufsschulen“ zur Erziehung von loyalen Dienern eines absolutistischen Staates, das heißt, zur Erziehung der künftigen Geistlichkeit, zukünftiger Juristen, Beamten und Ärzte umgewandelt. Der bürokratischen Staatsverwaltung sagte die Umwandlung der jesuitischen Universitäten in staatliche Ein-richtungen zu. Der Staat nahm das „Studium“ an vier Universitäts-fakultäten, das Universitätsvermögen und die universitäre Jurisdiktion in seine Hände. In der ersten Phase der Reformen aus dem Jahr 1752 wurden in das Theologiestudium, bei dem die Hauptfächer Kanonisches Recht und Moraltheologie bzw. Kasuistik waren, lediglich kleinere Veränderungen eingeführt. Die größere Aufmerksamkeit galt anderen theologischen Bildungseinrichtungen, das heißt dem Priesterseminar und den theologischen Ordensschulen, da sich ein beträchtlicher Teil der Priesterkandidaten noch immer an diesen und weniger an den Theologischen Fakultäten fortbildete. Die Programmänderungen wurden ab dem Jahr 1760 von der Hofstudienkommission in Wien begleitet, die das Hauptwerkzeug zur Kontrolle in den Super-intendenten oder Aufsichtsbeamten hatte, die bei den Landes-regierungen bereits ab dem Jahr 1752 eingesetzt wurden. Hinsichtlich der Inhalte überwogen immer noch die Ansätze der vorangehenden Zeit, das heißt das Unterrichten der scholastischen Philosophen und Theologen. Bei den Lehrsprachen begann Deutsch allmählich in allen Bereichen an Bedeutung zu gewinnen, Latein überwog jedoch noch

55

beim Unterricht der theologischen Fächer.Zu bedeutenderen Änderungen der theologischen Programme kam es im Jahr 1774 durch die Rautenstrauch Reform des österreichischen Theologiestudiums, das heißt die Verfassung der theologischen Fakultät, die – mit einigen weniger bedeutenden Modifikationen – in allen österreichischen theologischen Einrichtungen bis zum Jahr 1857 in Geltung blieb. Erst das Konkordat aus dem Jahr 1855 befreite das österreichische Theologiestudium vom Druck der Josephinischen Staatskirche und ermöglichte den Bischöfen die Neugestaltung des Theologiestudiums und des theologischen Lehrplans. Der Benediktinerabt Franz Stephan Rautenstrauch aus Braunau (1734-1785), Mitglied der Hofstudienkommission, Leiter der Theologischen Fakultät in Prag und darauf in Wien, stellte die Erziehung der Seelsorger für den Grundsatz eines ganzheitlichen Theologiestudiums auf. Er war der Meinung, dass das „Endziel der Theologie darin besteht, würdige Diener des Evangeliums“, das heißt vollkommene Seelsorger auszubilden. Deshalb musste das Studium auf die Schaffung entsprechender „Eigenschaften“ des künftigen Geistlichen für dessen spätere Tätigkeit im Bereich der Seelsorge ausgerichtet werden. „Die Wichtigkeit und den großen Umfang“ des Seelsorge-dienstes legte der Studienplan für alle theologischen Disziplinen fest. Die Beziehung zum Seelsorgedienst war auch in den folgenden Jahrzehnten für alle Richtungen der Theologiestudien entscheidend. Den theologischen Studienplan aus dem Jahr 1774 behandelten die Theologen lediglich theoretisch, im Studienplan von Rautenstrauch kann man jedoch bereits die Pastoraltheologie und Katechetik als zwei völlig neue, praktische Disziplinen finden. Die Bedeutung, die dieser den pastoralen Fächern zukommen lies, hob Rautenstrauch ferner dadurch hervor, indem er diese nach ihren Eigenschaften den vollkommen selbständigen Hauptdisziplinen zuordnete. Für Rautenstrauch waren die praktischen Disziplinen in der „organischen Struktur“ der Theologie keinerlei Anhängsel, sondern im Hinblick auf den Wesenskern der theologischen Wissenschaft deren Abschluss. Der neue Studienplan unterschied die Studenten theologi speculativi und theologi morales nicht mehr, unterschied jedoch die theologischen Disziplinen hinsichtlich der vorbereitenden (Eingangs-) und richtigen theologischen Fächer. Zu den Eingangsdisziplinen zählte er die Enzyklopädie aller theologischen Fächer, Kirchenrecht, Hermeneutik des Alten und Neuen Testaments, Patrologie und theologische Literaturgeschichte. Die richtigen theologischen Fächer unterteilte er jedoch in theoretische und praktische. Zu den theoretischen Disziplinen gehörten die Dogmatik, die Morallehre und Kirchen-geschichte, zu den praktischen jedoch Pastoraltheologie und Polemik. Neben den ordentlichen Vorlesungen wurden auch außerordentliche eingeführt, wozu Kirchengeographie, semitische Sprachen, jüdische und christliche Altertümer, Bibelcharakteristik, philosophisch-kritische Lesebücher, Religionsgeschichte, Dogmengeschichte, Vorteile der christlichen Morallehre gegenüber der natürlichen (verstandesmäßigen) Morallehre, Geist der Moralgesetze, Geschichte der Kirchengesetzgebung, Hermeneutik der Dekretalen, Liturgie der Alten Kirche, echte Frommheit, Geschichte der Ketzerei und Veränderungen in der protestantischen Kirche gehörten. Schon aus den Angaben der einzelnen Vorlesungen geht hervor, dass der Lehrplan von Rautenstrauch einigen alten theologischen Disziplinen einen völlig anderen Platz und Inhalt zukommen ließ, vor allem fügte er diesen jedoch neue Disziplinen hinzu. Somit wurde nun für die Auslegung der Bibel Altes Testament wesentlich weniger Zeit festgesetzt; ein größerer Nachdruck wurde der Bibel Neues Testament verliehen, das bisher fast unbeachtet war. Die Moraltheologie (Kasuistik) verlor in dieser Zeit enorm an Ansehen und Achtung. Die Fächer Dogmatik und Morallehre wahren nun inhaltlich etwas völlig

anderes als im Studienplan von Maria Theresia aus dem Jahr 1752. Die Dogmatik umfasste die Traktate: De Deo uno et trino, De creatione, De incernatione, De gratia, De sacramentis und De eschatologia, die Morallehre jedoch die Traktate De virtibus theologius, De actibus humanis, De jure et justitia. Die Dogmatik wurde so stark vernachlässigt, dass diese ausschließlich auf die positive Dogmatik, auf die Auslegung der biblisch-patristischen Argumentation der Dogmen eingeschränkt wurde, während die spekulativen Aspekte völlig vernachlässigt wurden. So wie die spekulative Dogmatik gemeinhin kultiviert wurde, wurde sie im Sinne der modernen Philosophie von Wolf, Kant und des deutschen Idealismus behandelt. Es drohte die Gefahr eines reinen formalen Supernaturalismus, der nun mal eine übernatürliche Herkunft der Verkündigung, der Eingebung des Hl. Geistes und die Unfehlbarkeit der Kirche einräumte, den Inhalt der Verkündigung jedoch allein mit dem Verstand und der Philosophie zu erfassen versuchte. Die Grundtendenz des Studienplans von Rautenstrauch war eine Abweichung vom Scholastizismus der Jesuiten, ein intensives Studium der Bibel und Patristik sowie die praktische Ausbildung der Geistlichkeit. In diesen Bestrebungen hat die Pastoraltheologie als spezielle theologische Lehrdisziplin ihren Ursprung.In der Kirchengeschichte wurde anstelle der bisher geltenden Unterteilung nach Jahrhunderten die Unterteilung in vier Perioden eingeführt: 1. Bis Konstantin, 2. Bis Karl der Große, 3. Bis zum Tridentinischen Konzil und 4. Bis in die „Jetztzeit“. Die Kirchengeschichte wurde vollkommen in den Dienst der Staatskirche und deren Kampf mit dem Papsttum gestellt, damit sich die Staatskirche anhand historischer Argumente schützen und verteidigen konnte. Auf diese Weise wurde die Kirchengeschichte als „Mittel zur historischen Begründung des regierenden Staat-Kirche-Systems“ als Hauptstütze der Aufklärung und der Staatskirche eingesetzt. Mit der Katechetik mussten sich die Hörer der Theologie als zukünftige Religionslehrer bereits seit dem ersten österreichischen Grundschulgesetz (1774) vertraut machen, jedoch war die Katechetik in der Theresianischen Zeit noch hauptsächlich eine Technik des Religionsunterrichts, erst in der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts entwickelte sich diese zur Theorie des Religionsunterrichts und der konfessionellen Erziehung. Als zukünftige lokale Inspektoren mussten sich die Hörer der Theologie jedoch auch mit der Grundschulpädagogik, das heißt mit der Unterrichtsmethodik der Grundschulfächer, mitsamt den Rechten und Pflichten der Grundschullehrer, mit der Organisation des Grundschulwesens usw. vertraut machen. Die Katechetik als pädagogisches Lehrfach entstand folglich durch die Grundschulgesetzgebung und würde deshalb mitsamt der Grundschulpädagogik im Grunde genommen zur Normalschule, nicht jedoch an die Theologische Fakultät gehören, wohin diese in diesen Jahren, vor allem aufgrund ihrer inhaltlichen Verbundenheit mit der Pastoraltheologie, aufstieg. Die Katechetik als auch die Grundschulpädagogik in der Theologie wurden meist von Lehrern der Normalschule (Weltgeistlichen) unterrichtet.In Ljubljana wurde aufgrund der staatlichen Reformeingriffe nach dem Jahr 1752 zunächst das vorangehende dreijährige Philosophiestudium auf zwei Jahre mit drei Professoren verkürzt. Ljubljana kannte von nun an den niederen (zweijährigen) Typus des Philosophiestudiums mit Philosophie (Logik, Metaphysik), Mathe-matik, Physik (allgemeine und spezielle, d.h. experimentelle Philosophie und Moralphilosophie (Ethik)) als Pflichtfächer. Das Theologiestudium wurde jedoch durch neue Lehrinhalte bereichert: Pastoraltheologie (praktische Arbeit des Geistlichen), Dogmatik, Patristik (Kirchenväter der ersten Jahrhunderte), Hermeneutik (Auslegung der Bibel), Kirchengeschichte, Geschichte der

56

theologischen Literatur und orientalische Sprachen (Hebräisch). Auf diese Weise umfasste das Ljubljanaer Theologiestudium vier Lehrstühle. Die ehemaligen jesuitischen Lehrstühle für Moral-theologie und Kanonisches Recht wurden stark erweitert: zur Moraltheologie kam die Pastoraltheologie, Patristik und Geschichte der theologischen Literatur, zum Kanonischen Recht jedoch die Kirchengeschichte hinzu. Die zwei anderen Lehrstühle: Dogmatik und orientalische Sprachen mit Hermeneutik wurden völlig neu gestaltet. Die praktische Seelsorgetätigkeit wurde auch in Ljubljana in den Mittelpunkt des Theologiestudiums gestellt. Nach Auflösung des Jesuitenordens ging in Ljubljana, wie das Gymnasium und die Philosophische Fakultät, auch die Theologische Fakultät in die unmittelbare Staatsverwaltung über. Auch wenn die Ex-Jesuiten weiterhin am Gymnasium und im Philosophiestudium unterrichten durften, wurden diese voll und ganz aus dem Theologiestudium ausgeschlossen; hier übernahmen die Welt-geistlichen die bedeutendsten Positionen, die den Anschauungen des Staates und dem Leiter der lokalen Kirche Bischof Karl Janez Herberstein zustimmten. Über alle Reformmaßnahmen in Ljubljana wachte Bischof Herberstein, Anhänger des Reformkatholizismus, dem Wien im Jahr 1774 die Oberaufsicht über alle Ljubljanaer Studien anvertraute. Die Probleme, die insbesondere bei der Personalpolitik in Erscheinung traten, löste er in unmittelbarem Kontakt mit der Wiener Regierung. Aufgrund seiner kirchlich-politischen Ansichten war ihm der Gedanke fremd, dass die Vortragsstellen von Ordensbrüdern, insbesondere von Franziskanern besetzt werden, obwohl gerade dies in dieser Zeit in Österreich vielerorts geschah. Im Jahr 1779 unterrichteten somit in Ljubljana folgende Personen Theologie: Jožef Jurij Lenaz – Professor für Dogmatik, Franc Ziegler – Professor für Moraltheologie, Franc Pogačnik – Professor für Kanonisches Recht und Kirchengeschicht und Jakob Sorčan – Professor für orientalische Sprachen.Auch wenn die Hoffnung, unmittelbar nach der Auflösung des Jesuitenordens, auf die Gründung neuer Lehrstühle (an Fakultäten) noch realistisch war (z.B. juridische Studien), haben sich die Verhältnisse in den Achtzigerjahren grundlegend verändert. In dieser Zeit verschlechterten sich die Studienmöglichkeiten in Ljubljana wesentlich, eine zeitlang waren diese jedoch sogar gänzlich abgeschafft. In der Zeit von Josef II. stagnierte der tertiäre Sektor des Schulwesens, das Interesse des Kaisers richtete sich im Hochschul-bereich auf die Erziehung und Ausbildung der Geistlichkeit in den zentralen staatlichen Einrichtungen, an den zentralen Priester-seminaren (Seminarium generale). Mit der Begründung, dass es nach der Gründung der zentralen Priesterseminare in Graz und Innsbruck in Ljubljana zu wenig theologische Hörer geben wird, wurden die Ljubljanaer Theologiestudien im Jahr 1783 abgeschafft. Auf das zentrale Priesterseminar in Graz, das auch für die Erziehung der Geistlichkeit der Diözese Ljubljana festgelegt wurde, waren bereits im Jahr 1783, 15 Studenten ausgerichtet, dorthin wurde auch die Einrichtung Collegium Carolinum mit dem Vermögen der aufgelösten Bruderschaft von Philipp Neri übertragen. Alle vier Professoren der Theologischen Fakultät: Dr. Jožef Jurij Lenaz, Professor für Dogmatik, Franc Ziegler, Professor für Moraltheologie, Patristik, Pastoraltheologie und Geschichte der theologischen Literatur, Franc Pogačnik, Professor für Kirchenrecht und Kirchengeschichte, und Jakob Sorčan, Professor für orientalische Sprachen und Hermeneutik – wurden jedoch an das Lyzeum in Innsbruck versetzt. Das Theologiestudium an der dortigen Universität hatte nämlich bei deren vorübergehender Auflösung bzw. Umwandlung in ein Lyzeum im Jahr 1783 nur vier Professoren. Für das Theologiestudium am zentralen Priesterseminar, das beim Lyzeum in Innsbruck eingerichtet wurde,

waren jedoch wie in Wien und Graz acht Professoren vorgesehen, genauso viele wie an den Theologischen Fakultäten der Universitäten. Bald danach wurden auch die Philosophie- und Theologiestudien in den bereits bestehenden Klöstern zur Erziehung des eigenen Ordensnachwuchses abgeschafft: in Ljubljana bei den Franziskanern und Kapuzinern. Die Obrigkeiten schenkten diesen Studien nämlich schon seit den Theresianischen Schulreformen nicht mehr viel Vertrauen, die Bemühungen um eine Änderung ihres Inhaltes im neuen Geiste trugen jedoch keine Früchte. Die neuen Bildungszentren für die Geistlichkeit führten somit zur Auflösung aller anderen Einrichtungen für die Priesterausbildung. Der Abschaffung der öffentlichen und klösterlichen Theologiestudien in Ljubljana folgte im Jahr 1785 die Abschaffung der Philosophiestudien. Nach hundert Jahren blieben in Ljubljana lediglich die Vorlesungen des medico-chirurgischen Studiums bestehen. Nach den Zeiten der alten Academia Operosorum traten in der Zeit von Josef II. in Ljubljana zum zweiten Mal die Ideen von einer Universitätsgründung an den Tag. Anfangs wurden alle Anträge mit dem Argument abgelehnt, dass Wien nicht beabsichtigt die vernachlässigten Studien zu fördern. Durch das neue Hofdekret nach drei Monaten (im April 1788) wurden die Philosophiestudien dennoch erneuert, nach der Auflösung der zentralen Priesterseminare im Juli 1790 bekam das Ljubljanaer Lyzeum während der Gründung durch das Dekret am 10. Juni 1791 vollkommene Theologiestudien mit sieben Lehrkräften und vierjähriger Dauer.

IV.Zu Beginn des 19. Jahrhunderts wurden in Österreich durch die Forcierung des Models des tertiären Schulwesens, dessen Grundlagen nach bayerischem Vorbild bereits in der Zeit von Josef II. gegeben waren, viel größere Möglichkeiten zur Erlangung einer akademischen Ausbildung geschaffen. Die doppelte Ebene dieses Bereichs des Schulwesens: das (universitäre) Lyzealstudium und „gelehrsame (Erudition)“ Studium, gaben den kleinen philosophisch-theo-logischen lyzealen Lehreinrichtungen nach den Provinzen, die die erleuchteten Reformatoren der zweiten Hälfte des 18. Jahrhunderts mit Misstrauen behandelten, vor allem in den deutschen Ländern der Monarchie eine völlig neue Bedeutung. Die Lyzeen widmeten sich zum Unterschied von den richtigen Universitäten, die auf die wissenschaftliche Arbeit ausgerichtet waren, vor allem der Ausbildung für die Berufspraxis, da deren Hauptziel die Erziehung von Geistlichen war, die neben den theologischen ferner praktische Kenntnisse aus dem Bereich der Landwirtschaft, gleichzeitig jedoch auch als Wundärzte, Verwalter von Großgrundbesitz und Lehrer haben sollten. In diesem Sinne wurden die Lyzeen in degradierte Universitäten, die Doktorgrade aus Philosophie und Theologie verleihen konnten, und in Lyzeen unterteilt, die anstelle der vorangehenden jesuitischen Studien als eine Art verkümmerte Gymnasien entstanden und zu wissenschaftlichen Bildungseinrichtungen in den Landeszentren wurden, jedoch ohne Recht auf Verleihung von akademischen Graden. Das Ljubljanaer Lyzeum gehörte zu denjenigen Lyzeen, die kein Recht auf Verleihung von akademischen Graden hatten und als semiuniversitäre Einrichtungen eine Art Zwischenglied zwischen dem Gymnasium und der richtigen Universität waren. Es hatte drei Studienrichtungen, die philosophische, medico-chirurgische und theologische, darüber hinaus jedoch ferner eine Reihe von freiwilligen Fächern, angefangen bei der Landwirtschaft über Geschichte und Philosophie zu modernen Sprachen. Wir haben bereits erwähnt, dass nach der Auflösung des zentralen Priesterseminars in Graz, in Ljubljana am 10. Januar 1791 der

57

„theologische Lehrstuhl“ erneuert wurde, der „nach dem neuen Lehrplan organisiert und mit dem neuen Schuljahr eröffnet werden sollte“. Die Verordnung war der Meinung, dass „dieser vor allem von jungen Männern aus Krain, Istrien, Friaul, aus dem Görzer und Triester Bereich besucht wird“. Die Theologie wurde als Fakultät des Ljubljanaer Lyzeums bekannt gegeben, das damals ferner die vereinigte Philosophische und Chirurgische Fakultät einschloss. In dieser Form – im Gefüge des Lyzeums – blieb das theologische Hochschulstudium in Ljubljana bis zu dessen Neuorganisation im Jahr 1848 bestehen. Als Professoren der theologischen Lehreinrichtung in Ljubljana wurden zu Beginn der Vorlesungen am 1. November 1791 folgende Personen festgelegt: 1. Tomaž Franc Pogačnik, Welt-geistlicher, Kirchengeschichte; 2. Martin Koben, orientalische Sprachen und hebräische Altertümer; 3. Johann Treter, ehemaliger Augustiner, Dogmatik; 4. Josef Hännle, Weltgeistlicher, Moraltheologie; 5. Cajetan Graf, Weltgeistlicher, ehemaliger Präfekt des zentralen Priesterseminars in Graz, Pastoraltheologie 6. Peter Terler, Weltgeistlicher, Hermeneutik und Bibel Neues Testament; 7. Georg Grossauer aus Wien, weltlicher Professor, Kirchenrecht. Professor Tomaž Franc Pogačnik wurde im April 1792 zum ersten Rektor des Ljubljanaer Lyzeums bestellt. Alle bestellten Lehrer des Theologiestudiums in Ljubljana sollen bis zur Erlangung des Doktorgrades den Titel Lektoren (Lectoren) gehabt haben. Vorlesungen hielten diese ab dem Jahr 1792 im erneuerten und renovierten ehemaligen Franziskanerkloster, das inzwischen schon Lyzeumsgebäude genannt wurde.Jedoch hatte die lyzeale Theologie in Ljubljana nur ein Jahr lang sieben Lehrkräfte, darauf folgte die Schrumpfung und Zusammen-legung einzelner Studienfächer. Mit der Begründung, dass es sich um ein verkürztes, das heißt Lyzealstudium handelt, bei dem eine „geringere Zahl von Lehrern nur den notwendigen Stoff übermittelt“, wurden diese vom Hofdekret im Folgejahr erneut auf vier Lehrkräfte reduziert (für Kirchengeschichte und Kirchenrecht, für die Bibel, Dogmatik sowie für die Moral- und Pastoraltheologie). In dieser Hinsicht kehrte Ljubljana tatsächlich zu den Verhältnissen nach der Auflösung des Jesuitenordens zurück, als lediglich vier Lehrstühle für Theologie vorhanden waren. Aus der Vorordnung des Hofdekrets vom 9. August 1801, die das Theologiestudium in Klagenfurt erneuerte, geht hervor, dass in dieser Zeit für die Theologie in Ljubljana vier Lehrstühle mit vier Professoren vorhanden waren (Moral- und Pastoraltheologie, Dogmatik, Hermeneutik, Kirchenrecht und Kirchengeschichte). In inhaltlicher Hinsicht handelte es sich in dieser Zeit folglich um ein begrenztes, an das Lyzeum angepasstes Studienprogramm, das vier Jahre dauerte. Hinsichtlich der Einschreibung zum Theologiestudium wurde festgestellt, dass in Ljubljana ab den Siebzigerjahren des 18. Jahrhunderts die spätere Regel eingeführt wurde, nach welcher für das Theologiestudium zuvor das Philosophiestudium abgeschlossen sein musste. Schon Kaiser Josef II. ordnete im Jahr 1782 an, „dass künftig keiner zu einem Priester geweiht werden kann, der vorher nicht den Theologiekurs abgeschlossen hat. Als zwingende Vorbedingung für die Ordination wurde für die theologischen Disziplinen: Kirchenrecht, Katechetik und Pädagogik ein Abschlusszeugnis mit Bestnote verlangt. Im entgegengesetzten Fall konnte es nicht zur Ordination kommen. Aus den Schematismen und Archivakten für die erste Periode des Bestehens des Ljubljanaer Lyzeums, die mit dem Jahr 1809 bzw. durch die Gründung der französischen Zentralschulen im Jahr 1810 in den Napoleonischen Illyrischen Provinzen endet, geht hervor, dass im ersten Jahrzehnt des 19. Jahrhunderts in Theologie in Ljubljana Jožef Balant Vorlesungen über Moral- und Pastoraltheologie, Matevž Ravnikar über Dogmatik, Luka Burger über Hermeneutik des Alten

und Neuen Testaments und Jurij Dolinar über Kirchenrecht hielten. Während die ersten drei Weltgeistliche waren, war der berühmte Jurist Dolinar weltlicher Professor. Jožef Balant war von 1803 bis einschließlich 1809 Studiendirektor der Theologischen Fakultät Ljubljana. Die Theologiestudenten wurden nach ihrem Wohnort in Alumnaten des Diözesanpriesterseminars, deren Zahl in diesen Jahren auf 30, später jedoch auf 50 begrenzt war, und auf externe Hörer unterteilt, die auch aus verschiedenen ausländischen Diözesen kamen. Hinsichtlich des Ljubljanaer Diözesanpriesterseminars muss man in diesem Rahmen sagen, dass die Einrichtung Collegium Carolinum nach der Auflösung des zentralen Priesterseminars in Graz auf Antrag des Ljubljanaer Fürstbischofs Mihael von Brigida zurückgegeben wurde und dass mit diesen Mitteln und Mitteln anderer Einrichtungen mit den Umbauarbeiten, vor allem mit dem Umbau der Innenräume begonnen wurde, die die Aufnahme einer größeren Zahl von Zöglingen ermöglichten und gleichzeitig verschiedenen Zwecken dienten: für Wohn-, Studien-, Krankenzwecke usw. Das Priester-seminar wurde mindestens ab dem Jahr 1801 und mindestens bis zum Jahr 1813 vom Generalvikar und Kanonikus Jurij Gollmayer mit Hilfe des Studienpräfekten und vier Korrepetitoren geleitet. Da jedoch in den Zwanzigerjahren des 19. Jahrhunderts der Andrang auf das Theologiestudium in Ljubljana groß war, die Wohnmöglichkeiten im Priesterseminar jedoch begrenzt waren und da die Regierung im Jahr 1825 eine Wohnpflicht der Theologiestudenten (Priester-kandidaten) in den Diözesanpriesterseminaren anordnete, um diese dadurch „vor den unkontrollierten Zeiteinflüssen zu schützen“, bemühte sich Fürstbischof Anton Alojzij Wolf um eine Erhöhung der feststehenden Zahl der Alumnate. Er erneuerte den Seminartrakt, in dem bislang die Kapitelvikare wohnten, und ermöglichte auf diese Weise 80 Zöglingen den Aufenthalt und die Verpflegung. Er erwirkte die Systematisierung der Stelle Verwalter des Priesterseminars, dessen Aufgaben bis dahin ein Geistlicher des Diözesanbüros unentgeltlich wahrnahm. Damit war die Grundlage für die Tätigkeit dieser bedeutenden Vormundschaftseinrichtung für die Priesterkandidaten geschaffen, die im 19. Jahrhundert und auch später noch die soziale Existenz eines Großteils der in Ljubljana Theologie studierenden Jugend ermöglichte. Der neue Plan, der in Bezug auf die Erneuerung des Ljubljanaer Lehrstuhls für Theologie erwähnt wird, ist natürlich die bereits erwähnte Reform von Rautenstrauch des österreichischen Theologiestudiums. In Bezug auf dessen Realisierung in der Theologie des Ljubljanaer Lyzeums muss man sagen, dass der Studienplan das Theologiestudium auf mehreren Ebenen ermöglichte, die anfangs auch organisatorisch begründet waren. In der Vormärzzeit ermöglichte jedoch das einheitliche Lehrprogramm sowohl die wissenschaftliche Ausbildung der Theologen als auch die Vorbereitung der Geistlichen auf die praktische Seelsorgearbeit. Es war also ein einheitliches Studienprogramm für zwei Arten der Priesterausbildung vorhanden, der Qualitätsunterschied machte jedoch ein Lyzeal- oder Universitätsstudium zur Bedingung. Die Bemühungen der Studienkommission in Wien, um zwei voneinander getrennte Lehrprogramme für zwei Arten der Priesterausbildung zu gestalten, lehnte Kaiser Franz II. (I.) [1792-1806 (1804-1835)] ab. Ljubljana hinkte in der ersten Periode der Vormärzzeit (bis einschließlich 1809) mit vier Lehrstühlen für Theologie (Moral- und Pastoraltheologie, Dogmatik, Kirchenrecht und Hermeneutik des Neuen Testaments, und Kirchengeschichte sowie Hermeneutik des Alten Testaments) stark den Anforderungen des Lehrplans hinterher bzw. gab diesen in einer von der Qualität her stark verminderten Form weiter. In der zweiten Periode der Vormärzzeit (nach dem Jahr 1814) gab Ljubljana diesen jedoch fast in der Form weiter, die der

58

modifizierte Plan von Rautenstrauch aus dem Jahr 1804 enthielt, der den Lehrplan des Theologiestudiums für die gesamte Vormärzzeit ausformulierte. Der Studienplan der Theologie aus dem Jahr 1804 brachte nur wenige Neuerungen mit sich. Er umfasste vier Jahrgänge. Im I. Jahrgang wurde Kirchengeschichte mit Patrologie und theologische Literaturgeschichte, hebräische Sprachen, Bibelarchäologie, Exegese, Einführung in die Bücher des Alten Testaments und außerordentliche Vorlesungen in Hebräisch verwandter Mundarten: Arabisch, Syrisch und Chaldäisch; im II. Jahrgang biblische Hermeneutik, Griechisch, Exegese, Einführung in die Bücher des Neuen Testaments, öffentliches und privates Kirchenrecht und Pädagogik; im III. Jahrgang Dogmatik und Moraltheologie; im IV. Jahrgang jedoch Pastoraltheologie und Katechetik unterrichtet.Der Griechisch und Hebräischunterricht war für die künftigen Geistlichen stark eingeschränkt, in Ljubljana wurde dieser in der ersten Zeit praktisch nicht gehalten, ein entsprechender Platz wurde jedoch dem öffentlichen und privaten Kirchenrecht zugewiesen. Vorgeschrieben war der Pflichtbesuch der Vorlesungen in Pädagogik: die Geistlichen waren im primären und sekundären Bereich des Schulwesens Glaubenslehrer. Ab dem Jahr 1808 mussten die Hörer der Theologie als Pflichtfach sogar Vorlesungen über die Landwirtschaft im Philosophiestudium anhören, um dem Landvolk mit praktischen Ratschlägen helfen zu können: Erst im Jahr 1826 wurden diese Vorlesungen freiwillig, obwohl sich die Hofstudien-kommission in Wien in diesem Sinne bereits im Jahr 1816 äußerte. Der Mangel an Theologen hatte die Tolerierung schlechter (schlechterer) Studenten bei den Prüfungen zur Folge; den Professoren wurde angeordnet, „den notwendigen Pflichtstoff“ in den Lehrbüchern durch eine spezielle Art des Drucks oder der Markierung unter Ansage „von demjenigen zu trennen, der für eine wissenschaftliche Ausbildung erforderlich ist“. Bei den Vorlesungen des theologischen Lyzealstudiums in Ljubljana wurden ausschließlich Lehrbücher verwendet, die von der Hofstudienkommission in Wien geprüft und bestätigt wurden. Der Einfluss der Bischöfe wurde dabei voll und ganz ausgeschlossen. In der Vormärzzeit war die Mehrzahl der Lehrbücher des Theologie-studiums noch im Geiste des Josephinismus geschrieben. Die Gebundenheit der Ausbildung der Geistlichkeit an die Josephinischen Lehrbücher war auch in Ljubljana groß. Da sich die Professoren bei ihren Vorlesungen streng an die vorgeschriebenen Lehrbücher zu halten hatten, fanden die Josephinischen Ideen und Lehren ihren Weg in die Hörsäle von Ljubljana. Daher die Tatsache, dass hinter dem Josephinismus und Jansenismus seit den Siebzigerjahren des 18. Jahrhunderts und zumindest bis Anfang der Dreißigerjahre des 19. Jahrhunderts fast alle Bischöfe und fast die gesamte Weltgeistlichkeit im slowenischen Raum standen. Es werden folgende Hauptautoren der österreichischen theologischen Lehrbücher im Vormärz angeführt: Leopold Acerman, Mathias Dannenmayer, Johann Jann, Engelbert Klüpfel, Georg Kirsch, Johann Michael Leonhard, Andreas Oberleitner, Joseph Johann Nepomuk Pehm, Joseph Peitel, Georg Rechberger, Andre Reyberger, Maurus Schenkel und Joseph Stapf.Der Literaturhistoriker France Kidrič, der die slowenische Vormärzzeit sorgfältig erforscht hat, schreibt in seiner Geschichte der slowenischen Literatur: Am Lyzeum fand Slowenisch lediglich an der Theologischen Fakultät ein wenig Unterstützung, an welcher Balant die Vorlesungen über Pastoraltheologie, und zwar vermutlich auf Grundlage der Anwendung der Bestimmungen, die Josef II. hinsichtlich der deutschen Vorlesungen dieses Faches in den zentralen Priesterseminaren herausgab, in Slowenisch hielt“. Jožef Balant hielt

die Vorlesungen über Pastoraltheologie auch nach dem Abzug der Franzosen bis zum Jahr 1815 in Slowenisch, als er Ratsmitglied des Gouvernements in Triest wurde. Im Jahr 1818 wurde er jedoch Erzbischof von Görz. Wir stellen dabei ferner die Meinung von Marijan Smolik heraus, dass man über die Pastoraltheologie von Balant nur mutmaßen kann. Parallel zu den slowenischen Vorlesungen über Pastoraltheologie lernten die Theologen in Ljubljana obligatorisch auch Slowenisch. Der erste Lehrer Janez Debevc hielt in den Jahren 1795 bis 1797 vor den Ljubljanaer Theologen privat Vorträge über slowenische Grammatik, im Jahr 1817 begann jedoch Franc Metelko am Lehrstuhl für die slowenische (slawische) Sprache des Philosophiestudiums des Ljubljanaer Lyzeums seine Lehrtätigkeit auszuüben. Die Hörer des zweiten Jahrgangs der Theologie mussten diese Vorlesungen in Slowenisch obligatorisch anhören. Der Eifer der Ljubljanaer Theologen am Slowenischunterricht war jedoch nicht übertrieben. France Kidrič ist sogar der Meinung, dass die Studentenkreise in Ljubljana zum Slowenentum kalt waren. Auch Jurij Zupan, der Nachfolger von Balant, der die Professur für Pastoraltheologie im Jahr 1816 erhielt und diese bis zum Jahr 1831 behielt, hielt zwölf Jahre Vorlesungen auf Slowenisch. Die Nachfolge von Professor Jurij Zupan trat Jožef Poklukar am Lehrstuhl für Pastoraltheologie in Ljubljana an, der mit der Lehrtätigkeit in Ljubljana im Februar 1831 begann und dieses Amt bis Ende des Ljubljanaer Lyzeums im Jahr 1848/49 bekleidete.Die österreichischen Theologiestudien konnten in der Vormärzzeit trotz aller Bemühungen keinen richtigen Aufschwung erleben. Deshalb war die Hofstudienkommission in Wien zur „Vorbereitung von Reformvorschlägen“ verpflichtet. Nach Konsultierung der Bischöfe legte deren Referent Franz Xaver Zenner (1794-1861), der Leiter des Theologiestudiums an der Universität Wien, im Jahr 1839 einen Reformvorschlag vor, in welchem der Erziehung guter Seelsorger eine besondere Aufmerksamkeit gewidmet wurde. Deshalb fiel Hebräisch aus den Pflichtfächern heraus. Der Kaiser billigte den Bischöfen ansonsten ein bestimmtes Recht bei der Gestaltung und Kotrolle des Studienprozesses zu, wies ihren Wunsch, die Theologiestudien selbst zu verwalten, jedoch gänzlich zurück. Auf Grundlage der gesammelten Meinungen, die man auch von der Diözese in Ljubljana ersuchte, wurde der Studienplan von Franz Xaver Zenner berichtigt und im Januar 1848 dem Kaiser vorgelegt. Den Studienplan, der vor allem die praktischen Aufgaben der künftigen Geistlichen und Ordensbrüder berücksichtigte, konnte Kaiser Ferdinand I. (1835-1848) jedoch nicht mehr verabschieden.Im Rahmen der Vormärzzeit erwähnen wir ferner die Theologische Fakultät im Rahmen des französischen Hochschulwesens in der Zeit der Illyrischen Provinzen (1809-1813). In Ljubljana gründeten die Franzosen im Jahr 1810 Zentralschulen, die den Charakter einer richtigen Universität mit dem Recht der Verleihung von akademischen Graden hatten. Es gab sieben „Lehrkurse“ (les cours) der Studienfakultäten: für Ärzte, Chirurgen, Pharmazeuten, Ingenieure und Architekten, Markscheider, Juristen und Theologen. Der Rektor der Zentralschulen wurde Jožef Balant, der Kanzler jedoch Matevž Ravnikar. Auch bei den Theologiestudien wurden in den Jahren der französischen Besatzung wesentliche Änderungen vorgenommen. Das Studium dauerte vier Jahre. Die Bibelfächer des Alten und Neuen Testaments wurden alternativ, jedes zweite Jahr unterrichtet; die Hörer des I. und II. Jahrgangs der Theologie waren dazu verpflichtet, diese Vorlesungen gemeinsam anzuhören. Die Vorlesungen über Hebräisch wurden außerordentlich. Der Professor für Moral- und Pastoral-theologie hielt ordentliche, der Professor für Kirchen-geschichte drei Stunden, die übrigen Professoren hielten jedoch zwei Stunden täglich Vorlesungen. Im ersten Jahr studierte man Rhetorik, Metaphysik und

59

Physik, im zweiten Jahr Physik, Moralphilosophie, natürliches Recht, Kirchengeschichte und Hermeneutik, im dritten Jahr Hermeneutik und Moraltheologie, im vierten Jahr jedoch Moraltheologie. Die Lehrtätigkeit übten die Professoren Jerome Agapito, Matevž Ravnikar, Janez Krstnik Kersnik, Luka Burger und Jožef Balant aus. Im November 1811 wurden die Zentralschulen in eine Akademie als Gemeinschaft der Fakultäten umgewandelt, die von 1811 bis 1813 zwei Jahre erhalten blieb. Es wurde ein dreijähriges Theologiestudium mit folgenden Fächern eingeführt: Exegese, Einführung in das Neue Testament, Bibelarchäologie, Dogmatik, Morallehre, Hermeneutik, Kirchengeschichte und freiwilliges Hebräisch teilten sich Balant und Ravnikar in beiden akademischen Jahren untereinander auf.

V.Nach der Auflösung des Lyzeums wurde das Theologiestudium in Ljubljana von der Diözese selbst organisiert. Das theologische Diözesanstudium in Ljubljana wurde bis zum Jahr 1918/19 folgendermaßen tituliert: Studia theologica pro Dioecesi Labacensi (1851), Institutum dioecesanum Studiorum theologicorum (1852), Diözesanschule für Theologie (von 1853 bis 1919). Jedoch wurde bereits erwähnt, dass das Konkordat zwischen dem Heiligen Lehrstuhl und dem österreichischen Staat aus dem Jahr 1855 auch der Diözese in Ljubljana die Gestaltung eines eigenen Theologiestudiums und theologischen Lehrplans ermöglichte. Auf die Entwicklung des Theologiestudiums im slowenischen Raum am Ende des 19. und zu Beginn des 20. Jahrhunderts hatten die zwei berühmten Rund-schreiben von Papst Leon XIII. (1878 – 1903) einen starken Einfluss. Im Jahr 1879 gab dieser das Rundschreiben Aeterni Patris heraus, in welchem er sehr nahe legte, dass die Theologen nach dem Vorbild und auf die Art und Weise des Hl. Thomas von Aquin Philosophie und Theologie studieren sollten, da es ihm in erster Linie nicht um die „Erneuerung des Thomismus, sondern um ein festes intellektuelles Fundament ging, auf dem darauf hin die erneuerte christliche Gesellschaft nach den christlichen Grundsätzen entstehen müsste“. Im Rundschreiben Providentissimus Deus aus dem Jahr 1893 legt er jedoch insbesondere ein vertieftes Studium der Bibel nahe und betonte, dass das „Bibelstudium die Seele der Theologie sein müsse“. Neue Dimensionen erhielt das Theologiestudium jedoch durch das ausdrucksvolle soziale Rundschrieben von Leon XIII. Rerum novarum, in dem der Papst hervorhob, dass die Studenten in den Theologischen Hochschulen „zumindest die Grundprinzipien zur Lösung dieser äußerst komplexen Fragen kennen lernen sollten“. Da nach der Gründung des Realgymnasiums in Ljubljana im Jahr 1852 im Lyzeumsgebäude immer weniger Platz vorhanden war, wurden die Vorlesungen über Theologie in das Priesterseminar verlegt. Aufgrund der Erlangung der erforderlichen Hörsäle wurde das Innere und zum Teil auch das Äußere des Priesterseminargebäudes enorm umgestaltet. Zu diesem Zweck wurden auf Grundlage des Hofbeschlusses aus dem Jahr 1892 über die Umgestaltung der Stipendieneinrichtung von Schiffer, die beim Priesterseminar vorhanden war, zum Teil deren Mittel aufgeboten. Der Studienplan basierte auf den Fächern aus dem Jahr 1791, lediglich Bischof Wolf setzte sich im Jahr 1836 in der bereits erwähnten speziellen Denkschrift an die Hofstudienkommission in Wien für ein eingehenderes Bibelstudium und für die praktische Behandlung der biblischen Disziplinen ein. Allmählich ersetzte Wolf jedoch die gesamte Professorenversammlung durch neue Dozenten, die bis Ende der Fünfzigerjahre des 19. Jahrhunderts die Professorenämter an der bischöflichen Theologischen Schule in Ljubljana übernahmen (z.B. Andrej Golmayer, Janez Legat, Janez Polc, Janez Krizostom Pogačar, Simon Klančnik, Matija Leben, Anton Jarc, Janez Semen, Andrej

Čebašek, Leonard Klofutar, Leo Vončina und Janez Gogola). Das Studium umfasste Haupt- und Nebenfächer. Alle Hauptfächer wurden gemäß Auftrag des Konzils von Doktoren der Theologie unterrichtet: Pastoraltheologie Jurij Zupan, Dogmatik Janez Krstnik Pogačar, Kirchenrecht, Kirchengeschichte und Patrologie Janez Polc, Morallehre Matija Leban, Bibel Altes Testament Janez Semen, Pastoraltheologie Janez Poklukar und Bibel Neues Testament Leonard Klofutar. Für die Nebenfächer waren jedoch ein paar andere Professoren vorhanden: für die Katechetik Jurij Zavašnik, für Metaphysik Janez Krstnik Pogačar, für Moralphilosophie Matija Leban, für Methodik Janez Žlaker, für Liturgik Jurij Volc, für Kirchenstilistik und Kirchenbüro Gašper Velkavrh und für Kirchengesang Gregor Rihar. Aus dem regulären Studienplan wurde die Philosophie, auch in Form einzelner Teile (Metaphysik und Ethik), die in Ljubljana noch Ende des 18. Jahrhunderts erfolgreich unterrichtet und mit Interesse studiert wurden, gänzlich gestrichen. Neben den Pflichtfächern wurden auch Liturgik, Kirchengesang und christliche Kunst unterrichtet. Die Leitung des Diözesanpriester-seminars stellten der Direktor, der stellvertretende Direktor, der Spiritual und der Studienpräfekt dar. Die theologische Diözesanschule Ljubljana wurde in den Jahrbüchern als selbständige und vom Priesterseminar getrennte Einrichtung geführt, nur ab und zu waren beide in Form desselben Direktors miteinander verbunden. Der Lehrplan blieb Jahrzehnte unverändert, nur die Professoren wurden ausgetauscht, und auch diese selten. Der Kunsthistoriker Janez Flis begann neben der Liturgik im Jahr 1884 auch Kirchenkunst zu unterrichten, im Jahr 1893 begann jedoch Janez Evangelist Krek mit einem völlig neuen Fach: thomistische, scholastische Philosophie. Im Jahr 1909 wurde Bischof Anton Jeglič, Rektor der Theologieschule, Professor Jožef Smrekar wurde jedoch zum Prorektor ernannt.Im letzten Jahr vor der Gründung der Universität Ljubljana hielten an der theologischen Diözesanschule folgende Professoren Vorlesungen: Janez Janežič Morallehre, Josip Lesar Bibel Neues Testament, Josip Dolenec Bibel Altes Testament und orientalische Sprachen, Aleš Ušeničnik Dogmatik, France Ušeničnik Seelsorge, Katechetik und Erziehungswissenschaft, Janez Evangelist Zore Kirchengeschichte und Kirchenrecht, France Grivec jedoch Basistheologie und thomistische Philosophie. Supplenten Josip Srebrnič und Janez Fabijan halfen bei der Kirchengeschichte bzw. bei der thomistischen Philosophie, die Dozenten unterrichteten jedoch die Nebenfächer: Christliche Archäologie und Kunst, Josip Dostal, Gregorianischer Gesang, Stanko Premrl und Kirchenrhetorik sowie Liturgik, Alojzij Stroj. Anlässlich der Gründung der staatlichen Universität des Königreichs der Serben, Kroaten und Slowenen in Ljubljana ernannte Alexander, der Thronfolger des Königreiches der Serben, Kroaten und Slowenen, im letzten August des Jahres 1919 drei unter diesen Professoren zu ordentlichen Universitätsprofessoren (Aleš Ušeničnik, Franc Ušeničnik, Ivan Zore), fünf weitere wurden jedoch später ernannt.

60

Arhiv Republike Slovenije [Archiv der Republik Slowenien] (ARS) • Historia annua Collegii Labacensis Societatis Jesu 1596 – 1691, Zbirka rokopisov [Hanschriftensammlung] 180 r.• Licej v Ljubljani (Šola II) [Lyzeum in Ljubljana (Schule II)].• Gubernij v Ljubljani [Gubernium in Ljubljana], II – VII.• Deželno glavarstvo za Kranjsko [Landeshauptmannschaft für das Land Krain].

Narodni muzej Slovenije [Slowenisches Nationalmuseum] (NM)• Verzeichniß der öffentlichen Vorlesungen am k.k. Lyceum zu Laibach (Ordnung der öffentlichen Vorlesungen am k.k. Lyzeum zu Laibach) 1817, 1818, 1819, 1825, 1826, 1831, 1832, 1835, 1836, 1838, 1839, 1840, 1843, 1845, 1846, 1847, 1848 (Sign. 9373).

Nadškofijski arhiv Ljubljana [Erzdiözesanarchiv Ljubljana] (NŠAL)• Bogoslovno semenišče v Ljubljani [Theologisches Priesterseminar in Ljubljana] (NŠAL 32).• Škofijski arhiv [Diözesanarchiv] (NŠAL 4).• Kapiteljski arhiv [Kapitelarchiv] (NŠAL, KAL).

Narodna in univerzitetna knjižnica - rokopisni oddelek [National- und Universitätsbibliothek - Handschriftenabteilung] (NUK)• Historia Seminarii Labacensis in qua origo, progressus, benefectores, eiusdemque alumni continentur ab anno M.DC (Ms 156).• Album Academicorum Lycei Labacensis (Ms 654).• Verzeichniß der öffentlichen Vorlesungen am k.k. Lyceum zu Laibach (Ordnung der öffentlichen Vorlesungen am k. k. Lyzeum zu Laibach) 1823, 1824, 1827, 1832 (N 180, N 181, N 182, N 980).

Zgodovinski arhiv Ljubljana [Geschichtsarchiv Ljubljana], Ljubljana (ZAL-Lj.)• Klasična gimnazija v Ljubljani, I. državna gimnazija v Ljubljani [Altsprachliches Gymnasium in Ljubljana, I. Staatsgymnasium in Ljubljana] (LJU-184, 420-1).• Verzeichniß der öffentlichen Vorlesungen am k.k. Lyceum zu Laibach (Ordnung der öffentlichen Vorlesungen am k,k, Lyzeum zu Laibach) 1823, 1831, 1845, 1846 (LJU-184, 420-1).

Benedik, Metod, Teološki študij na Slovenskem [Theologiestudium im slowenischen Raum], Bogoslovni vestnik, 50/3 (1990), 9–22.

Benedik, Metod, Vzgoja duhovnikov – generalnega semenišča Jožefa II. [Erziehung der Geistlichen – des Generalpriesterseminars von Josef II.], Herbersteinov simpozij v Rimu, Celje 2004, 55–72.

Bren H., K zgodovini ljubljanskega semenišča [Zur Geschichte des Ljubljanaer Priesterseminars], Carniola, VIII, 1917, 139–143.

Cindrič, Alojz, Matrike kot vir za preučevanje slovenskega izobraženstva med leti 1585 in 1715 (Gradec, Dunaj, Siena) [Matriken als Quelle der Erforschung der slowenischen Bildungsschiche zwischen den Jahren 1585 und 1715 (Graz - Wien – Siena)], Gestrinov zbornik, Ljubljana 1999, 501–516.

Ciperle, Jože, Avstrijska gimnazija na poti v splošnoizobraževalno srednjo šolo 1773–1848 [Österreichisches Gymnasium auf dem Weg zur allgemeinbildenden Mittelschule 1773-1848], Melikov zbornik, Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje, Ljubljana 2001, 357–371.

Ciperle, Jože, Avstrijsko visoko šolstvo po meščanski revoluciji 1848 in položaj na Slovenskem [Österreichisches Hochschulwesen nach der Bürgerrevolution 1848 und Stellung im slowenischen Raum], 130 let visokega šolstva v Mariboru, Maribor, Celje 1991, 259–271.

Ciperle, Jože, Il programma didattico e gli studii dei Gesuiti a Lubiana, I Gesuiti e gli Asburgo, Trieste 1995.

Ciperle, Jože, Jezuitski učni program in njihovi študiji v Ljubljani [Lehrprogramm der Jesuiten und deren Studien in Ljubljana], Jezuiti na Slovenskem, Zbornik simpozija (Redovništvo na Slovenskem, 3), Ljubljana 1992, 157–179.

Ciperle, Jože, Oris srednjeveškega šolstva na Slovenskem [Umriss des mittelalterlichen Schulwesens im slowenischen Raum], Zbornik predavanj, XIX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 4.–16. julij 1983, Ljubljana 1983, 227–246.

Ciperle, Jože, Podoba velikega učilišča ljubljanskega, Licej v Ljubljani 1800–1848 [Bild der großen Ljubljanaer Hochschule, Lyzeum in Ljubljana 1800 – 1848], Ljubljana 2001, 22–48.

Ciperle, Jože, Teološki študij na ljubljanskem liceju 1774–1848 [Theologiestudium am Ljubljanaer Lyzeum 1774 – 1848], Vestnik Univerze v Ljubljani, 34/8–11 (2003), 15–18.

Ciperle, Jože, Terezijanska šolska reforma in ljubljanske latinske šole [Theresianische Schulreform und Ljubljanaer Lateinschulen], Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773), Zbornik razprav, (Redovništvo na Slovenskem, 4), Ljubljana 1998, 37–47.

Denifle, Heinrich, Die Entstehung der Universitäten des Mittelalters bis 1400, Berlin 1885 (reprint Graz 1956).

Dolinar, M. France, Pastoralna dejavnost ljubljanskega škofa Karla Janeza Herbersteina [Pastorale Tätigkeit des Ljubljanaer Bischofs Karl Janez Herberstein], Bogoslovni vestnik, 36 (1976), 469–480.

Dolinar, M. France, Cerkveni in politični okvir jezuitov na Slovenskem v 17. in 18. stoletju [Kirchlicher und politischer Rahmen der Jesuiten im slowenischen Raum im 17. und 18. Jahrhundert], Jezuiti na Slovenskem, Zbornik simpozija (Redovništvo na Slovenskem, 3), Ljubljana 1992, 36–42.

Quellen Literatur

61

Dolinar, M. France, Pomen jezuitskega reda v verskem in kulturnem življenju na Slovenskem [Bedeutung des Jesuitenordens im religiösen und kulturellen Leben im slowenischen Raum], Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 3. julija 1987, (Obdobja, 9), Ljubljana 1989, 379–384.

Dolinar, M. France, Problem vzgoje duhovnikov kot nosilcev cerkvene prenove [Problem der Erziehung der Geistlichen als Träger der kirchlichen Erneuerung], Katoliška obnova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628 (Zbornik slovenskih predavanj), Bogoslovni vestnik,1–3 (1992), 52–64.

Duhr, Bernhard, Die Studienordnung der Gesellschaft Jesu, Bibliothek der katholischen Pädagogik, IX, Freiburg in. B. 1896.

Duhr, Bernhard, Geschichte der Jesuiten in den Ländern deutscher Zunge, Bd. 1, Freiburg i. Br. 1907.

Engelbrecht, Helmuth, Geschichte des österreichischen Bildungswesens, Erziehung und Unterricht auf dem Boden Österreichs), 5 Bde, Wien 1982/83/84/86/88.

Grimm, Gerald, Elitäre Bildungsinstitution oder »Bürgerschule«, Das österreichiche Gymnasium zwischen Traditon und Innovation 1773–1819 (Aspekte pädagogischer Innovation, Bd. 20), Frankfurt am Main, Berlin, Bern, New York, Paris, Wien 1987.

Gruden, Josip, Vzgoja in izobrazba duhovščine na Slovenskem v srednjem veku [Erziehung und Ausbildung der Geistlichkeit im slowenischen Raum im Mittelalter], Katoliški obzornik 6 (1902), 237–246.

Janžekovič, Janez, Slovenski študenti na dunajski univerzi v 16. stoletju [Slowenische Studenten an der Universität Wien im 16. Jahrhundert], Kronika, 25/3, 167–177. Jesuiten in Österreich, Festschrift zum 400-jährigen Gründungsjubileum der österreichischen Ordensprovinz der Gesellschaft Jesu 1663–1963, Innsbruck 1963.

Kidrič, France, Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do marčne revolucije [Geschichte der slowenischen Literatur von den Anfängen bis zur Märzrevolution], 2. zv., Ljubljana 1931.

Klingenstein, Grete, Bildungskrise, Gymnasium und Universitäten im Spannungsfeld theresianischer Aufklärung, Koschatzky (Hrsg.), Maria Theresia und ihre Zeit, Salzburg 1979.

Klingenstein, Grete, Universitätsfragen in der österreichischen Monarchie um 1800, Plaschka, R. G. Mack (Hrsg.), Wegenetz europäischen Geistes, Wissenschaftszentren und geistige Wechselbeziehungen zwischen Mittel– und Südosteuropa vom Ende des 18. Jahrhunderts bis zum ersten Weltkrieg, Wien 1983.

Kolar, Bogdan, Teološki študij in bogoslovno semenišče v Ljubljani v času Karla J. Herbersteina [Theologiestudium und theologisches Priesterseminar in Ljubljana in der Zeit von Karl J. Herberstein], Herbersteinov simpozij v Rimu, Celje 2004, 73–92.

Kulavic, Johann, Das fürstbischöfliche Priesterseminar und die theologische Lehranstalt zu Laibach, H. Zschokke, Theologische Studien und Anstalten der katholischen Kirche in Österreich, Wien, Leipzig 1894, 803–816.

Miklavčič, Maks, Smolik, Marijan, Študij teologije v Ljubljani pred ustanovitvijo univerze [Theologiestudium in Ljubljana vor der Gründung der Universität], Petdeset let slovenske univerze v

Ljubljani 1919–1969, Ljubljana 1969, 567–573.Ožinger, Anton, Študenti iz slovenskih dežel na dunajski univerzi v poznem srednjem veku [Studenten aus slowenischen Ländern an der Universität Wien im späten Mittelalter], Kronika 23 (1975), 149–153.

Paulsen, Friedrich, Geschichte des gelehrten Unterrichts auf den deutschen Schulen und Universitäten von Ausgang des Mittelalters bis zur Gegenwart, 1, Leipzig 1919.

Petrič, Franci, Ljubljanski škof Janez Tavčar [Ljubljanaer Bischof Janez Tavčar], Bogoslovni vestnik 52 (1992), 9–16.

Polec, Janko, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo [Höheres Schulwesen in Ljubljana in der Vergangenheit und der Kampf um die slowenische Universität], Universitas Aleksandrina Labacensis, Ljubljana 1929.

Rüegg, Walter (izd.), Geschichte der Universität in Europa, Band I, (Mittelalter), München 1993.

Schmidt, Peter, Collegium Germanicum in Rom und die Germaniker, Tübingen 1984. Schmidt, Vlado, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem [Geschichte des Schulwesens und der Pädagogik im slowenischen Raum], II. (1805–1848), Ljubljana 1964.

Simoniti, Primož, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja [Humanismus im slowenischen Raum und slowenische Humanisten bis Mitte des XVI. Jahrhunderts], Ljubljana 1979.

Smolik, Marijan, Kako so zidali semenišče v Ljubljani [Wie wurde das Priesterseminar in Ljubljana errichtet], Kronika, 7 (1959), 90–123.

Smolik, Marijan, Liturgika in pastoralka pri Slovencih [Liturgik und Pastoraltheologie bei den Slowenen], Bogoslovni vestnik, 40/1 (1980), 3–25.

Snoj, Slavko A., Vzgoja in izobraževanje duhovnikov v Hrenovem času [Erziehung und Ausbildung der Geistlichen in der Zeit von Hren], Hrenov simpozij v Rimu, Celje 1998, 199–216.

Thienen–Adlerflycht, Cristoph, Wandlungen des österreichischen Studiensystems im Übergange vom 18. zum 19. Jahrhundert, Student und Hochschule im 19. Jahrhundert, Studien und Materialien (»Neunzehntes Jahrhundert«, Forschungsunternehmen der Fritz Thyssen Stiftung, 19), Göttingen 1975.

Zschokke, Hermann, Die theologischen Studien und Anstalten der katholischen Kirche in Österreich, Wien, Leipzig 1894.

Zupančič, Vlado, Wolfova skrb za duhovniško vzgojo in izobraževanje [Wolfs Sorge um die geistliche Erziehung und Bildung], Wolfov simpozij v Rimu, Celje 1994, 147-157.

Zwitter, Fran, Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918 [Höheres Schulwesen im slowenischen Raum bis zum Jahr 1918], Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919–1969, Ljubljana 1969.

Žnidaršič, Lilijana, Šolanje, vzgoja in izobrazba duhovnikov ljubljanske škofije pred tridentinskim koncilom [Schulung, Erziehung und Ausbildung von Priestern der Diözese in Ljubljana vor dem Tridentinischen Konzil], Zgodovinski časopis, 52/4 (1998), Ljubljana 1998, 473-485.

62

Gründung der Theologischen fakultät in LjubljanaIm Revolutionsjahr 1848 wurde die Forderung nach der Gründung der slowenischen Universität als Teil des slowenischen National-programms gestellt. Seitdem kann man die Bemühungen um deren Gründung verfolgen, die sich insbesondere zum Ende des 19. Jahrhunderts verstärkt haben. Im Jahr 1898 stellte der Krainer Landtag klar die Forderung nach der Gründung der Universität mit Philosophiescher, Juristischer und Theologischer Fakultät. Un-geachtet dessen kam es erst unter den neuen politischen Verhältnissen nach Ende des Ersten Weltkrieges und dem Zerfall der Donaumonarchie zu deren Gründung. Als Gründungsbeginn der ersten slowenischen Universität wird die Konferenz angesehen, die der Bürgermeister Ivan Tavčar und der an der tschechischen Universität Prag habilitierte Professor Mihajlo Rostohar einberiefen, auf welcher eine Universitätskommission eingerichtet wurde. An dieser wirkten auch Theologen mit: Janez Zore war deren stellvertretender Vorsitzender, die Mitglieder waren jedoch Aleš Ušeničnik und Janez Janežič, der bald von Josip Srebrnič ersetzt wurde. Die Universitätskommission, der die Aufgabe anvertraut wurde, im Einvernehmen mit der Volksregierung alle Vorbereitungen zur Gründung der Universität zu leiten, nahm ihre Tätigkeit am 5. Dezember 1918 auf. Bereits am 8. Dezember sandten ihr die Ljubljanaer Theologieprofessoren jedoch die Denkschrift zur Gründung der Theologischen Fakultät in Ljubljana zu. Die Kommission nahm den Vorschlag, unter der Bedingung, dass alle Vorlesungen öffentlich und in slowenischer, nicht in lateinischer Sprache, gehalten werden, am 14. Januar auf der fünften Sitzung einstimmig an und schlug der Volksregierung vor, das Ljubljanaer Priesterseminar, welches als Form des höheren Studiums für künftige Geistliche in Ljubljana seit dem Jahr 1791 tätig war, unverzüglich zu einer Fakultät zu erheben und deshalb entsprechende Geldmittel abzuzweigen. Damit waren laut Meinung von Professor Mikuž, die Theologen diejenigen, die der Universitätskommission den richtigen Weg zeigten, dass man die Lösung der Frage der Universität Ljubljana, wenn qualifizierte Lehrer zur Verfügung stehen, lediglich auf heimischem Boden zu suchen hat. In dieser Zeit strebte die Universitätskommission nämlich danach, bis zur Gründung der Universität in Ljubljana, die Gründung von parallelen Lehrstühlen mit slowenischer Unterrichtssprache in Zagreb zu erwirken. Am 6. März erreichte Ljubljana die Nachricht, dass die Belgrader Regierung genehmigt hat, die Universität in Ljubljana bereits im Herbst des Jahres 1919 zu öffnen. Vor der Universitätskommission lag eine schwere Aufgabe – die neu entstandene Universität in einem halben Jahr zu organisieren. Es wurden deren Unterkommissionen (Subkommissionen) eingerichtet, die die Aufgabe hatten, die Organisationsvorschläge der Fakultäten vorzubereiten und die ersten Professoren vorzuschlagen. Die theologische Subkommission war bei diesen Bemühungen im Vorteil, da sich diese an die Theologische Hochschule anlehnen konnte. Diese wurde nicht, wie man zunächst vorschlug, zu einer Fakultät umgestaltet, sondern die Fakultät wurde neu aufgebaut. Außer vier pensionierten Theologieprofessoren wurden alle anderen zu Fakultätslehrern ernannt. Die Theologen waren die ersten, die bereits am 21. März eine wissenschaftliche Fachausbildung von den ersten drei Professoren erhielten: von Dr. Aleš Ušeničnik, Dr. Franc Ušeničnik und Dr. Janez Zore. Diese wurden am 31. August, zusammen mit den Standesbeamten der übrigen Fakultäten zu ordentlichen Professoren der Universität Ljubljana berufen. Sie wurden Standesbeamte der Theologischen Fakultät und leiteten als vorläufiger Fakultätsrat alle weiteren Vorbereitungen für den Tätigkeitsbeginn der Fakultät.

Theologische Fakultät an der Universität Ljubljana 1919-1945Die Theologische Fakultät Ljubljana wurde nach dem Vorbild der damaligen Fakultäten in Deutschland und Österreich im Rahmen der staatlichen Universität gegründet. Neben dem Bewusstsein, dass die theologische Wissenschaft in den Rahmen der anderen Wissen-schaften gehört, wurden die kirchlichen Kreise bei dieser Entscheidung auch von dem Gedanken geleitet, dass auf diese Weise besser für deren Existenz gesorgt sein wird. Die Fakultät konnte sich in ihren Anfängen an die reiche, fast zweihundertjährige Tradition des Priesterseminars in Ljubljana und der Priesterseminare in Maribor und Görz anlehnen. Für die endgültige Einrichtung der Fakultät war jedoch eine rechtliche Grundlage erforderlich, nach welcher sich diese richten würde. Im Gründungsgesetz für die Universität Ljubljana wurde festgelegt, dass die Universität bis zur Herausgabe eines Sondergesetzes für dieselbe, gemäß Gesetz und Verordnungen über die Universität Belgrad verwaltet wird. Eine gemeinsame Verordnung mit der orthodoxen Fakultät in Belgrad war nicht möglich, weshalb der Fakultätsrat der Theologischen Fakultät eine detaillierte Fakultäts-ordnung ausarbeitete und diese dem Universitätsrat vorlegte. Dieser schlug in Erwartung eines baldigen Universitätsgesetzes und einer Allgemeinen Universitätsverordnung, die eine Neugestaltung der Fakultätsordnungen bedeuten würde, einen Aufschub bis zur Verabschiedung der neuen Vorschriften vor. Da es kein neues Gesetz gab, wandte sich der Fakultätsrat mit der Bitte an das Bildungsministerium, dass sich die Fakultät bis zur Verabschiedung des neuen Universitätsgesetzes nach den Ordnungen der Theo-logischen Fakultät Zagreb richten solle. Der Universitätsrat verabschiedete im Juni 1920 für die Fakultät Ljubljana die Bestimmungen für die Fachexamen, die in Zagreb Anwendung fanden. Ab dem 24. Dezember 1920 galt jedoch gemäß Verordnung des Bildungsministeriums auch die strenge Zagreber Prüfungs-ordnung.Das anlässlich der Gründung in Aussicht gestellte Sondergesetz für die Universität Ljubljana wurde nie herausgegeben. Man begann mit der Ausarbeitung eines Universitätsgesetzes für den gesamten Staat. Die Theologische Fakultät wirkte über ihren Delegierten bei der Kommission für das neue Universitätsgesetz und bei der Kommission für die neue gemeinsame Ordnung der Theologischen Fakultäten mit. Bei der Ausarbeitung des Universitätsgesetzes wirkte Professor Grivec von Anfang an mit. Nach der Verabschiedung des Gesetzes waren bei der Kommission für die Ausarbeitung der Fakultätsordnung folgende Personen tätig: Aleš Ušeničnik, Lambert Ehrlich, Josip Ujčič und Alojzij Odar. Die Professoren der Theologischen Fakultät hatten „die Aufgabe, wie man durch eine richtige Satzung nicht nur das Bild der Fakultät selbst, sondern auch deren Verankerung sowohl im Kirchen- als auch im geltenden Staatsrecht endgültig gewährleisten würde, klar vor Augen“. Die Theologischen Fakultäten mussten neben den Vorschriften, die für staatliche Universitäten Geltung besaßen, in welche diese eingebunden waren, auch die römischen Vorschriften beachten. Das Universitätsgesetz wurde erst am 28. Juni 1930 herausgegeben. Am 24. Mai 1931 gab Papst Pius XI die Apostolische Konstitution über das kirchliche Hochschulwesen („Deus scientarum Dominus“) heraus. Dieses höchste kirchliche Dokument brachte klare Richtlinien und obligatorische Vorschriften mit sich, denen sich auch die Theologischen Fakultäten an den staatlichen Universitäten zu unterwerfen hatten. Einzelne Artikel gingen mit den Vorschriften des Staatsgesetzes über die Universitäten und der Allgemeinen Universitätsverordnung konform. Aufgrund des besonderen

Theologische Fakultät der Universität Ljubljana Tatjana Dekleva

63

Charakters der Fakultät als kirchliche Schule gab es jedoch auch viele Besonderheiten, die man beachten musste. Die Aufgaben der Fakultät, die Vorschriften in Bezug auf die Hörerschaft, den Unterricht, die Diplom- und Doktorprüfungen waren in der Ordnung über die Katholisch-Theologische Fakultät Zagreb und Ljubljana ein-geschlossen, die der Bildungsminister am 17. Mai 1935 unterzeichnete und die ein gutes anderthalb Jahrzehnt Geltung besaß.

Von der Fakultät der Universität Ljubljana bis zur kirchlichen Einrichttung 1945-1952Die Verhältnisse im neuen Staat, in dem die Slowenen nach Ende des Ersten Weltkrieges ihre erste Universität erhielten, waren nicht geregelt. Jedoch kam es auch aufgrund des politischen und ökonomischen Zentralismus zu Schwierigkeiten, weshalb sich die Universität Ljubljana nicht ungestört entwickeln konnte. Es drohte ihr wiederholte Male die Auflösung oder Schmälerung einiger Fakultäten, die sich mehr als an die Theologische, an andere Fakultäten, vor allem an die Medizinischen und Technischen Fakultäten anlehnte. Jedoch war auch die Theologische Fakultät nicht völlig immun gegen diesen Trend. Ihre Professoren und Studenten waren stets solidarisch und banden sich in die Aktionen für die Ganzheitlichkeit und Vervollkommnung der slowenischen Universität ein. Mit dem Jahr 1945 brach in der Entwicklung der slowenischen Universität eine neue Zeit heran. Auf der einen Seite war deren Existenz nicht mehr gefährdet, es öffneten sich Möglichkeiten für deren Entwicklung, auf der anderen Seite zeigten sich jedoch Tendenzen der Einmischung der Obrigkeiten in das Universitätsleben. Die Ideologie der regierenden Schicht stand im Gegensatz zu den Grundsätzen der Kirche und Theologischen Fakultät. Das gesamte System des religiösen Schulwesens wurde überflüssig und unerwünscht. Die Verfassung der Föderativen Volksrepublik Jugoslawien (FLRJ) von Anfang des Jahres 1946 behandelte die Religionsschulen als Privatschulen, über die sie keine Aufsicht hatte und deshalb versuchte diese abzuschaffen. Im März 1946 wurde in der Regierung der FLRJ ein Schul- und Wissenschaftskomitee gegründet, das für die Leitung des gesamten Schulwesens im Staat sorgte. Das Komitee sandte dem republikanischen Bildungsministerium Anfang November Anweisungen zur Lösung der Frage der Schulen zu, die sich nicht in Staatshänden befanden. Auf Grundlage dieser Anweisung unterzeichnete der slowenische Bildungsminister am 15. November 1946 den Bescheid über den Ausschluss der Theologischen Fakultät als spezifische Religionsschule aus dem Universitätsrahmen. Dadurch war die Theologische Fakultät formalrechtlich aus der Universität Ljubljana ausgeschlossen, tatsächlich kam es jedoch erst im Jahr 1949 zum Ausschluss. Aleš Gabrič erklärt das Beharren der Theologischen Fakultät auf der Schirmherrschaft der Universität anhand der Schwäche und Falschheit des damaligen Systems, in dem eine Verordnung nur tote Buchstaben auf dem Papier darstellen konnte. Die Frage des Ausschlusses der Theologischen Fakultät wurde an der Universität erstmals auf der Sitzung des Universitätssenats am 18. März 1947 aufgegriffen, jedoch wurde diese in Erwartung der bundesstaatlichen Anweisungen, die auch die Frage der Fakultäten in Zagreb und Belgrad regeln sollten, aufgeschoben. Da die Ausarbeitung des neuen bundesstaatlichen Universitätsgesetzes ins Stocken geriet, die Frage nach der Regelung der Universität jedoch nicht endlos aufgeschoben werden konnte, verabschiedete die Volksversammlung der Volksrepublik Slowenien (LRS) am 21. Oktober 1949 das Gesetz über die Regelung des Hochschulwesens in der LRS, das in das Gefüge der Universität Ljubljana eingriff und den endgültigen Ausschluss der Theologischen Fakultät aus dem Gefüge

der Universität Ljubljana bedeutete. Auf Grundlage dieses Gesetzes wurden am 27. Dezember 1949 Verordnungen verabschiedet, die die neue Struktur der Hochschulen in Ljubljana festlegten. Die Universität wurde auf vier Fakultäten geschmälert, neben dieser waren ferner die Medizinische und Technische Hochschule mit mehreren Fakultäten vorhanden, die Agronomische und Forst-wirtschaftliche Fakultät erhielt den Status einer selbständigen Fakultät, dasselbe galt jedoch auch für die Theologische Fakultät, die in diesen Verordnungen nirgendwo erwähnt wurde und auf Grundlage von Artikel sieben des Gesetzes geregelt wurde, der folgendes festlegte: „Die Theologische Fakultät der Universität Ljubljana wird aus dem Gefüge der Universität Ljubljana ausgeschlossen und wird eine selbständige Fakultät.“ Für diese galt, wie für die übrigen Hochschuleinrichtungen, dass sie eine juristische Person unter der Führung und Aufsicht des Ministeriums für Wissenschaft und Kultur war. Neuerungen wurden mit dem Sommersemester des Studienjahres 1949/50 eingeführt. Ende Januar hielt der Universitätssenat in alter Zusammensetzung eine Sitzung. Auf der Sitzung wurde über die Durchführung der neuen Bestimmungen diskutiert. „Der Dekan der Theologischen Fakultät Dr. Anton Trstenjak brachte zur Sprache, dass die Theologische Fakultät die Verselbständigung sofort nach dem Auszug des Hörsaals für Agronomie durchführen könne.“ Am 23. März 1950 konstituierte sich der Fakultätsrat der selbständigen Theologischen Fakultät, deren Dekanat zog jedoch vom Landschloss in das Alojzijevišče (Priesterseminar, benannt nach dem Bischof Anton Alojzij Wolf) um. Trotz der Trennung blieben die Verbindungen zwischen der Fakultät und der Universität bestehen. Die Änderungen hatten keinen Einfluss auf die Art des Studiums und die Rechte, die die Professoren und Studenten genossen. Diese kamen den Rechten der Professoren und Studenten anderer Hochschuleinrichtungen gleich, da die Theologische Fakultät noch immer im System des öffentlichen Schulwesens war und aus den Haushaltsmitteln finanziert wurde. Zu Beginn der Fünfzigerjahre verschärften sich die Beziehungen zwischen Jugoslawien und dem Heiligen Sitz und die Beziehungen zwischen dem Statt und der römisch-katholischen Kirche in Jugoslawien verschlechterten sich. Verschärft hatte sich auch die Beziehung zur katholischen Intelligenz, an den Schulen wurde der Religionsunterricht abgeschafft, es wurde eine Religionskommission gegründet, die die Staatspolitik zur Kirche führen sollte. Der damalige Dekan der Theologischen Fakultät Ljubljana, Dr. Stanko Canjkar, sandte dem Staatspräsidenten Josip Broz Tito eine besondere Denkschrift zu, in welcher er den Wunsch äußerte, dass die Fakultät auch weiterhin eine staatliche Einrichtung bleibt, was jedoch nichts half, da die Entscheidungen bereits gefallen waren. „Der Wissenschafts- und Kulturrat sandte der Fakultät am 4. März 1952 ein Schreiben zu, dass die Theologische Fakultät unter Berücksichtigung der Verfassungsbestimmungen über die Trennung der Kirche vom Staat mit dem 31. (!) Juni 1952 keine staatliche Einrichtung mehr ist. Die Frage hinsichtlich des Fortbesehens wird jedoch von nun an das Ministerium für innere Angelegenheiten über die Religions-kommission am Regierungsvorsitz regeln. Es wurde jedoch eine staatliche Subvention für die Instandhaltung der Fakultät in Aussicht gestellt. Am 14. Juni erhielt Dekan Canjkar vom Ljubljanaer Ordinarius Anton Vovk, der Großkanzler der Kirchlich-Theologischen Fakultät war, den Auftrag, er möge alles für den Übergang der Fakultät in den kirchlichen Bereich regeln. Das Dekanat teilte dem Innenministerium daraufhin mit, dass die Kirchlich-Theologische Fakultät in Ljubljana eingerichtet wurde“. Die staatlichen Behörden wollten die Aufsicht über die Fakultät auch dann noch beibehalten und weiter stärken, nachdem diese eine private kirchliche Einrichtung wurde. Die weitere Finanzierung wurde von

64

Maßnahmen abhängig gemacht, die einen Eingriff in deren interne Tätigkeit ermöglichen würden. Die Theologische Fakultät musste auch eine Satzung ausarbeiten, die den staatlichen Behörden zusagte und die Voraussetzung für deren weitere Tätigkeit war. Die Fakultät selbst begann schon bald nach Kriegsende eine neue Satzung in Betracht zu ziehen, die alle kanonischen Vorschriften über selbständige kirchliche Hochschulen und die veränderten Verhältnisse in der sozialistischen Realität, in der sich diese vorfand, noch besser beachten würde. Die neue Satzung, die Dr. Vinko Močnik, Professor des Kirchenrechts ausarbeitete, wurde vom Fakultätsrat am 1. August 1952 verabschiedet. Mit dieser war auch die Staatsgewalt zufrieden. Die Kommission für Glaubensfragen, die die Angelegenheiten der Theologischen Fakultät regelte, überwies dieser ab Mitte des Jahres 1952 regelmäßig eine Subvention, die zu Beginn noch mit dem Anteil vergleichbar war, den die Fakultät aus dem Universitätshaushalt erhielt. Durch den Anstieg der Inflation war der Betrag reell jedoch immer kleiner.

Verwaltung der FakultätLaut Universitätsgesetz aus dem Jahre 1905, das auch für die Universität Ljubljana Gültigkeit besaß, befand sich an der Spitze jeder Fakultät ein Dekan, den die Fakultät unter ihren ordentlichen Professoren selbst wählte. Der Dekan wurde vom Prodekan, dieser jedoch wiederum von dem nach den Dienstjahren ältesten Professor der Fakultät vertreten. Die Aufgabe des Dekans bestand darin, die Fakultät zu leiten und für den Unterricht und die Prüfungen Sorge zu tragen. Auf der Sitzung des Universitätsrates am 12. November 1919 wählten die Mitglieder der Fakultät die Dekane. Zum ersten Dekan der Theologischen Fakultät wurde Franc Ušeničnik gewählt. Bis zum Jahr 1945 wechselten sich in dieser Position alle ordentlichen Professoren in mehreren Mandaten ab. Bei den Wahlen hielt sich der Fakultätsrat an den Turnus. Am öftesten, fünf Mal, kam Franc Ksaver Lukman dieser Pflicht nach. Nach Franc Ušeničnik wurde dessen Bruder Aleš Ušeničnik zum Dekan gewählt, der dieses Amt dreimal bekleidete. Dreimal wurden ferner die Professoren Matija Slavič, France Grivec und Lambert Ehrlich, zweimal Andrej Snoj und Josip Ujčič, einmal jedoch Josip Srebrnič, Janez Fabijan, Josip Turk und Alojzij Odar zum Dekan gewählt. Der Dekan bekleidete sein Amt ein Jahr und musste dem Universitätsrat am Ende seines Mandats einen Rechenschafts-bericht über die Tätigkeit der Fakultät vorlegen. Den Fakultätsrat, dessen Vorsitzender der Dekan war, bildeten alle Professoren und Dozenten. Der Geschäftsführer des Fakultätsrates war jedoch der den Dienstjahren nach jüngste Professor. Der Fakultätsrat erstellte für jedes Semester das Vorlesungsprogramm und den Vorlesungs-planplan, sorgte für die Besetzung der Lehrstühle, schlug dem Bildungsminister die Öffnung neuer Lehrstühle, deren Zusammen-schluss, deren Verteilung vor, schlug dem Bildungs-minister mit Begründung neue ordentliche und außerordentliche Professoren sowie die übrigen Lehrer vor und wählte diese aus, entschied über Sondervorlesungen, entschied und rechtfertigte die Verleihung der Ehrendoktorate, entschied über verschiedene Anträge von Studenten, den Prüfungsplan, die Zusammensetzung der Prüfungskommissionen, übermittelte dem Minister die Meinung über die Abwesenheiten der Dozenten, die mehr als einen Monat dauerten. In den Jahren nach dem Zweiten Weltkrieg setzte sich der Fakultätsrat, den die Dekane Janez Fabijan (1945-1947), Vinko Močnik (1947-1948) und Anton Trstenjak (1948-1950) leiteten, für das Bestehen der Theologischen Fakultät im Gefüge der Universität Ljubljana ein. Nach der Trennung von der Universität wurde Stanko Cajnkar zum Dekan gewählt, der bis zum Jahr 1966 in seinem Amt blieb und die selbständige Fakultät in

der Beziehung zur Obrigkeit vertrat. „Er nahm einen Dienst war, der nur einem Rektor von der Hand geht, obwohl er diesen Titel nicht hatte.“ Wie er selbst zu Papier brachte, könnte die Tatsache, dass jemand sechzehn Jahre Dekan war, obwohl die Wahlen jedes Jahr durchgeführt wurden, für die spätere Generation an Theologen ein Anlass für falsche Annahmen sein und fügte hinzu, dass die Wahl nicht aufgrund irgendeiner seiner außerordentlichen Fähigkeiten auf ihn fiel, sondern aufgrund der Hoffnung, dass die Fakultät unter seiner Leitung Ruhe genießt und somit ihrem Zweck dient. Die Verwaltungsgeschäfte wickelte die gesamte Zeit über Vilko Fajdiga als Prodekan ab. Auch vor der Trennung von der Universität galt die Fakultät als kirchliche Institution, deren „Ordinarius loci“ der Großkanzler war. Das Amt fiel laut den kirchlichen Verordnungen über die Theologischen Fakultäten dem Ljubljanaer Bischof zu, jedoch mischte sich die „Kirchengewalt aufgrund der Verbindung mit der staatlichen Universität niemals direkt in deren Tätigkeit ein“. Die Fakultätsgeschäfte wickelte die Fakultätsleitung ab, die feierlichen Promotionen führte jedoch der Universitätsrektor durch. Erst im Jahr 1942 stand der Ljubljanaer Bischof zum ersten Mal im Briefwechsel mit der Fakultät als deren Großkanzler. Nach der Trennung war klar, dass der Großkanzler mehr Ingerenz auf die Fakultätsleitung haben wird, trotzdem waren jedoch fast alle Fakultätsangelegenheiten in den Händen der Fakultätsorgane unter der Leitung des Dekans. Der Großkanzler kam lediglich zur letzten Doktorprüfung, unterzeichnete die Doktordiplome und gab die Weisungen weiter, die aus Rom kamen. Bis zum Jahr 1952 wurde die Funktion des Großkanzlers von drei Bischöfen ausgeübt: Anton Bonaventura Jeglič, Gregorij Rožman und Anton Vovk.Den Universitätsrat bildeten alle ordentlichen Professoren der Universität, alle Dekane waren jedoch Mitglieder der Universitäts-verwaltung. Alle ordentlichen Professoren der Theologischen Fakultät waren Mitglieder des Universitätsrates und hatten das Recht den Rektor zu wählen und für dieses Amt gewählt zu werden. Im Zeitraum zwischen den beiden Kriegen wurden vier Professoren der Fakultät zum Rektor der Universität Ljubljana gewählt: Aleš Ušeničnik 1922-1923, Franc Ksaver Lukman 1926-1927, und Matija Slavič 1932-1934 und 1939-1941.

StudienverwaltungDer theologische Sektor der Universitätskommission erstellte einen grundlegenden Lehrplan mit der Anzahl der Lehrfächer und Lehrstühle. Dabei berücksichtigte er die Bestrebungen nach der Modernisierung der Theologiestudien, die in Österreich und Deutschland ab Beginn des Jahrhunderts wahrzunehmen waren und die einige Fakultäten (Zagreb, Wien) bereits berücksichtigten. Zwingend erforderlich war vor allem die Verlängerung des Studiums von vier auf fünf oder sechs Jahre sowie die Erhöhung der Zahl der Lehrstühle. Eine Sondersatzung für die Theologische Fakultät nach deren Gründung wurde nicht verabschiedet, sondern diese wurde nach den Verordnungen verwaltet, die für die Fakultät Zagreb Gültigkeit besaßen. Im ersten Jahr des Ljubljanaer Universitätsstudiums der Theologie unterschied sich das Studium nicht wesentlich von der Theologischen Schule. Durch die Ernennung der ersten drei ordentlichen Professoren waren die Lehrstühle für Philosophie, Pastoraltheologie und Kirchengeschichte besetzt. Während dem Wintersemester begannen durch die Neuernennungen die Vorlesungen im Bereich altchristliche Literatur und Kirchengeschichte, Bibelwissenschaften des Alten Testaments, Bibelwissenschaften des Neuen Testaments und der

65

Dogmengeschichte, bis zum Ende des ersten Akademischen Jahres jedoch ferner im Bereich Kanonisches Recht, Moraltheologie, systematische Dogmatik und Grundlagen der Theologie. Im Studien-jahr 1922/23 hatte die Fakultät nach der Besetzung des Lehrstuhls für Religionswissenschaft 11 Lehrstühle systematisiert. Im Jahr 1939 stieg deren Zahl durch die Einrichtung des Lehrstuhls für Philosophie mit Psychologie auf 12 an. Nach dem Zweiten Weltkrieg wurde die Einrichtung des dreizehnten Lehrstuhls vorbereitet – für Biblische Theologie. Das Bildungsministerium ernannte Stanko Canjkar auf dieser Stelle, jedoch kam es an der Fakultät nicht zur Einrichtung des Lehrstuhls und Canjkar blieb der biblischen Gruppe angeschlossen. Organisatorisch wahren die Hauptstudienfächer im zweiten Studienjahr in vier Gruppen unterteilt: die philosophische und dogmatische umfasste Lehrstühle für christliche Philosophie, Religionswissenschaft, Basistheologie, systematische Dogmatik und historische Dogmatik; die biblische Gruppe umfasste Lehrstühle für Bibelwissenschaft des Alten Testaments mit semitischen Sprachen und Bibelwissenschaft des Neuen Testaments; die Kirchengeschichte vereinte die Vorlesungen über Allgemeine Kirchengeschichte und Patrologie, Geschichte der griechisch-slawischen Kirchen und Theologie der Ostkirche; die moralische, juristische und pastorale Gruppe umfasste die Moraltheologie, das Kirchenrecht und die Pastoraltheologie. Im Rahmen der fünften Gruppe für Kirchenkunst lehrten die Honorarprofessoren als Neben- und Pflichtfächer Kirchenkunst und Kirchengesang. Die Hauptfächer wurden auch von anderen Nebenfächern ergänzt: Soziologie, Rhetorik sowie Pädagogik und Katechetik gehörten zur moralisch-rechtlichen und pastoralen Gruppe. Im Studienjahr 1922/23 wurde Altkirchenslawisch als Neben- und Hilfsfach eingeführt. Mit dem Studienjahr 1933/34 wurde eine spezielle Gruppe für Hilfsfächer eingerichtet, die folgende Fächer vereinte: Homiletik, Pädagogik und Katechetik, Kirchenkunst, Kirchenmusik, Soziologie, Pastoralmedizin, Bibelgriechisch und Altkirchenslawisch. Mit dem Sommersemester des Studienjahres 1940/41 wurde die philosophisch-dogmatische Gruppe unterteilt, die Fächer Apologetik (Religionswissenschaft) und Basistheologie wurden der eigenständigen dogmatischen Gruppe zugeordnet. Die Lehrstühle für Kirchenrecht und Kirchengeschichte wurden zur juristisch-geschichtlichen Gruppe vereint. Im Studienjahr 1950/51 wurden die Gruppen in Lehrstühle umbenannt, die Moraltheologie wurde dem Lehrstuhl für Recht angeschlossen. Neben ordentlichen Vorlesungen fanden auch Seminare statt, bei welchen die Studenten in die wissenschaftliche Arbeit eingeführt wurden. Jeder Hörer musste obligatorisch zumindest einem Seminar beiwohnen und mindestens eine Seminararbeit abschließen. Obwohl die Fakultät in den ersten zwei Jahrzehnten gemäß alter Ordnung tätig war, versuchte sie die Bestrebungen nach der Entwicklung und dem Fortschritt der theologischen Wissenschaft zu verwirklichen. Bereits im zweiten Studienjahr stellte sie die Forderung nach einem fünfjährigen Studium und begann dieses in den ersten zwei Jahrgängen im Studienjahr 1922/23 einzuführen. Sie bemühte sich auch um die Ausrichtung des wissenschaftlichen Theologiestudiums auf den Osten. Im Jahr 1921 führte Professor Franc Grivec an der Theologischen Fakultät Ljubljana die sog. „östliche Theologie“ ein, im Jahr 1925/26 wurde ein spezieller Lehrplan für dieses Fach ausgearbeitet, der der Hörerschaft dabei helfen sollte, die Geschichte und Theologie der Ostkirchen, insbesondere der Rechtswissenschaften kennen zu lernen. Durch die Fakultätsordnung aus dem Jahr 1935 wurde das Studium sechsjährig. Man begann dieses im Studienjahr 1936/37 allmählich einzuführen. Nach dem Krieg wurden die Vorlesungen eine zeitlang derart organisiert, dass diese nur 5 Jahre dauerten. Erst im Jahr 1952 konnte

man mit der Einführung des 6-jährigen Studiums beginnen, wie dies durch die Fakultätsordnung vorgeschrieben war. Die Hörer mussten am Ende des durchgenommenen Stoffes aus allen Hauptfächern eine Diplomprüfung aus dem gesamten Stoff, aus den Nebenfächern jedoch ein Diplomvorexamen ablegen. Erst nach diesen abgelegten Prüfungen konnten diese die Diplome absolvieren. Die Zahl der Diplomanten schwankte, die meisten erwarben ihr Diplom im Jahr 1942, als die Universität geschlossen, das Ablegen der Prüfungen jedoch erlaubt war. In dreißig Jahren (bis 1949) erwarben an der Theologischen Fakultät 350 Hörer ihr Diplom. Zur Erlangung des akademischen Grades Doktor der Theologie war es nach zwölf Studiensemestern erforderlich, sich für zwei weitere Semester mit speziellen Vorlesungen und Seminaren zu immatrikulieren. Vor der Fakultätsordnung aus dem Jahr 1935 mussten für das Doktorat drei Doktorexamen und eine Doktorarbeit aus dem Fach abgelegt werden, aus dem kein Doktorexamen absolviert wurde. Die Besonderheit der Art des österreichischen Doktorats lag darin, dass der Kandidat die Doktorarbeit aus dem Fach ablegte, bei welchem dieser Angst hatte, die strenge mündliche Prüfung abzulegen. Somit war das Doktorat, welches der mündlichen Prüfung eine besondere Aufmerksamkeit widmete, kein Ausdruck der Spezialisierung und beschäftigte sich nicht mit der selbständigen wissenschaftlichen Arbeit und Forschungsarbeit. Die Verordnung aus dem Jahr 1935 schaffte das System der drei Doktorexamen ab und führte eine Prüfung aus der Allgemeinen Theologie (Dogmatik und Prinzipen der Morallehre) ein, das Doktorexamen erfolgte jedoch aus der Gruppe, aus der der Kandidat die Doktorarbeit schrieb. Auf dieser lag der Schwerpunkt des Doktorates, weshalb die Doktorarbeit eine eigenständige Arbeit sein musste, die der Kandidat vor einer fünfköpfigen Kommission zu verteidigen und zumindest teilweise herauszubringen hatte. In den Dreißigerjahren promovierten 41 Kandidaten zum Doktor der Theologie. Von diesen nach dem Jahr 1945 nur 4, da die Promotionen an der Universität aufgrund der vorgesehenen neuen Doktoratsordnung eingestellt wurden.

Akademische LehrerDie Theologische Hochschule Ljubljana bot der neu gegründeten Fakultät mit ihrer langen Tradition und durch ihr Fachpersonal die personelle Grundlage. Die Standesbeamten – die ersten drei ordentlichen Professoren – wurden aus den Reihen der Professoren-kräfte dieser Einrichtung gewählt. Die Fachgutachten für deren Bestellung steuerte die Theologische Fakultät Zagreb bei. Dr. Aleš Ušeničnik, Professor der Dogmatik, wurde zum ordentlichen Professor der Philosophie, Dr. Franc Ušeničnik, Professor der Seelsorge, Ethik und der Erziehungswissenschaft, wurde zum ordentlichen Professor für Pastoraltheologie berufen, Dr. Ivan Zore, Professor der Kirchengeschichte und des Kirchenrechts, wurde jedoch zum ordentlichen Professor der Theologischen Fakultät in diesem Bereich berufen. Als Standesbeamten wurde ihnen nach der Auflösung der Universitätskommission unter anderem auch die Aufgabe auferlegt, den Kader zur Vervollständigung der Fakultät auszuwählen. Auf der dritten Sitzung des Universitätsrates schlug Aleš Ušeničnik im Namen des Professorenkollegiums der Theologischen Fakultät neue Berufungen vor. Bei der Wahl der Kandidaten nahm man keine Rücksicht auf die regionalen Grenzen oder die Grenzen der Diözese, da die Fakultät den gesamt-slowenischen Charakter hervorhob. Während dem Wintersemester des ersten Studienjahres wurde Dr. Josip Srebrnič, Professor für Kirchengeschichte, im zentralen Priesterseminar in Görz zum ordentlichen Professor für altchristliche

66

Literatur und Kirchengeschichte berufen. Außerordentlicher Professor für Dogmatik und Dogmengeschichte wurde Dr. Franc Ksaver Lukman (1921 ordentlicher Professor), Professor für Moraltheologie an der Theologischen Hochschule in Maribor. Im Jahr 1920 wurden auch zwei Lehrstühle besetzt, und zwar für die Bibelwissenschaft des Alten Testaments durch den außerordentlichen Professor Dr. Matija Slavič, der vom Priesterseminar von Maribor zur Ljubljanaer Fakultät kam und bereits im Folgejahr ordentlicher Professor wurde, sowie für die Bibelwissenschaft des Neuen Testaments durch den Dozenten Dr. Andrej Snoj (1923 außer-ordentlicher, 1937 ordentlicher Professor). Im Sommersemester begannen Dr. Gregor Rožman (1920 Dozent, 1924 außerordentlicher Professor) bis dahin Professor für Moraltheologie und Kirchenrecht am Theologischen Institut in Klagenfurt, Kanonisches Recht, Dr. Josip Ujčič (1921 außerordentlicher, 1927 ordentlicher Professor) davor Direktor im Augustineum, Moraltheologie und Dr. Janez Fabijan (1921 Dozent, 1927 außerordentlicher, 1937 ordentlicher Professor), systematische Dogmatik als Honorardozenten mit den Vorlesungen. Am Ende des Sommersemesters wurde Dr. Franc Grivec zum ordentlicher Professor für Basistheologie berufen, der zuvor Professor im theologischen Priesterseminar Ljubljana, im Jahr 1919 jedoch ordentlicher Professor der östlichen Theologie in Zagreb war. Am Ende des ersten Studienjahres hatte die Fakultät die Mehrzahl der Lehrstühle und Pflichtfächer besetzt. Insgesamt wurden 15 Lehrer eingestellt: 5 ordentliche Professoren, 2 außerordentliche Professoren, 1 Dozent, 2 Honorarprofessoren und 5 Honorarlehrer. Nach der Promotion von zwei außerordentlichen Professoren zu ordentlichen (1921 - Lukman, Slavič) stieg die Zahl der ordentlichen Professoren im Wintersemester des Studienjahres 1922/23, durch die Bestellung von Dr. Lambert Ehrlich am Lehrstuhl für Religionswissenschaft auf 8 an. Dr. Josip Srebrnič hielt bis September 1923 Vorlesungen über altchristliche Literatur und Kirchengeschichte, als er auf Krk zum Bischof ernannt wurde. Nach seinem Abgang übernahm Dr. Franc Ksaver Lukman die Vorlesungen über Patrologie. Nach der Pensionierung von Professor Zore im Jahr 1926 wurde Dr. Josip Turk (1927 Dozent, 1934 außerordentlicher, 1937 ordentlicher Professor) an seiner Stelle als Honorarlehrer eingestellt. Dr. Gregor Rožman stellte die Vorlesungen im Jahr 1930, als er zum Ljubljanaer Bischof ernannt wurde, ein. Am Lehrstuhl war Dr. Alojzij Odar (1937 außerordentlicher, 1940 ordentlicher Professor) als Dozent sein Nachfolger. Im Jahr 1937 trat Franc Ušeničnik in den Ruhestand, der noch weitere zwei Jahre die Liturgik vertrat, am Lehrstuhl war jedoch im Sommersemester des Studienjahres 1936/37 der Dozent Dr. Ciril Potočnik (1939 außerordentlicher, 1946 ordentlicher Professor) sein Nachfolger. Im selben Jahr verließ auch Janez Ujčič aufgrund der Ernennung zum Belgrader Erzbischof die Fakultät. Als sein Nachfolger wurde im Wintersemester 1937/38 Dr. Ignacij Lenček (1938 Dozent) als Honorarlehrer eingestellt. Dr. Alojzij Zupan hielt ab dem Studienjahr 1937/38, anstelle von Ujčič als Honorarlehrer vorübergehend (fünf Semester) Vorlesungen über Ethik. Im Jahr 1938 trat auch Aleš Ušeničnik in den Ruhestand, weshalb eine Dozentur für Philosophie ausgeschrieben wurde, für welche Dr. Janez Janžekovič (1946 außerordentlicher, 1967 ordentlicher Professor) im Herbst dieses Jahres gewählt wurde. Mit dem Wintersemester 1940/41 wurde Dr. Anton Trstenjak (1946 außerordentlicher, 1948 ordentlicher Professor) Dozent für Philosophie, Pädagogik und Methodik. Dr. Vilko Fajdiga, Dozent für christliche und vergleichende Religions-wissenschaft, war im Jahr 1942 Nachfolger des ermordeten Dr. Lambert Ehrlich. Dies war die letzte personelle Veränderung an der Theologischen Fakultät vor Mai 1945. Damals verließen Ljubljana sechs Professoren und ein Großteil der Hörerschaft zusammen mit den

anderen Emigranten, weshalb diese durch die Verordnung des Bildungsministeriums am 10. August 1945 ihres damaligen Dienstes und Amtes enthoben wurden. Prodekan Dr. Alojzij Odar, Dr. Ludvik Čepon, Dr. Alojzij Košmerlj, Dr. Ignacij Lenček, Dr. Matija Slavič und Dr. Josip Turk setzten ihre Tätigkeit in der Emigration fort, wobei Prof. Odar bereits im Jahr 1945 den Fakultätsstatus mit dem Recht, akademische Titel zu vergeben, erwirkte. Im Jahr 1947 zog die Einrichtung nach Argentinien um, wo diese bis zum Jahr 1959 tätig war.Die übrigen Lehrer der Theologischen Fakultät wurden durch die Verordnung vom 27. August erneut bestellt. Die Arbeit an der Fakultät war aufgrund der unbesetzten Lehrstühle gefährdet, weshalb die übrigen Professoren zeitweilig auch die Vorlesungen benachbarter Fachgebiete übernehmen mussten. Über einen längeren Zeitraum hätte jedoch ein solcher Zustand die Qualität der Vorlesungen und die wissenschaftliche Arbeit der Professoren gefährden können. Im Studienjahr 1945/46 waren an der Theologischen Fakultät 9 Dozenten der Hauptfächer (6 ord. Professoren, 3. Dozenten) und 5 Dozenten der Nebenfächer tätig. Im Jahr 1946 war das Bildungsministerium der Fakultät bereits derart zugeneigt, dass die Professorenversammlung durch Professoren des Priesterseminars von Maribor vervollständigt werden konnte. Es wurden zwei neue ordentliche Professoren bestellt: Dr. Vinko Močnik für Kirchenrecht und Dr. Josip Jeraj für Moraltheologie. Dr. Maksimiljan Držečnik wurde Dozent für das Alte Testament. Nach seiner Ernennung zum Mariborer HilfsbischofBischof war im darauf folgenden Jahr Dr. Jakob Aleksič als Honorardozent sein Nachfolger. Im Jahressemester 1946 übernahm nach Professor Turk, Dr. Maks Miklavčič, Professor des Diözesan-gymnasiums und Diözesanarchivar, die Vorlesungen über Kirchengeschichte. Dr. Stanko Cajnkar wurde im Wintersemester 1948/49 zum außerordentlichen Professor der Bibeltheologie und Rhetorik als Nebenfach bestellt. Es wurden auch zwei Promotionen vom Dozent zum außerordentlichen Professor (Janžekovič, Trstenjak) ermöglicht. Ab dem Jahr 1948/49 hielt Professor Slavič erneut Vorlesungen. Nach dem Ableben von Ciril Potočnik vertrat Vinko Močnik ein Jahr die Liturgik, im Jahr 1951 wurde an seine Stelle jedoch der Honorardozent Dr. Janez Oražem ernannt. Die Hauptfächer wurden im Studienplan durch Nebenpflichtfächer ergänzt. Bereits im Jahressemester des ersten Studienjahres begannen Dr. Josip Demšar – Pädagogik und Katechetik und Stanko Premrl – Kirchenmusik als Honorarlehrer mit den Vorlesungen. Im zweiten Studienjahr traten ferner Dr. Mihael Opeka für Homiletik (Rhetorik) und Dr. Franc Kimovec für Kirchenkunst ihren Dienst an. Nach seiner Amtsniederlegung übernahm Josip Dostal die Vorlesungen über Kunst im Wintersemester des Jahres 1921 und hielt diese bis zum Jahr 1936. Honorardozent war auch Gregorij Žerjav, der in zwei Studienjahren Vorlesungen über orientalische Sprachen (1920/21 Syrisch, 1921/22 Arabisch) hielt. Der ordentliche Professor der Philosophischen Fakultät Dr. Rajko Nahtigal begann im Studienjahr 1922/23 als Honorarlehrer mit den Vorlesungen über Altkirchenslawisch und hielt diese bis zum Studienjahr 1931/32. Nach einer einjährigen Pause begannen im Studienjahr 1933/34, als der Professor von Šentvid, der Slawist Dr. Anton Breznik, Nachfolger von Professor Nahtigal wurde, für die Theologiestudenten erneut die Vorlesungen über Altkirchenslawisch. Seit diesem Jahr findet man auf dem Vorlesungsverzeichnis für die Theologische Fakultät zwei neue Hilfsfächer: Pastoralmedizin, die Dr. Anton Brecelj als Honorarlehrer übernahm und Soziologie, über welche Aleš Ušeničnik, zunächst im Rahmen der pastoralen, später philosophischen Gruppe, Vorlesungen hielt. Im Jahr 1933 wurde diese jedoch den Hilfsfächern mit dem Honorarlehrer Dr. Ivan Ahčin zugeordnet. Viktor Steska war ab dem

67

Sommersemester 1936/37 Honorarlehrer für christliche Kunst-geschichte ab der byzantinischen Zeit. Über die Kirchenrhetorik hielt nach dem Ableben von Mihael Opeka ab dem Sommersemester 1938/39 der Honorarlehrer Alojz Košmerlj Vorlesungen. Im Jahr 1939 trat Venčeslav Snoj (Sonntagsoffizium und Messgesang) die Nachfolge von Stanko Premrl an. Im Zeitraum der italienischen Besatzung wurde für die Hörer aller Semester fakultativ der Italienischunterreicht organisiert, den im Jahr 1941/42 Aldo Franchi leitete. Ab dem Studienjahr 1942/43 hielt Ludvik Čepon Honorarvorlesungen über orientalische Sprachen. Nach dem Krieg übernahm Franc Debevec die Pastoralmedizin, Janez Veider hielt in den Jahren von 1945 bis 1949 Vorlesungen über Kirchenkunst. Ab dem Sommersemester 1948/49 wurde das Fach Vorkriegserziehung für alle Studenten und Studentinnen, die keinen Wehrdienst leisteten, „strenge Pflicht“. Anstatt der Pflichtvorlesungen für alle Studenten über den Marxismus und Leninismus führte die Fakultät wieder die Soziologie ein, über welche Jože Lampret hätte Vorlesungen halten müssen, diese jedoch Stanko Cajnkar übernahm.

Studenten Die Einschreibung in das erste Semester der Universität Ljubljana erfolgte vom 15. November bis zum 1. Dezember 1919. Jeder Kandidat musste sich persönlich im Rektorat einschreiben. Den Status Student erlangte dieser durch die Eintragung in das „Hauptbuch“ (Matrix) und durch den Erhalt eines „Schülerausweises“ (Studenten-legitimation) und Studienbuches. In das erste Semester der Theologischen Fakultät schrieben sich 94 Studenten ein. Im ersten Jahrzehnt wurden jedes Jahr im Durchschnitt ca. 100 Hörer eingeschrieben. Im zweiten Jahrzehnt nahm die Zahl der Einschreibungen zu und im Studienjahr 1938/39 erreichte die Fakultät die höchste Zahl der eingeschriebenen Hörer – 195. Bereits vor der Gründung der Fakultät war unter den Seminaristen, zum Zwecke der Kultivierung und einheitlichen Leitung der gesamten theologischen, wissenschaftlichen und künstlerischen Arbeit unter den Ljubljanaer Theologiestudenten und der Vertretung derselben nach außen hin, der Kyrillische Verband der Ljubljanaer Theologiestudenten tätig. Nach dem Vorbild der anderen Fakultäten wurde auch der obligatorische Fachverband der Hörerschaft der Theologischen Fakultät aufgebaut. Der Zweck des Verbandes war die Vertretung der ständischen Fachinteressen der Mitglieder beim Universitätsrat, insbesondere in den Angelegenheiten der Fakultät und Seminarbibliotheken, die Verbindung mit Fachverbänden anderer Fakultäten und die Kultivierung der Fach- und Allgemeinbildung der Mitglieder.Das erste Studienjahr nach dem Krieg begann ohne die Mehrheit der vorherigen Studenten, die sich mit einigen Dozenten bereits im Mai 1945 ins Ausland zurückzogen und ihr Theologiestudium dort fortsetzten. Die Immatrikulation an der Fakultät nahm stark ab. Bis zum 24. Oktober immatrikulierten lediglich 8 Studenten. Die Zahl nahm langsam zu, so dass bis zum Ende des Wintersemesters 52 immatrikuliert waren. In den folgenden drei Jahren erhöhte sich die Immatrikulation ein wenig, bis sich diese im Studienjahr 1949/50 einpendelte und mit knapp über hundert Immatrikulierten das Niveau von Ende des ersten Jahrzehnts der Theologischen Fakultät erreichte.Bei den Vergünstigungen, die die Theologiestudenten hatten (geregelte Sozial- und Krankenversicherung, Ermäßigungen bei Fahrkarten, Möglichkeit der Zurückstellung, Vertreter auf den Sitzungen des Fakultätsrates), hielt diese das allgemeine Misstrauen der Staatsgewalt gegenüber der Kirche von der Immatrikulation an der Theologischen Fakultät ab. „Für viele folgten nach der Immatri-kulation an der Theologischen Fakultät Verhöre, für einige sogar

Gefängnisstrafen. Die Studenten konnten sich gegenseitig nicht vertrauen. Die Verhöre waren eine gute Gelegenheit zur Ausübung von Druck auf die Theologiestudenten, die man ansonsten mit allen möglichen Methoden vom Theologiestudium abzuhalten versuchte“. Als die Fakultät keine staatliche Einrichtung mehr war, verloren deren Studenten automatisch alle Vergünstigungen. Am meisten spürten sie, wie Matej Kobal festhielt, „den Verlust der Möglichkeit der Zurückstellung, dem die Einberufung von etwa der Hälfte der jungen Theologen folgte.“ Zum Schutze der Interessen der Theologie-studenten wurde auf Anregung von Bischof Vovk der Kyrillische Verband der Ljubljanaer Theologiestudenten wiederhergestellt, der sich im Sinne seiner Regelungen für die sozialen und gesundheitlichen Vergünstigungen einsetzte, die die Studenten anderer Fakultäten hatten. Bis zum Jahr 1945 kam die Mehrzahl der Hörer der Theologischen Fakultät Ljubljana aus dem Gebiet der Ljubljanaer Diözese, nach der Schließung des Priesterseminars von Maribor (1941) studierten in Ljubljana auch Studenten aus der Diözese Maribor, nach dem Krieg jedoch auch Studenten aus den befreiten Gebieten des Slowenischen Küstenlandes, die der Diözese Görz und Triest zufielen. Erst durch die Hinzuziehung der Hörer aus den übrigen Gebieten Sloweniens wurde die Theologische Fakultät gesamtslowenisch.

FakultätsgebäudeDie Universitätskommission hatte bei ihrer Gründungstätigkeit der Universität Ljubljana die ganze Zeit über die Unterbringung der gesamten Universität in einem dafür geeigneten Gebäude vor Augen. Sie richtete eine spezielle „Subkommission für die Suche nach provisorischen Räumen“ ein, die eine Möglichkeit der Unterbringung der Universität in der Ljubljanaer Landwehrkaserne sah. Nach der Gründung der Universität und Berufung der ersten ordentlichen Professoren wurde die Universitätskommission aufgelöst, ihre Geschäfte übernahm jedoch der Universitätsrat, der hinsichtlich der Landwehrkaserne erfolglos Druck auf das Heer ausübte. Als klar wurde, dass die Universität die Kaserne nicht bekommen wird, überließ die Ljubljanaer Regierung dem Universitätsrat das Landschloss. Das Gebäude war für den Universitätsbedarf zu klein und wurde anfangs noch von anderen Einrichtungen besetzt gehalten, die dieses allmählich der Universität überließen, so dass in den folgenden Jahrzehnten das Rektorat und alle Dekanate, sowie die Juristische, Philosophische Fakultät und Teile der Technischen Fakultät in diesem tätig sein konnten. Die übrigen Fakultäten suchten sich, bis zum beabsichtigten Ausbau des zweckgemäßen Universitäts-gebäudes vorübergehende Räume in Ljubljana. Bereits der theologische Sektor schlug vor, die Theologische Fakultät möge sich im Alojzijevišče (Priesterseminar, benannt nach dem Bischof Anton Alojzij Wolf) in der Straße Poljanska cesta 4 einquartieren. Nach der Kommissionsbesichtigung, die am 14. April von den Beauftragten für Ausbildung und Kultus organisiert wurde, wurde festgestellt, dass die Räume geeignet sind und dass es möglich wäre für das erste Studienjahr zwei Hörsäle und ein Professorenzimmer einzurichten. Am 14. November schloss die Universität mit dem Diözesanordinariat einen Mietvertrag ab. Bis zum Beginn der Vorlesungen richtete diese die zwei Hörsäle ein, die übrigen Räume erhielt die Fakultät für das erste Studienjahr im Diözesan-Priesterseminar, in dem sich auch das Dekanbüro befand. Ab Herbst 1920 hatte die Theologische Fakultät all ihre Räume, außer dem Dekanat, das im Studienjahr 1927/28 aus dem Priesterseminar in das Universitätshauptgebäude umzog, im Alojzijevišče (Priesterseminar, benannt nach dem Bischof Anton Alojzij Wolf).

68

Aus den Jahresberichten der Dekane an den Universitätsrektor ist zu entnehmen, dass die Fakultät vor allem mit den zwei Hörsälen zufrieden war, die geeignet waren. Zu wünschen ließ jedoch die geliehene Ausrüstung übrig, jedoch erhielt die Universität für diese keine Haushaltsmittel. Die eigene Ausrüstung für die Hörsäle erhielt diese erst im Studienjahr 1942/43. Von Jahr zu Jahr berichteten die Dekane über den Platzmangel für Seminare, die in den Hörsälen stattfanden, wenn diese nicht besetzt waren. Ebenso mangelte es an Platz für Revuen und eine Bibliothek. Aufgrund der immer größeren Hörerzahl und des Lärmes des zunehmenden Verkehrs auf der Straße Poljanska cesta wurden auch die Hörsäle immer ungeeigneter. Die Fakultät unterstützte den Bau des neuen Priesterseminars von Barago hinter Bežigrad, in welchem diese sechs Hörsäle, ein Professorenzimmer, fünf Zimmer für Seminare und eine Bibliothek gewinnen würde. Der Bau wurde vom Zweiten Weltkrieg unterbrochen, nach dem Krieg wurde jedoch das nicht vollendete Gebäude verstaatlicht. Während dem Krieg besetzten die deutschen Streitkräfte drei Hörsäle, die nach dem Krieg auch von der Jugoslawischen Armee genutzt wurden. Deshalb konnten die Vorlesungen im Wintersemester 1945/46 nur in eingeschränktem Umfang beginnen. Anfang des Jahres 1946 leerte das Militärkommando auf Gesuch des Rektors zwei Hörsäle, bis Juni 1947 jedoch noch die übrigen Räume, die die Universitätsverwaltung während den Ferien erneuerte und einrichtete. Die Fakultät mietete neben den Räumen, die diese bereits vor dem Krieg erhielt, noch ein paar weitere Räume an, die diese zur Erweiterung der Bibliothek nutzte. Sie war mit der Zahl der Hörsäle und Bibliotheksräume zufrieden, hätte jedoch noch ein paar kleinere Seminarräume benötigt und überließ bereits im Herbst desselben Jahres zunächst einen, im folgenden Jahr jedoch noch einen Hörsaal der neu gegründeten Landwirtschaftlichen Fakultät, die bis zum Jahr 1951 in den Räumen des Alojzijevišče (Priesterseminar, benannt nach dem Bischof Anton Alojzij Wolf) gastierte. Nach Inkrafttreten des Gesetzes über die Regelung des Hochschulwesens in der Volksrepublik Slowenien (LRS) zog auch der Dekanat der Theologischen Fakultät in das Alojzijevišce um, was ein äußeres Zeichen der Trennung der Fakultät von der Universität war.

Bibliothek der Theologischen FakultätDie Fakultätsbibliothek wurde Anfang des zweiten Studienjahres in den Fakultätsräumen im Alojzijevišče (Priesterseminar, benannt nach dem Bischof Anton Alojzij Wolf) eingerichtet. Sie umfasste zwei bescheidene Räume mit Fenstern zum Gang. In diese wurden einige Buchsammlungen aus der Priesterseminar-Bibliothek gebracht. Die Seminare hatten ebenfalls eigene Bibliotheken. Die Bücher waren speziell für die zentrale Fakultätsbibliothek und speziell für einzelne Seminare gekennzeichnet und wurden auch separat aufbewahrt. Sie wurden im Beschaffungsbuch eingetragen, jedoch wurden auch ein Bestandsbuch und ein ABC-Katalog geführt. Wie man den Protokollen des Fakultätsrates entnehmen kann, setzte sich anfangs Professor Grivec für die Einrichtung der Bibliothek und nach ihm Professor Ehrlich für diese ein. Im Jahr 1927 wurde die Sorge für die Zentralbibliothek Professor Josip Turk auferlegt. Für die Seminar-bibliotheken sorgten die Seminarleiter. Josip Turk leitete die Bibliothek bis zum Jahr 1945, nach ihm wurde diese von Franc Ksaver Lukman übernommen, der diese mit Unterstützung von Professor Frančišek Jeret leitete, der vom Bildungsministerium zum Honorar-Bibliothekar ernannt wurde. In den Jahren zwischen den beiden Kriegen konnte die Bibliothek lediglich abonnierte Zeitschriften und angefangene Sammlungen ergänzen. Bis zum Beginn des Jahres 1939

waren in allen Abteilungen der Bibliothek 3146 Werke in 4753 Bänden vorhanden. Nach dem Krieg, als die Bibliothek auf Kosten der Bücher enorm vergrößert wurde, die diese aus dem Zbirni center Slovenije (Slowenisches Sammelzentrum) erhielt (3784 Bände) und diese in den neu gewonnen Räumen ordnete. Einige Bücher erhielt diese auch aus der Sammlung, die der British Council der Universität zusandte. Die Bibliothek beschaffte auch moderne slowenische und russische Werke, wenn sich diese auf die theologische Wissenschaft bezogen oder jedoch für das Studium und Verständnis der neuen Verhältnisse erforderlich waren. Die Hauptsorge galt der Bestrebung nach der Beschaffungsmöglichkeit neuer Bände der Enzyklopädien, die vor dem Krieg in Paris erschienen und deren Ausgaben nach dem Krieg fortgesetzt wurden.Seit dem Jahr 1921 gibt die Fakultät die wissenschaftliche theologische Zeitschrift „Bogoslovni vestnik“ heraus, deren Heraus-geber die Theologische Akademie war, die im Jahr 1920 zu dem Zweck gegründet wurde, die theologische Wissenschaft zu kultivieren. Die theologische Zeitschrift „Bogoslovni vestnik“ sollte jedoch zur Schaffung einer eigenständigen theologischen Literatur beitragen. Bis zum Kriegsbeginn erschienen regelmäßig jeweils vier Ausgaben pro Jahr. Im Zeitraum von 1941 bis 1944 erschien die theologische Zeitschrift „Bogoslovni vestnik“ einmal pro Jahr in größerem Umfang, danach wurde die Herausgabe bis zum Jahr 1965 unterbrochen. Im Jahr 1951 erschien erstmals das Sammelwerk der Theologischen Fakultät, jedoch nur in ein paar Druckexemplaren, da die Fakultät kein Papier bekommen konnte, um das Sammelwerk zu drucken. Bis zum Jahr 1960 erschienen zehn Jahrgänge mit theologischen Abhandlungen und Buchberichten. Zeitgleich erschien unter der Leitung von Stanko Cajnkar ab dem Jahr 1949 auch die Zeitschrift „Nova pot“. Die Professoren erstellten für ihre Studenten Lehrbücher und ein Repetitorium. Bereits im Jahr 1919 erschien das Nachschlagwerk Pastoraltheologie des Autors Franc Ušeničnik, als (wahrscheinlich) das erste Lehrbuch der neuen Universität, das später auch in zwei Ausgaben erschien (1932, 1940), in denen er einen Teil mit liturgischem Inhalt ausließ. Diesen bearbeitete er gesondert im Buch Katholische Liturgik, das im Jahr 1933 erschien. Ušeničnik hielt nach diesem Buch selbst Vorlesungen und vervollständigte dieses fortwährend. Bereits als Pensionist erstellte er eine neue Ausgabe, die er während dem Krieg in Druck gab, jedoch erschien diese erst im Jahr 1945. Sie war noch lange in Gebrauch und wurde auch von den Nachfolgern von Ušeničnik herangezogen. Aleš Ušeničnik besorgte für seine Vorlesungen ein Repetitorium mit dem Titel Erkenntnis-kritischer und Metaphysischer Teil. France Grivec schrieb im Jahr 1924 das erste slowenische ekklesiologische Nachschlagwerk Kirche. Dies ist das erste katholische Lehrbuch, das die orthodoxe Auffassung der Kirche umfassender einbezieht. Beide Professoren des Lehrstuhls für Bibelwissenschaften haben ausgezeichnete Lehrbücher erstellt: Matija Slavič Repetitorium Einleitung in die Bibel des Alten Testaments (1940), das auch für den Druck vorbereitet wurde, jedoch der Krieg die Herausgabe verhinderte; Andrej Snoj jedoch das Buch Einleitung in die Bibel des Neuen Testaments (1940). Matija Slavič begann das Alte Testament nach der hebräischen Urschrift selbst zu übersetzen und gab die Fünf Bücher Mose und das Buch Josua (1939) heraus. Für Janez Fabijan, den hervorragenden Dozenten der Dogmatik und Leiter der Hochschuljugend, war charakteristisch, dass er die Vorlesungen etwas kompliziert hielt, jedoch hervorragende Skripte hatte: De Deo creatore, De Deo creatore et Elevante, Traktat von Gott, De Deo uno et trino, De novissimis, Eshatologija, De gratia, De fide, Einführung in die Theologie.

69

Theologische Fakultät von der kirchlichen Einrichtung bis zum erneuten Mitglied der Universität Ljubljana (1952-1992)Trotz der schweren Situation, in der sich die Theologische Fakultät nach dem Jahr 1952 vorfand, war diese, unter der Betriebsamkeit der Professorenversammlung, aktiv und entwickelte sich. Mitte der Sechzigerjahre nahm die Zahl der Hörer aus der Diözese Maribor zu, weshalb im Jahr 1968 die Abteilung der Theologischen Fakultät für Hörer der höheren Jahrgänge in Maribor eröffnet wurde. Seit dem Jahr 1995 findet auch in Maribor ein vollständiges Theologiestudium statt. Die Raumnot im Alojzijevišče (Priesterseminar, benannt nach dem Bischof Anton Alojzij Wolf) wurde durch den Erweiterungsbau des Architekten Jože Kregar gelöst, der im Jahr 1972 bezogen wurde. Die selbständige Theologische Fakultät ging eine Verbindung mit den Fakultäten in Zagreb und Belgrad ein und arbeitete mit diesen zusammen, sie hegte Kontakte zur Theologischen Fakultät in Graz, im Jahr 1980 wurde nach mehrjährigen informellen wissenschaftlichen Kontakten zur Theologischen Fakultät in Regensburg ein Protokoll zwischen der dortigen Universität und der Theologischen Fakultät Ljubljana unterzeichnet. Im Jahr 1980 unterzeichnete der Dekan Dr. Rafko Valenčič die Magna Charta in Bolognese.Obwohl die Theologische Fakultät kein Mitglied der Universität Ljubljana mehr war, kam es dennoch zu einer persönlichen Zusammenarbeit zwischen den Professoren und auch zu einer halbamtlichen Zusammenarbeit. Einen großen Schritt vorwärts stellte das Protokoll über die Zusammenarbeit zwischen der Philosophischen und Theologischen Fakultät dar, das am 12. Juni 1989 vom Dekan der Philosophischen Fakultät, Prof. Dr. Dušan Nećak, und Dekan der Theologischen Fakultät, Prof. Dr. Rafko Valenčič, unter Anwesenheit des Großkanzlers Dr. Alojzij Šuštar und des Universitätsrektors Akad. Prof. Dr. Janez Peklenik unterzeichnet wurde. Die Bestrebungen nach einer Demokratisierung der slowenischen Gesellschaft brachten auch einen Fortschritt bei der Regelung der Stellung der Theologischen Fakultät mit sich. Im Jahr 1991 wurde das Gesetz über die Änderungen und Ergänzungen des Gesetzes über die rechtliche Stellung von Glaubensgemeinschaften in der SRS verabschiedet, durch welches die Theologische Fakultät eine staatlich anerkannte Fakultät wurde. Nach der Eintragung als Institut stellte ihr der Exekutivrat der Versammlung der Republik Slowenien bereits für das akademische Jahr 1991/92 Finanzmittel bereit. Es wurden auch die Verhandlungen über die Wiedereingliederung der Fakultät in die Universität Ljubljana aufgenommen. Im Mai 1992 unterzeichneten Erzbischof Dr. Alojzij Šuštar als Großkanzler der Theologischen Fakultät und Prof. Dr. Miha Tišler als Rektor der Universität Ljubljana einen Vertrag über die Zusammenarbeit zwischen der Universität Ljubljana und der Theologischen Fakultät Ljubljana mit der Abteilung in Maribor. Am 18. November desselben Jahres fasste der Universitätsrat den Beschluss über die Wiedereingliederung der Teologischen Fakultät in die Universität Ljubljana, den der Rektor, Akad. Prof. Dr. Miha Tišler, und der Vorsitzende des Universitätsrates, Prof. Dr. Marjan Senjur, unterzeichneten.

70

Arhiv Teološke fakultete Univerze v Ljubljani [Archiv der Theologischen Fakultät der Universität Ljubljana]• Statut 1935–1980 [Satzung 1935-1980] (F 1).• Izpitni pravilniki [Prüfungsordnungen] 1920–1980 (F 3).• Zapisniki sej Fakultetnega sveta [Sitzungsprotokolle des Fakultätsrates] 1919–1952 (F 4).• Zaposleni [Beschäftigte] 1920–1940 (F 12).• Zgodovina Fakultete 1970 [Geschichte der Fakultät 1970] (F 15).• Spisi [Akten] 1919–1942 (F 36 do 42).• Slušatelji 1919–1949 [Hörerschaft 1919–1952] (F 47 do 65).

Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani [Geschichtsarchiv und Geschichtsmuseum in Ljubljana] (ZAMU)• Zapisniki sej Univerzitetnega sveta [Sitzungsprotokolle des Universitätsrates] 1919–1952 (ZAMU IV).• Zapisniki sej Univerzitetne uprave [Sitzungsprotokolle der Universitätsverwaltung] 1919–1952(ZAMU IV).• Splošni spisi rektorata [Allgemeine Akten des Rektorats] 1919–1949 (ZAMU IV).• Personalne mape [Personalmappen] (ZAMU IV).

Benedik, Metod. Katedra za cerkveno zgodovino [Lehrstuhl für Kirchengeschichte]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 120-126.

Canjkar, Stanko. Delo fakultete po ločitvi od univerze [Tätigkeit der Fakultät nach der Trennung von der Universität]. In: Bogoslovni vestnik, 29, 1969, 179-202.

Fajdiga, Vilko. Iz kronike Teološke fakultete v Ljubljani v letih 1945 do 1965 [Aus der Chronik der Theologischen Fakultät Ljubljana in den Jahren 1945 bis 1965]. In: Bogoslovni vestnik, 25, 1965, 187-190.

Fajdiga, Vilko. Ob petdesetletnici – nov statut [Zum 50-jährigen Jubiläum – neue Satzung]. In: Bogoslovni vestnik, 29, 1969, 384-395.

Gabrič, Aleš. Odpuščanje profesorjev Univerze v Ljubljani zaradi politično-ideoloških vzrokov [Entlassung von Professoren der Universität Ljubljana aus politisch-ideologischen Gründen]. In: Objave Univerze v Ljubljani (Politični pritiski in izključevanja učiteljev in sodelavcev Univerze v Ljubljani: poročilo Komisije za rehabilitacijo univerzitetnih učiteljev in sodelavcev). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 6, 2000, 12-32.

Gabrič, Aleš. Izključevanje Teološke fakultete iz Univerze v Ljubljani [Ausschluss der Theologischen Fakultät aus der Universität Ljubljana]. In: Bogoslovni vestnik, 63, 2003, 255-280.

Gabrič, Aleš. Izločitev Teološke fakultete [Ausschluss der Theologischen Fakultät]. In: Delo. 32, 139 (16.VI.1990), 28.

Juhant, Janez. Katedra za filozofijo [Lehrstuhl für Philosophie]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 46-53.

Kobal, Matej. Delo slovenskih študentov teologije od konca vojne do danes [Tätigkeit der slowenischen Theologiestudenten von Kriegsende bis heute]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 35-40.

Kolar, Bogdan. Teološka fakulteta ponovno članica Univerze [Theologische Fakultät erneut Mitglied der Universität]. In: Bogoslovni vestnik, 63, 2003, 293-302.

Krašovec, Jože. Sodelovanje Teološke fakultete z drugimi univerzami in fakultetami doma in v tujini [Zusammenarbeit der Theologischen Fakultät mit anderen Universitäten und Fakultäten im In- und Ausland]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 27-34.

Melik, Vasilij. Ljubljanska univerza in njeni predhodniki [Universität Ljubljana und deren Vorgänger]. In: Zbornik ljubljanske univerze. Ljubljana : Univerza Edvarda Kardelja, 1989, 7-17.

Mikuž, Metod. Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945 [Materialien zur Universitätsgeschichte in den Jahren 1919-1945]. In: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani. Ljubljana : Univerza v Ljubljani, 1969, 53-92.

Ocvirk, Drago. Dolenc, Bogdan. Katedra za osnovno teologijo [Lehrstuhl für Basistheologie]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 63-72.

Ojnik, Stanko. Katedra za cerkveno pravo [Lehrstuhl für Kirchenrecht]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 91-96.

Oražem, France. Katedra za moralno teologijo [Lehrstuhl für Moraltheologie]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 84-90.

Quellen Literatur

71

Oražem, Janez. Prostori Teološke fakultete v Ljubljani [Räume der Theologischen Fakultät Ljubljana]. In: Bogoslovni vestnik, 20, 1990, 1-2, 41-43.

Perko, Franc. Katedra za dialog [Lehrstuhl für Dialog]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 127-128.

Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani [Fünfzig Jahre slowenische Universität Ljubljana]. Ljubljana: Univerze v Ljubljani, 1969.

Pojavnik, Ivan. Katedra za zgodovino krščanske literature in nauka [Lehrstuhl für christliche Literatur- und Bildungsgeschichte]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 73-76.

Rozman, France. Katedra za biblične vede [Lehrstuhl für Bibelwissenschaften]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 54-62.

Smolik, Marijan. Katedra za liturgiko [Lehrstuhl für Liturgik]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 104-109.

Smolik, Marijan. Knjižnica Teološke fakultete [Bibliothek der Theologischen Fakultät]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 137-140.

Smolik, Marijan. Kronika državne Teološke fakultete [Chronik der staatlichen Theologischen Fakultät]. In: Bogoslovni vestnik, 29, 1969, 171-178.

Smolik, Marjan. Ljubljanska Teološka fakulteta za Slovence v begunstvu (1945-1959) [Theologische Fakultät Ljubljana für slowenische Emigranten (1945-1959)]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 23-24.

Snoj, Alojzij Slavko. Katedra za oznanjevalno teologijo [Lehrstuhl für Verkündungstheologie]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 97-103.

Strle, Anton. Katedra za dogmatiko [Lehrstuhl für Dogmatik]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 77-83.

Škulj, Edo. Razmerje med Teološko fakulteto in Univerzo v Ljubljani [Verhältnis zwischen der Theologischen Fakultät und der Universität Ljubljana]. In: Bogoslovni vestnik, 55, 1, 1995, 95-110.

Valenčič, Rafko. Katedra za pastoralno teologijo [Lehrstuhl für Pastoraltheologie]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 110-119.

Valenčič, Rafko. Prvi koraki zbliževanja med Univerzo v Ljubljani in Teološko fakulteto [Erste Schritte der Annäherung zwischen der Universität Ljubljana und der Theologischen Fakultät]. In: Bogoslovni vestnik, 63, 2003, 281-291.

Zbornik ob sedemdesetletnici Teološke fakultete v Ljubljani 1919-1989 [Sammelwerk zum 70-jährigen Jubiläum der Fakultät Ljubljana 1919-1989]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2.

Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929 [Geschichte der slowenischen Universität Ljubljana bis zum Jahr 1929]. Ljubljana: Rektorat Univerze Kralja Aleksandra prvega v Ljubljani, 1929.

72

The Faculty of Theology of the University of Ljubljana through time and space

The Church had always paid special attention to the education and schooling of the clergy. In this regard, as pointed out by France M. Dolinar, PhD., two periods stand out from a number of decrees and instructions issued by the central governing bodies of the Church, general and regional councils and individual bishops: the period of the Carolingian Renaissance from the end of the 9th century onwards; and the period following the Council of Trent. The Carolingian Renaissance stressed the education of the clergy, bringing about the requirement for schools to be established in cathedrals and monasteries, and a unified study programme for theology studies. The Council of Trent (1543-1563) stressed the importance of educating priest candidates. This brought about the requirement for all bishops to set up seminaries within their cathedrals where under their leadership new priests would be educated and schooled for the needs of pastoral care in their diocese. In the centuries preceding the setting up of the Diocese of Ljubljana, there is little known about the education and schooling of the clergy in Slovenia as the respective reports are extremely rare and scant. During the time of the Christianisation of the Slovenians, the missionaries were probably educated in Salzburg, where a school was operating in the Monastery of St. Peter ever since it had been established, as well as in the monastic schools in Bavaria – in Kremsemünster, Chiemsee, Niederaltaich and in Freising. The schools were needed for the clergy, which had occupied the first so-called primal parishes in the Principality of Carantania. In relation to the education of the clergy, Charlemagne ordered his subordinate bishops to see to the setting up of schools within diocesan churches, where the clergy would be educated. Similar to the school in Salzburg, education of the clergy was also held by a school operating in Slovenia south of the Drava River, the school in Cividale del Friuli. The first instructions on the content of the education were provided by probably the best educated theologian of the time, the missionary Alcuin. His letters from the end of the 8th century attest to how studiously Arno, since 798 the first Archbishop of Salzburg, and Patriarch Paulinus II of Aquileia, also one of the leading European theologians of the time, had been preparing for the task. It is attested that scholars from Slovenian provinces at the end of the High and the Late Middle Ages, attended the study of theology in foreign educational centres, such as Padua, Bologna, Rome, Graz and Vienna or elsewhere, where some also obtained their doctoral degree. The majority of the clergy, which represented the majority of the intelligentsia of the time, never studied at university centres, at an artistic or even theological faculty. Only the upper class of the clergy, from which the church hierarchy emanated, had been educated. The lower clergy possessed only the basic education which it had received in the cathedral, monastic and parish schools. The cathedral schools of the 12th and 13th century, which were set up on the fringes of the Slovenian ethnic territory (Koper, Krka na Koroškem), the monastic schools from the 11th and 12th century, and the parish schools, especially from the beginning of the 15th century, did not only provide elementary education but also further education which enabled the priest candidates to continue their study at university centres. From the 13th century onwards, these were set up in Europe north and south of the Alps, increasingly in the near and distant surroundings of the Slovenian ethnic territory. Individual monastic schools in Slovenia (Stična, Vetrinj, Gornji grad) developed into important and strong educational centres with minor and greater libraries covering various fields of knowledge written mostly on parchment. It is not known whether any medieval monastic educational centre in Slovenia had ever elevated their level of education to the level of general study (studium generale) as provided

by the universities of the time, or whether it communicated some parts of this (theological) study (studium particulare), which the monastery monks attended at other monastic centres outside the Slovenian territory (e.g. from the beginning of the 14th century in the Vienna Augustinian (Eremite) Monastery as studium generale totius Ordinis). In certain centres, this was also available to secular priests. The Slovenian parish schools of higher quality (e.g. in Kranj, Ribnica and in Ljubljana) in the 15th century, provided the priest candidates the necessary clerical education. The study of theology at these medieval cathedral, monastic and parish schools however, cannot be compared to the later organisation of the study of theology, which received a completely new form with the Trent reformation. Until the Trent era, the content of the study of theology may be seen as directed primarily towards learning about the Apostles’ Creed, the Lord’s Prayer and mass lections, and also towards the readings of the Epistles of Paul, the interpretation of psalms and the Bible of the New Testament. The medieval capitular schools initially taught the seven liberal arts: grammar, rhetoric and dialectic, followed by a study of theology or the profane subjects of the Quadrivium: geometry, arithmetic, astronomy and music. In the 11th century, scholastic theology developed out of philosophy and was systematically presented in the 12th century by forming a special group for dogmatics and moral theology. The main representative of the scholastic theology was Peter Lombard. For centuries his system represented the foundation of theological lectures at newly founded universities. It was additionally perfected by Albertus Magnus, Thomas Aquinas, Bonaventura, Dons Scotus and others. The university study of theology was divided into two groups: in the first, the Bible was interpreted in the literary sense from the Latin Vulgate or with regard to the original text. At that time, however, the knowledge of languages was very limited as biblical philology was not formed until the 16th century. The second group encompassed systematic theology from the Four Books by Peter Lombard. These lectures were, for the most part, commentaries on his books. They represented the introduction to the knowledge and proper understanding of the church doctrine, its reasons and justification, all according to the scholastic method. To all this, spiritual conversation with moral theology and addresses on holidays and sermons were added. With regard to philosophical views nominalism prevailed, until, under the influence of the doctors from the Dominican Order under St. Thomas Aquinas, realism established itself at all faculties of theology. With time, both trends weakened. The university study of theology lasted eight years and was attended only by those who had previously concluded the study of philosophy at the artistic faculty. Members of the faculties of theology were professors holding regular lectures and who were called ordinaries or stipendiatus and appointed by the provincial duke. The professors were partially monks and partially secular priests. In the mid-16th century, the university study of theology was limited to six years and the lectures were held by three full professors, without the help of bachelors. The theological science of the time encompassed the positive and the speculative theology. The first expressed itself in the interpretation of the scriptures of the New and Old Testament, and the second in scholasticism and moral theology. Thus the perfect theological faculties of the time encompassed teaching chairs for: the Interpretation of the Bible of the New and Old Testament; Scholastic Theology; Moral Theology; Casuistry (Casuum); Theological Polemics; and the Hebrew Language. There was a special Chair of Church History within the Artistic Faculty (Faculty of Philosophy) and the Chair of Canon Law within the framework of the Faculty of Law. At the time, the main

The Study of Theology in Ljubljana prior to the Establishment of the University

Jože Ciperle

75

emphasis of the study of theology was speculative theology, which dealt with dogmatics and moral theology and included extensive commentaries of Suma theologica by St. Thomas Aquinas. In the interpretation of the Holy Scriptures, the meaning of individual words and grammar rules were stressed more than individual maxims.It must be stressed that the contents of theological studies in the medieval cathedral, monastic and parish schools are, in general, not comparable to the study of theology at the universities of the time. Above all, it was not to the subsequent organisation of the study of theology, which was completely reformed with the Council of Trent.

I.During the time of its first eight bishops (1463-1598), with the exception of monastic educational institutions, there was no institution to be found in the territory of the Ljubljana Diocese. This territory was fragmented into several islands in the Styria, Carniola and Carinthia regions, which would be fully appointed for the implementation of the study of theology in accordance with the stipulations of the Council of Trent. The question of a comprehensive preparation of priest candidates for their pastoral activities was not regulated. At this time, the majority of the clergy operating in its territory was still from the neighbouring Dioceses of Aquileia, Zagreb, Brixen and Salzburg. Following the Council of Trent, the education of priest candidates in the diocese itself was possible, within the cathedrals and other more eminent churches (e.g. the Ljubljana Cathedral, in Radovljica, Pilštajn and Slovenj Gradec). From the mid-16th century, candidates foreseen for higher offices within the diocese were sent to the Jesuit German College in Rome, while others studied at the University of Vienna. From 1585, some also studied in Graz, following the opening of the University of Graz. There, Bishop Janez Tavčar (1580-1597), set up nine scholarships for his theologians. In addition to the existing scholarship institutions, Bishop Tomaž Hren (1597/1599-1630), also set up new ones in Graz. When the Jesuits came to Ljubljana in 1595 and set up their studies, scholarship institutions were again also provided. In 1627, Bishop Hren set up three more study positions at the University of Vienna for priest candidates from the Ljubljana Diocese. Under the circumstances of the Reformation, and immediately after it, the Trent instructions regarding the study of theology and the setting up of diocesan seminaries with a more thorough education and schooling of the new priests were first implemented in the Ljubljana Diocese by Bishop Tomaž Hren with the development of the Collegium Marianum (Marian Institution) educational institution (seminary). The seminary was set up at his residence in Gornji Grad. The roots of this institution can be traced back to the time of the first Ljubljana Bishop Sigismund Lamberg (1463-1488) and important traces can also be found during the time of Ljubljana Bishop Janez Tavčar (1580-1597). Bishop Hren issued a Statute relating to the operation of the institution, which guaranteed that all who were accepted to the institution would be qualified for priesthood. The Statute also stipulated that everyone accepted to the institution had to sign a statement binding them to take up office in the Ljubljana Diocese once they concluded their studies. The first seminary of the Ljubljana Diocese, which somewhat differed from similar seminaries in the Austrian provinces, “provided two things for the Ljubljana Bishop: firstly, the control over the education and schooling of priest candidates and, what Hren saw as equally important, the possibility of inspecting their qualifications for pastoral care.”The diocesan seminary in Gornji Grad accepted pupils which had completed the last two grades, the fifth and the sixth grade (poetics and rhetoric) of the lower Latin (grammar school) studies. Published

protocols also indicate that as the Bishop of Ljubljana, Hren ordained 497 priests and among them 70 (35.71%) were alumni from Gornji Grad. With the Marian College in Gornji Grad, and the setting up of a seminary with the Ljubljana Cathedral, the so-called boarding school with internal classes of some subjects (school within the Ljubljana cathedral), Bishop Hren substantially increased the intellectual and spiritual growth of his clergy and at least partially satisfied the Trent directives for the reformation of priesthood. After Hren’s death, the operation of the institution in Gornji Grad was reduced to merely supplementary education of some newly ordained priests of the Ljubljana Diocese. The report written by Sigismund Krištof Herberstein (1644-1711, bishop 1683-1701) in 1684, shows that the Ljubljana Diocese still did not have its own diocesan seminary for the education and schooling of its clergy. Also, the priests, before being ordained, attended lectures on moral theology with the Ljubljana Jesuits for at least two years. This is also confirmed by the relation of Bishop Herberstein dating from the end of January 1694: the pupils of the Ljubljana Diocese received their schooling in Vienna, Graz and in Gornji Grad and with the Jesuits in Ljubljana. The seminary in Gornji Grad, which received a new statute in 1728, remained in operation until the diocesan borders were rearranged during the time of the Josephine reforms, and until the diocesan residence existed. Throughout this time, other internal schools of theology existed on the Slovenian territory within individual church orders, e.g. the Franciscans, Augustinians and Cistercians, which served for the purpose of their own clerical offspring and to which the public was not entitled.

II.The Jesuits began their operation at the time of Counter-Reformation, Catholic Revival and the late humanist movement. Their colleges became spiritual, religious and cultural centres of Europe at the time. The activities and mobility of the Jesuit order, which the Pope confirmed in 1540, opened new possibilities for a concrete ecclesiastical, missionary and educational activities with Rome. The centralised organisation, high expertise and the ascetic devotion and determination of each of the order’s members enabled the new order community to set up a network of colleges, schools, universities, printing offices, farm buildings and brotherhood prayer groups within just a few decades. As evident from the order’s instructions (Constitutiones Societatis Jesu), its mission was to help the fellow man in the knowledge of God and the love of God for the salvation of his soul. For the founder of the order and its first Superior General, Ignatius of Loyola (1491 – 1556), the educational mission was initially a secondary activity, which was not planned to go beyond catechism studies for children. The order however, soon realised that in addition to sermons and Communions, the education of the youth opens a new sphere of activity allowing extensive influence to be exerted on people and their faith. Thus, in contradiction with their initial orientation, the Jesuits became a scholastic order.In this sense, they were approached in 1550 by the Hapsburg sovereign Ferdinand I. He asked Ignatius of Loyola to set up a Jesuit college in Vienna where “together with the offspring of the order, the youth would be educated in holy sciences.” The Jesuit General granted his request and without delay, the first Jesuits came to Vienna in 1551. The Jesuit College in Vienna soon developed into an important centre of Jesuit expansion across the central regions and parts of the eastern European territory. It was initially subordinated directly to Ignatius of Loyola, and from 1556 it was part of the Upper German Jesuit province. In 1563, an independent Austrian province was set up,

76

initially expanding from today’s Lower and Upper Austria, across the Czech Republic, Silesia, parts of Poland, Slovakia and Hungary, to Transylvania across Carniola, Styria and Friuli to Istria.The Jesuit educational ideal, which did not essentially differ from the fundamental educational directions of the 16th though to the 18th century, is documented by the Jesuit study order Ratio atque Institutio Studiorum Societatis Jesu (Method and System of the Studies of the Society of Jesus). This fundamental document of Jesuit educational and pedagogical activity, was printed in 1599 in Naples, and expanded in 1615 with individual appendixes. The new edition from 1616, applied until the Jesuit order was suppressed. In the history of pedagogy and education, Ratio Studiorum represents a rare example of supranational school and study order. This, to a great extent ensured a uniformity of the school system in the provinces where the Jesuit order dominated, many years before the intentions of the Enlightened Absolutism for secularisation and uniformity. The principle objective of the entire Jesuit lower school system (studia inferiora) organised in the college was the instruction of Latin, and to a minor extent, Greek. The classes lasted five to six years and were conducted in class communities.In the study plan of the studia inferiora of the Jesuit grammar school course, realities were thus neglected. The courses conditionally served religious and educational goals, while the knowledge of the so-called humaniora, especially Latin as the fundamental condition for all spiritual and scientific studies, held an exceptionally important role. The fact that Jesuit grammar schools were actually Latin schools is additionally attested by the structure of the studia inferiora given in the study order. The designation of individual grades followed the respective degree of the Latin classes. The aim of the five or six years of Jesuit humanist grammar school courses was to educate excellent Latinists. The acquisition of a formal linguistic education remained the prevailing issue of the Jesuit study plan. Realities appeared only in a limited extent and were neither able nor wanted to be distinguished as an independent subject.In the field of higher education, the Society of Jesus took on the tasks of an artistic (philosophical) faculty, a mandatory university pre-liminary stage for the study of individual faculty fields. According to the Ratium Studiorum, the Jesuit philosophical course lasted three years. The main subjects again characterised the study level. In the first year, the focus was on Logic. The second year was characterized by Physics, while Mathematics, Astronomy, Geography and Meteo-rology were taught as well. The third year mainly focused on Metaphysics and Ethics, while some Psychology and Philosophy were also supposed to be taught. All over Europe, the foundation for the entire study programme of Jesuit philosophical studies were Aristotle’s treatises. All students had to participate in public disputations, for which the invitations containing the printed theses were sent to the more distinguished citizens and friends of the college. They were mostly organised at the college hall and were attended by the rector, the study prefect, the college professors, the college fathers of the order and other invited guests. They were held in accordance with rigid, precisely defined guidelines. In the morning, metaphysics students appeared against students of physics and in the afternoon, students of the same educational level appeared against each other (e.g. a metaphysics student against a metaphysics student, a physics student against a physics student). The disputations were a way for the scholastic tradition to celebrate its late revival.The Jesuit study of theology was bound to the philosophical course, being conducted and concluded in a similar manner. It lasted four years. As a rule, the students had already received some training in teaching, as the majority of them, after finishing the philosophical

course, had to initially teach at the studia inferiora. The study plan of the Ratio Studiorum was the interpretation of the Bible of the Old and New Testament; Scholastic Theology with a detailed presentation of the theological teachings of Thomas Aquinas; Church History; Canon Law; Moral Theology; and also lectures of Hebrew. As with all Jesuit educational establishments, the study was regulated to the finest details, allowing no possibility of evading the prescribed subjects and study methods. It was quite a contradiction, especially with the study of theology, as being extremely strict it did not allow “anyone to raise a new question or express an opinion without the prior consent of the superior” and without being based on the opinion of a famous authority. Basically, the professors were not allowed to use any non-approbated textbooks or authors for their lectures nor any “new forms of lecturing or disputing”. In addition, all of their theses had to be submitted to testing by the study prefect prior to being published. The disputations were conducted in the same manner as with the philosophic course.For the Jesuits, the study of theology represented the focal point of their study programme and access to this line of study was possible only after passing several candidate selections.In 1597, the Jesuits finally came to Ljubljana, forty-three years after being set up and fifty-seven years after Pope Paul III (1468/1534-1549) confirmed Ignatius Loyola's Catholic Society of Jesus order (Sociates Jesu) by issuing the papal bull Regimini Militantis Ecclesiae. Bishop Tomaž Hren (1597-1630) did not only universally support the construction of a college (1598 – 1603) and the Church of St. Jacob (1613-1615) but also the education and schooling activity of the Jesuits. The Jesuit College with the Church of St. Jacob in Ljubljana operated for 176 years (1597-1773). During the time of Counter-Reformation, Catholic Revival and the late humanist movement – similarly with other Jesuit colleges of the time – the Jesuit College in Ljubljana became a spiritual, cultural and religious centre. As a scholastic order, in the 17th and beginning of the 18th century, the Jesuits and their study order brought the entire education and schooling programme in Ljubljana to a completely new level, with essentially a much better quality. They set up an education and schooling system, which was fascinating for that time. It substantially surpassed the previous educational structures and also brought new accents to pedagogical activities. In Ljubljana, the Jesuits began their grammar school lectures (the first two grades infima and principia) already in the year of their arrival. Within the framework of the college, individual higher education courses (studia superiora) were being held in addition to the grammar school. The year 1619 or 1633, when the six grammar school grades were expanded with lectures on Moral Theology (Casuistry), may be seen as their beginning, while in 1704, the Chair of Canon Law was added. At the end of the 17th and the beginning of the 18th century, within the framework of the Jesuit college, Ljubljana thus had a special study of philosophy (Logics, Physics and Metaphysics) and a study of theology (Moral Theology and Canon Law), which, in accordance with the concepts of the time, differed from the lower (grammar school) Jesuit studies. In Ljubljana, a shorter course of theology, with lectures on Casuistry and Canon Law, was determined to be an introduction to practical pastoral care for the schooling of assiduous priests, while those wishing to continue their studies at the Faculty of Theology had to study in Graz or Vienna which, as mentioned before, encompassed the interpretation of the Bible, Scholastic Theology according to Thomas Aquinas, Church History, Canon Law and Moral Theology.The form of the Jesuit higher education system, which developed in Ljubljana, was part of those in which the philosophical, and occasionally also theological courses, closely drew from the grammar

77

school. From the information so far known regarding the Jesuits in Ljubljana, their college did not receive any special privileges which would elevate it to a university. The history of Jesuit colleges shows that for such a step, an imperial founding charter and a papal bull on the confirmation of such a charter were needed. The beliefs that already general papal bulls of the 16th century, which authorised the Jesuit order to set up faculties of philosophy and theology and confer academic titles, were enough for the Jesuit order to have a general authorisation to set up universities go too far. In such a case, the lengthy and hard negotiations between the sovereigns and the popes on the setting up of universities would have been senseless. The founding charter of Jesuit universities (the papal bull, the imperial charter) in addition to other provisions, include also the wording on the elevation to the status of a university (studii generalis universitatis). The theses and their defence are to be regarded as a constant constituent part of the Jesuit educational system, which prepared its students for public appearances and not in relation to the acquisition of academic degrees. Such conferral of academic degrees, the promotion of baccalaureates, licentiates, masters and doctors, is not present with the Jesuits in Ljubljana, nor was the doctoral promotion found in Ljubljana of the time. In Ljubljana, the Jesuit sphere covered the higher education study of philosophy and theology, which, in relation to content, are to a great extent identical to the study at the faculties of philosophy and theology of Jesuit universities; no academic degrees, which represent the only distinctive separation between semi-university and actual university studies, were conferred.However, in contrast with the Jesuit College in Klagenfurt, there are no direct aspirations for the elevation to a university documented with the Jesuits of Ljubljana. Of course, it cannot be ruled out that such information will be found, as the sources covering this period have not yet been fully reviewed. Individual cultural phenomena and the aspirations of a circle of scientists in Ljubljana, especially the Academiae Operosorum society, attest to the fact that at the turn of the 18th century favourable conditions for the setting up of a university were evident in Ljubljana for the first time in history and which would, in addition to the study of philosophy, also include the study of theology. This was at the time when aspirations for the completion of the University of Graz with a Faculty of Law and a Faculty of Medicine are also to be found. The Academiae Operosorum circle undoubtedly prepared the concept of a complete university in Ljubljana, however, it did not come to realise. A number of university centres in the vicinity of Ljubljana, especially the increasingly strong position of the University of Graz, were obviously not in favour of the realisation of such ideas from Ljubljana.The cultural and revival movement in the beginning of the 18th century strongly characterised the Ljubljana of the time. During this period, a number of cultural institutions were established: in addition to the Academiae Operosorum (set up in 1693, public appearance 1712), Academia Philharmonicorum (1701), a public library (1701) and Ursuline schools were set up. At the initiative of Janez A. Dolničar, Vicar General, Cathedral Dean and a member of Academiae Operosorum, property was obtained next to the cathedral, intended for the construction of a seminary facility. This began in 1708 receiving the name Collegium Carolinum Nobilium. However, in accordance with the concept of the Academiae Operosorum members, Collegium Carolinum Nobilium was not designed exclusively as a seminary for priest candidates but above all as a seminary for aristocratic sons who, in addition to attending lectures at the Jesuit College, would also receive additional education and skills providing them with a qualification for life. While the Cathedral Canon Janez Anton Dolničar (1662 – 1714) strived for the Collegium Carollinum to provide study

possibilities not only of theological but also secular sciences, the canons Cathedral Provost Janez Prešeren (1692 – 1704) and Jožef A. Schifer von Schifferstein greatly aspired to provide the possibility of education to priest candidates. The Collegium Nobilium thus initially served also as a Seminarium Clericale and until the Jesuit order was suppressed in 1773, it existed as the second Ljubljana Pupil’s Seminary (in addition to the Jesuit). It remained in close relation to the Jesuit College and their forms of lower and higher education in Ljubljana, but did not provide lectures or any other forms of education. During this time, there were 20 students residing at Collegium Carollinum, who were free to choose their profession. In addition to the students, the priest seminary also housed two Cathedral Vicars, two acolytes, a sacristan, a catechist, a librarian teacher with the boy’s choir and the cathedral sexton. The building also housed the public library. The initial intention of the college’s founders was realised only to a smaller extent: the Ljubljana Diocese did not have an actual seminary until the end of the 18th century. We have mentioned before that the Ljubljana bishops had set up several scholarship institutions for the priest candidates from their diocese in foreign educational institutions. The majority of these were at the Jesuit Colleges in Graz, Rome and Vienna. In Ljubljana, the following scholarship institutions existed for poorer students of Carniolan descent at the diocesan seminary who wished to enter the priesthood: funds for 12 students at the Jesuit College and the following scholarship institutions: of the priest Luka Künstl, of the parish priest Krištof Škofic, of the parish priest Urban Cavalieri, of Janez Prešern, Jakob von Schellenburg, Janez Anton Thalnitscher von Thallenberg and Jožef A. Schiffer.

III.From the mid-18th century onwards, individual provincial universities of the North and West German states increasingly saw the enforcement of freedom of education and science. Austria, already at the time of Charles VI, was aware of the deficiencies of its education system in the tertiary sphere, especially that of universities, and launched hesitant attempts to remedy them. There were however, no notable changes in their educational system. The first measures merely signalised a stronger influence of the state. The deeper interventions in this sector of education which occurred at the time of Maria Theresa (1740- 1780), Joseph II (1780-1790) and Leopold II (1790-1792) can already be understood however, as a slow emergence of a new educational and study concept. The complex reforms, which were strongly under the influence of Enlightenment ideas, were above all, directed towards ensuring a greater influence of the state, practical vocational study orientations and liberation with regard to confessional limitations. The connection with the educational programmes and study systems of Western Europe however, did not succeed. Even though the centre of reformist endeavours was the University of Vienna, which had begun to assert itself as Austria’s model university, the educational and political orientations were conceived for the entire state.In the first phase of the university reform, the Theresian reformist absolutism, with the help of the empress’s personal physician and the central figure of Theresian reforms, the Dutch Gerard van Swieten, managed to essentially weaken the so far existing monopoly of the Jesuit order in tertiary education, in something less than a decade of eager fights. The process of eroding their autonomy began. The towns, from which the Jesuits were driven out, were immediately taken over by the state with its personnel resources.The first reforms of the university study brought about a multitude of students at universities located in towns. Here, the majority of the clerical offices were located and it was here that the main civic, legal

78

and other dealings were conducted. This applied especially to Vienna and also Prague, which were the higher education institutions which had always been composed of four faculties (the Faculty of Philosophy, Law, Medicine and Theology). The study fields had already been regulated and those who had passed the mandatory exams could hope for an appropriate position, which especially applied to the jurists. From the 1750s, the examination system and the vocational qualifications gradually became more connected. The old recruiting system, which was based on personal relations, was replaced by a new system based on efficiency. Contrary to the expectations of higher education reformists, from the 1750s onwards, the circumstances in the field of employment, which had changed fundamentally with the emergence of new occupations particularly in university towns, resulted in an increase in the number of students.The situation was different however, with a number of provincial higher education institutions. They offered only a limited number of higher education study possibilities, above all philosophy and theology. They mostly served regional needs and were reached by the state measures relatively late. For the enlightened higher education reformists of Vienna, they were a thorn in their side. For them, they represented centres of the abhorred church orders and scholastics. As the new disciplines were only partially represented, with the number of properly educated professors limited and the number of students small, they believed that “it would be no great misfortune to abolish them as soon as possible". Similar debates, which were substantiated by the argument that only two universities were enough for the whole of England, appeared also in the German territory.In the second phase of university reforms beginning in 1772, when the suppression of the Jesuit order was already beginning to show, the Austrian universities changed. A loss of autonomy, authority and the character of autonomous corporations resulted in changes to educationally organised institutions, types of “vocational schools” for the education of loyal servants of the absolutist state – the education of the future clergy, jurists, officials and physicians. The change of Jesuit universities into state institutions suited the bureaucratic state administration. The state took over the “study” at four university faculties, the university property and its jurisdiction.The first phase of reforms from 1752 brought only minor changes to the study of theology, where the principle subjects were Canon Law and Moral Theology or Casuistry. Greater attention was focused on other theological educational institutions – diocesan seminaries and theological monastic schools, as the majority of priest candidates were still educated there and not at the faculties of theology. From 1760, programme changes were monitored by the Imperial Educational Commission in Vienna, whose principle monitoring tools were the superintendents or the inspectors, who had been appointed with provincial governments since 1752. With regard to content, designs from the previous period still prevailed – learning about scholastic philosophers and theologians – while as far as the language of study is concerned, German gained importance while Latin still prevailed in lectures of theological subjects.The theological programmes saw a more substantial change in 1774 with Rautenstrauh's reform of the Austrian study of theology – The Regulation of the Faculty of Theology (Verfassung der theologischen Fakultät) – which remained in force at all Austrian theological institutions until 1857, with some minor modifications. It was only the 1855 Concordat which saved the Austrian study of theology, from the pressure of the Josephine State Church and enabled the bishops to shape the study of theology and the theological study plan anew. The Benedictine abbot Franz Stephan Rautenstrauch of Braunau (1734-1785), a member of the Imperial Educational Commission and leader

of the Faculty of Theology in Prague and later also in Vienna, put the schooling of pastors as the principle of the entire theological study. He believed that the "ultimate objective of theology is to shape worthy servants of the gospel”, that is, perfect pastors. For this reason, the study had to be oriented towards shaping the appropriate “characteristics” of the future priest for his subsequent activities in the field of pastoral care. “The importance and great extent” of the pastoral office were determined by the study plan for all theological disciplines. The attitude towards the pastoral office was of crucial importance for all orientations of theological studies, also in the decades to follow. Until the study plan from 1774, theology was dealt with only in theory, while Rautenstrauch’s study plan already shows pastoral theology and catechetics as completely new and practical disciplines. Rautenstrauch additionally stressed the importance which was given to pastoral subjects by classifying them into fully independent principle disciplines according to their characteristics. For Rautenstrauch, the practical disciplines were not an appendix to the "organic structure" of theology but with regard to the essence of the theological science, its conclusion. The new study plan no longer distinguished the students with regard to theologi speculativi and theologi morales but it did classify the theological disciplines into preparatory (introductory) and actual theological subjects. The introductory disciplines included the Encyclopaedia of all Theological Subjects, Church History, Hermeneutics of the Old and New Testament, Patrology and Theological Literary History. The actual theological subjects were divided into theoretical and practical ones. The theoretical subjects included Dogmatics, Moral Philosophy and Church History and the practical subjects Pastoral Theology and Polemics. In addition to full-time lectures, part-time lectures were introduced including Church Geography, Semitic Languages, Jewish and Christian Relics, Bible Characteristics, Philosophical and Critical Readings, History of Religions, History of Dogmas, Advantages of Christian Moral Philosophy over Natural (Reasonable) Philosophy, Spirit of Moral Laws, History of the Canon, Hermeneutics of Decretals, Liturgy of the Old Church, True Piety, History of Heresies and Changes in the Protestant Church.The specification of individual lectures indicates that Rautenstrauch’s study plan assigned a completely new position and content to some of the older theological disciplines and, above all, added completely new ones. The interpretation of the Bible of the Old Testament thus had much less time appointed, with a greater emphasis being on the Bible of the New Testament, which had until then been almost overlooked. Moral Theology (Casuistry) lost a great deal of its reputation and respect. In relation to its content, the subjects Dogmatics and Moral Philosophy were completely different than in the 1752 study plan by Maria Theresa. Dogmatics encompassed the De Deo uno et trino, De creatione, De incernatione, De gratia, De sacramentis and De eschatologia tractates; and Moral Philosophy the De virtibus theologius, De actibus humanis, De jure et justitia tractates. Dogmatics was so strongly disregarded that it was limited exclusively to positive dogmatics and the interpretation of the biblical and patristic argumentation of dogmas, while the speculative aspects were mostly neglected. If speculative dogmatics was maintained, it was dealt with in the sense of modern philosophy of Wolf, Kant and the German Idealism. The risk of pure formal supernaturalism was evident, recognizing the supernatural origin of the Annunciation, the inspiration of the Holy Ghost and the Infallibility of the Church, while it tried to consider the content of the Annunciation only with reason and philosophy.The fundamental tendencies of Rautenstrauch’s study plan were a deviation from Jesuit scholasticism, the intensive study of the Bible

79

and Patrology and the practical education of the clergy. Pastoral Theology found its origins in these aspirations as a separate study discipline.In Church History, the division into centuries was replaced by the division into four periods: 1. Until Constantine, 2. Until Charlemagne, 3. Until the Council of Trent, 4. Until the “present day”. Church History fully served the State Church and its conflicts with the papacy, so as to enable the State Church to protect and defend itself with historic arguments. As a “means for historic justification of the governing state and church system”, Church History was thus used as the fundamental pillar of Enlightenment and the State Church.As future religious education teachers, theology students were acquainted with Catechetics from the time of Austria’s first act on primary school education (1774), while during the Theresian era, Catechetics was, above all, the technique of teaching religion classes. It did not develop into the theory of religious education and religious schooling until the first half of the 19th century. As future local school supervisors, theology students also had to be acquainted with primary school pedagogy, which is the method of teaching primary school subjects, with the rights and obligations of primary school teachers, the organisation of primary school education and the like. As a pedagogical subject, Catechetics therefore originated in primary school legislation and should have found its place at the teacher training college together with Primary School Pedagogy, and not the Faculty of Theology, to where it was classified due to its close content relation with Pastoral Theology. At the Faculty of Theology, both Catechetics and Primary School Pedagogy were taught by teachers from the teacher training college (secular priests). After 1752, due to national reform interventions, Ljubljana first faced the reduction of the three-year study of philosophy to two years with three professors. Henceforth, Ljubljana had a lower (two-year) study of philosophy with the subjects of Philosophy (Logics, Metaphysics), Mathematics, Physics (general and special or experimental) and Moral Philosophy (Ethics) as mandatory subjects. The study of theology was enriched with new study content: Pastoral Theology (practical work of a priest), Dogmatics, Patrology (church fathers of the first centuries), Hermeneutics (interpretation of the Bible), Church History, History of Theological Literature and Oriental languages (Hebrew). The study of theology in Ljubljana thus encompassed four chairs. The former Jesuit Chairs of Moral Theology and Canon Law were greatly expanded: Pastoral Theology, Patrology and the History of Theological Literature were added to the Chair of Moral Theology; and Church History was added to Canon Law. The other two chairs, Dogmatics and Oriental Languages with Hermeneutics, were shaped anew. Practical pastoral care was placed at the centre of theological studies also in Ljubljana.After the suppression of the Jesuit order, the grammar school, the Faculty of Philosophy and the Faculty of Theology in Ljubljana passed over to state administration. Former Jesuits were still able to teach at the grammar school and the Faculty of Philosophy, but were completely excluded from the study of theology, where the most important positions were taken by secular priests, who agreed with the state’s ideology and the leader of the local church, Bishop Karl Johann Herberstein. All the reformist measures taken in Ljubljana were supervised by Bishop Herberstein, a supporter of Reformist Catholicism, who was entrusted the supreme supervision of all studies in Ljubljana by the Vienna authorities in 1774. The problems emerging especially in personnel issues were solved by direct contact with the Vienna government. Due to his church and political views, Bishop Herberstein did not even give consideration for monks to occupy the positions of lecturers, especially not Franciscans, even though this was

the case in several towns in Austria. In 1779, the theology professors in Ljubljana were Jožef Jurij Lenaz – professor of Dogmatics, Franc Ziegler – professor of Moral Theology, Franc Pogačnik – professor of Canon Law and Church History and Jakob Sorčan – professor of Oriental languages.If, immediately after the suppression of the Jesuit order, the hope for the setting up of new study (faculty) chairs was still realistic (e.g. juridical studies), the circumstances fundamentally changed in the 1780s. During this time, the study possibilities in Ljubljana decreased substantially, and for some time being almost fully abolished. The sector of tertiary education stagnated during the reign of Joseph II, as the emperor’s interest in higher education was oriented towards the education and schooling of the clergy at central state institutions and General Seminaries (seminarium generale). In 1783, with the explanation that following the establishment of General Seminaries in Graz and Innsbruck there would not be enough students for Ljubljana, the study of theology in Ljubljana was abolished. The General Seminary in Graz was designated for the education of the clergy of the Ljubljana Diocese and in 1783, 15 students were redirected there, along with the Collegium Carolinum institution with the property of the suppressed brotherhood of Philip Neri. All four professors of the Faculty of Theology, Jožef Jurij Lenaz, PhD., professor of Dogmatics, Franc Ziegler, professor of Moral Theology, Patrology, Pastoral Theology and History of Theological Literature, Franc Pogačnik, professor of Canon Law and Church History, and Jakob Sorčan, professor of Oriental Languages and Hermeneutics, were transferred to the lyceum in Innsbruck. The study of theology at the Innsbruck University, during the time of its temporary reduction or change to a lyceum, had only four professors. The study of theology at the General Seminary, which was set up with the Innsbruck Lyceum, foresaw, as in Vienna and Graz, eight professors, the same as those at faculties of theology operating within universities. Soon afterwards, philosophical and theological studies for the education of own monastic offspring were abolished at the still existing monasteries. In Ljubljana, this was the case with the Franciscans and the Capuchins. Since the time of Theresian school reforms, the authorities did not trust such forms of study while the aspirations to change their content in the spirit of new ideas had failed. New educational centres for the clergy thus brought about the abolition of all other institutions for clerical education. The abolition of public and monastic theological studies in Ljubljana was followed by the dissolution of philosophical studies in 1785. After a hundred years, only the lectures of the medical and surgical study remained in Ljubljana. After the old Academiae Operosorum, the ideas of setting up a university in Ljubljana appeared for the second time during the reign of Joseph II. Initially, all applications were rejected, with the justification that Vienna had no intention of facilitating remote studies. After three months, the new Imperial Decree (April 1788) restored the philosophical studies and after the suppression of General Seminaries in July 1790, the Decree granted the Ljubljana Lyceum in the phase of foundation complete theological studies with seven qualified teachers and four years of duration, as of 10 June 1791.

IV.In the beginning of the 19th century, the encouragement of the tertiary education model, the basis of which had been provided following the Bavarian model during the reign of Joseph II, created greater possibilities of obtaining an academic education. The double level of this field of education, the lyceal and erudite (university) study, especially in the non-German provinces of the monarchy, bestowed a

80

completely new meaning on the small philosophical and theological lyceal education institutions across the provinces, which the enlightened reforms of the second half of the 18th century observed with mistrust. Unlike actual universities which focused primarily on scientific work, the lyceums above all focused on the education for vocational practices. Their main aim was the education of the clergy, who, in addition to theological knowledge, should also possess agricultural knowledge and the knowledge of surgeons, managers of large estates and teachers. Accordingly, the lyceums were divided into degraded universities, which were able to confer doctorates of philosophy and theology; and into lyceums, which emerged as types of atrophied grammar schools instead of the former Jesuit studies, and which became scientific and educational institutions in provincial centres, but did not have the right to confer doctoral degrees. The Ljubljana Lyceum was part of that group who did not have the right to confer academic titles and which, as other semi-university institutions, presented a link between the grammar school and an actual university. It provided three study orientations, the philosophical, medical and surgical and the theological, and numerous optional subjects, from agriculture to history and philosophy to modern languages.As mentioned before, after the suppression of the General Seminary in Graz, the “Study Chair of Theology” was restored in Ljubljana on 10 January 1791. This was to be “organised according to the new study plan and opened with the new academic year”. The Decree believed it would be “attended mostly by young men from Carniola, Istria, Friuli and the regions of Gorizia and Trieste”. Theology was proclaimed a Faculty of the Ljubljana Lyceum which at the time also included the merged philosophical and surgical faculties. The higher education study of theology remained in this format – within the composition of the Lyceum – until its reorganisation in 1848. At the beginning of lectures on 1 November 1791, the following professors of the theological educational institution were appointed: 1. Tomaž Franc Pogačnik, pastoral priest, Church History; 2. Martin Koben, Oriental Languages and Hebrew Relics; 3. Johann Treter, former Augustinian, Dogmatics; 4. Josef Hännle, pastoral priest, Moral Theology; 5. Cajetan Graf, pastoral priest, former Prefect of the Graz General Seminary, Pastoral Theology; 6. Peter Terler, pastoral priest, Hermeneutics and the Bible of the New Testament; 7. Georg Grossauer from Vienna, pastoral priest, Canon Law. In April 1792, Professor Franc Pogačnik was appointed first Rector of the Ljubljana Lyceum.Until the acquisition of the doctoral degree, all appointed teachers of the study of theology in Ljubljana held the title of lector (lectoren). From 1792, lectures were held at the renovated and modernised former Franciscan monastery, at the time referred to as the Lyceum building.Theology at the Ljubljana Lyceum had seven qualified teachers for one year only, which was followed by reductions and the merger of individual study courses. With the argument that it was a shorter study, a lyceal study, where “a smaller number of teachers impart only the essential material”, an Imperial Decree next year again reduced their number to only four teachers (for Church History and Canon Law, for the Bible, for Dogmatics and for Moral and Pastoral Theology). In this respect, Ljubljana was reduced to the circumstances following the suppression of the Jesuit order when there were only four chairs of theology. In dealing with the renovation of the study of theology in Klagenfurt, the Imperial Decree as of 9 August 1801, documents that at the time, there were four chairs with four professors at the theological studies in Ljubljana (Moral and Pastoral Theology, Dogmatics, Hermeneutics, Canon Law and Church History). In relation to content, this period thus had a limited study programme adapted to lyceums and lasting four years. With regard to enrolment into the study of theology, it has been established that from the 1770s,

Ljubljana introduced a subsequent rule. According to this the study of philosophy had to be concluded before beginning with the study of theology. In 1728, Emperor Joseph II ordered “that in the future no one can be ordained a priest if he had not previously concluded a theological course." As a prerequisite condition to be ordained, the leaving certificate with the first grade mark was needed for the theological disciplines of Canon Law, Catechetics and Pedagogy. Otherwise, the priest could not be ordained.The registers and archive documents for the first period of the existence of the Ljubljana Lyceum, which ends with the year 1809 or the setting up of French Central Schools in 1810 in Napoleon’s Illyrian Provinces, indicate that in the first decade of the 19th century, Moral and Pastoral Theology at the Ljubljana study of theology were lectured by Jožef Balant, Dogmatics by Matevž Ravnikar, Hermeneutics of the Old and New Testament by Luka Burger and Canon Law by Jurij Dolinar. While the first three men were secular priests, the famous jurist Dolinar was a secular professor. From 1803 to 1809 inclusive, the study director of the Ljubljana Faculty of Theology was Jožef Balant.With regard to their place of residence, theology students were divided into alumni of the diocesan seminary, whose number in these years stood at 30 and later at 50, and into external students who came from various foreign dioceses.Regarding the Ljubljana Diocesan Seminary in this issue, it needs to be said that the Collegium Carolinum institution was restored at the request of the Ljubljana Prince-Bishop Mihael von Brigido after the dissolution of the Graz General Seminary. These funds, together with the funds of other institutions, were used for reconstruction works, in particular the rebuilding of the interior which then enabled the accommodation of a greater number of students, at the same time serving different purposes - residential, study, medical needs, etc. From 1801 until at least 1813, the Seminary was managed by Vicar General and canon Jurij Gollmayer with the help of the study prefect and four tutors. As the 1820s saw a great interest for the study of theology in Ljubljana, Prince Bishop Anton Alojzij Wolf strived to increase the fixed number of alumni - the possibilities of residing at the Seminary were limited, and the government in 1825 ordered the obligatory residence of theology students (priest candidates) in diocesan seminaries so as to “protect them from the uncontrolled influences of the time”. Prince Bishop Wolf renovated the seminary wing in which the chapter vicars resided, thus providing accommodation and board for 80 students. He systematised the position of the seminary steward, whose tasks were until then, without payment, being performed by the priest of the diocesan office. This set the foundations for the operation of this important caretaking institution for priest candidates, which during the 19th century and also later, enabled the social existence of the majority of the youth studying at theology in Ljubljana.The new plan mentioned in relation to the restoration of the Ljubljana theological study chair, is of course the already mentioned Rautenstrauch’s reform of the Austrian study of theology. With regard to its realisation at the theology of the Ljubljana Lyceum, it needs to be said that the study plan enabled the study of theology at different levels, which were initially justified with respect to their organisation. During the pre-March era, a unified study programme enabled both the scientific education of theologians, as well as the preparation of priests for practical pastoral care. There was, therefore, a unified study programme for two types of clerical education; while the difference in quality determined the lyceal or university study. The endeavours of the Educational Review Commission to form two separate study programmes for two kinds of clerical education were refused by

81

Emperor Francis II (I) [1792 – 1806 (1806 – 1835)]. In the first period of the pre-March era (until 1809 inclusive), Ljubljana, with its four theological study chairs (Moral and Pastoral Theology, Dogmatics, Canon Law and Hermeneutics of the New Testament and Church History and Hermeneutics of the Old Testament), was substantially falling behind the requirements of the study plan, or communicated it in a rather reduced form with regard to quality. In the second period of the pre-March era (after 1814), it communicated it almost in the form foreseen by Rautenstrauch’s modified plan from 1804, which defined the study plan of theological studies for the entire pre-March era. The study plan of theology from 1804 brought only minor novelties. It encompassed four years of study. In the first year, the students were taught Church History with Patrology and Theological Literary History, Hebrew, Biblical Archaeology, Exegesis, Introduction to the Books of the Old Testament and part-time lectures from Hebrew-Related Dialects: Arab, Syrian and Chaldean; in the second year Biblical Hermeneutics, Greek, Exegesis, Introduction to the Books of the New Testament, Public and Private Canon Law and Pedagogy; in the third year Dogmatics and Moral Theology; and in the fourth year Pastoral Theology and Catechetics.For future priests, Greek and Hebrew classes were severely limited and, during the first period, almost non-existent in Ljubljana, while an appropriate position was given to Public and Private Canon Law. The attendance of Pedagogy classes was mandatory, as the priests were religious education teachers both in primary and secondary education. From 1808, theology students had to even attend mandatory lectures on Agriculture at the study of philosophy in order to be able to help the rural population with practical advice. It was not until 1826 that these lectures became optional, even though the Imperial Educational Commission in Vienna had declared itself on the subject already in 1816.The lack of theologians resulted in tolerating the weaker students at exams, while the professors were told to “distinguish the mandatory essential material from the material needed for scientific education" in textbooks, by using a different print style or by using inverted commas.At the lectures of the Ljubljana lyceal study of theology, only textbooks verified and confirmed by the Imperial Educational Commission in Vienna were used. The influence of Bishops was fully excluded. In the pre-March era, the majority of the textbooks for the study of theology were still written in the spirit of Josephinism. In the education of the clergy, the substantial adherence to Josephinist textbooks was also evident in Ljubljana. As in their lectures, the professors had to strictly adhere to the prescribed textbooks, Josephinist ideas and teachings found their way into the Ljubljana lecture halls. This explains the fact that from the 1770s, and at least until the beginning of the 1830s, almost all bishops and almost all secular clergy in the Slovenian territory were behind Josephinism and Jansenism. These are the most important authors of Austrian theological textbooks of the pre-March era: Leopold Acerman, Mathias Dannenmayer, Johann Jann, Engelbert Klüpfel, Georg Kirsch, Johann Michael Leonhard, Andreas Oberleitner, Joseph Johann Nepomuk Pehm, Josph Peitel, Georg Rechberger, Andre Reyberger, Maurus Schenkel and Joseph Stapf.The literary historian France Kidrič, who was a thorough investigator of the pre-March era, says in his Zgodovina slovenskega slovstva [The History of Slovenian Literature]: “At the Lyceum, the Slovenian language found some support only at the Faculty of Theology, where Balant gave lectures on Pastoral Theology in Slovenian, supposedly on the basis of instructions given by Joseph II with regard to German lectures of this subject at General Seminaries.” Jožef Balant continued to give lectures on Pastoral Theology in Slovenian even after the

French had left, until 1815, when he was appointed Councillor of the administrative district in Trieste. In 1818, he was appointed Archbishop of Gorizia. The opinion of Marijan Smolik, that Balant’s Slovenian Pastoral Theology can only be a supposition, needs to be pointed out as well. Parallel to Slovenian lectures of Pastoral Theology, the theologians of Ljubljana also had mandatory lectures of Slovenian. The first teacher, Janez Debevec, privately lectured Slovenian Grammar for the theologians of Ljubljana from 1795 to 1797, while in 1817, the Chair of the Slovenian (Slavonic) Language, at the study of philosophy at the Ljubljana Lyceum, saw the lectures of Franc Metelko. Second year students of theology had mandatory attendance at these lectures on Slovenian language. The enthusiasm of Ljubljana’s theologians for the lectures on Slovenian, however, was not excessive. France Kidrič even believes that the study circles in Ljubljana were rather indifferent to the Slovenian identity. Balant’s successor, Jurij Zupan, who was given the professorship for Pastoral Theology in 1816 and kept it until 1831, lectured in Slovenian for twelve years. Professor Zupan was succeeded at the Chair of Pastoral Theology in Ljubljana by Jožef Puklar, who began giving lectures in February 1831 and who held this office until the end of the Ljubljana Lyceum in 1848/49.Despite all endeavours, the Austrian theology studies in the pre-March era were unable to reach their full extent. For this reason, in 1836, the Imperial Educational Commission in Vienna was bound to "prepare suggestions of reforms". In 1839, following consultation with the bishops, its clerk, Franz Xaver Zenner (1794-1861), Director of the study of theology at the University of Vienna, submitted a reform proposal paying special attention to the education of good pastors. Hebrew was thus excluded from the list of mandatory subjects. The Emperor did recognise a certain right for the bishops to shape and control the study process, while he completely rejected their wish to manage the studies of theology themselves. On the basis of gathered opinions, which were also sought from the Ljubljana Diocese, Franz Xaver Zenner’s proposal was amended and submitted to the Emperor in January of 1848. Emperor Ferdinand I (1835-1848) however, did not have enough time to adopt the plan which, above all, considered the practical tasks of future priests and monks.Within the outline of the pre-March era, we need to mention the Faculty of Theology operating within the framework of French higher education at the time of Illyrian Provinces (1809-1813). In 1810, the French set up Central Schools in Ljubljana having the character of an actual university, and with the right to confer academic titles. There were seven “study courses” (les cours) or study faculties: for doctors, surgeons, pharmacists, engineers and architects, surveyors, lawyers and theologians. Rector of the central schools was Jožef Balant and Chancellor was Matevž Ravnikar. In these years under the French occupation, there were substantial changes in the study of theology. The study lasted four years. The biblical subjects of the Old and New Testament were taught as an alternative every other year, and students of the first and second year of theology had to take these lectures together. Lectures of Hebrew were conducted only part-time. The professor of Moral and Pastoral Theology lectured full-time, the professor of Church History for three hours and the other professors for two hours a day. In the first year, the students studied Rhetoric, Metaphysics and Physics; in the second year Physics, Moral Philosophy, Natural Law, Church History and Hermeneutics; in the third year Hermeneutics and Moral Theology; and in the fourth year Moral Theology. The professors were Jerome Agapito, Matevž Ravnikar, Janez Krstnik Kersnik, Luka Burger and Jožef Balant. In November 1811, the central schools were turned into an academy as a union of faculties, which survived for two years – from 1811 to 1813. A

82

three-year study of theology was introduced, giving lectures on the following subjects: Exegesis, Introduction to the New Testament, Biblical Archaeology, Dogmatics, Moral Philosophy, Hermeneutics, Church History and optional Hebrew, which was in both academic years divided between Balant and Ravnikar.

V.After the dissolution of the Lyceum, the study of theology in Ljubljana was organised by the diocese. Until 1918/19, the diocesan study of theology in Ljubljana took the following names: Studia theologica pro Dioecesi Labacensi (1851), Institutum dioecesanum Studiorum theologicorum (1852), Škofijsko bogoslovno učilišče [The Diocesan Theological College] (from 1853 until 1919). As mentioned before, the Concordat between the Holy See and the Austrian state from 1855, enabled the Diocese of Ljubljana to form its own theological study and a theological study plan. The development of the study of theology in

ththe Slovenian territory at the end of the 19 and the beginning of the th20 century was greatly influenced by two well-known encyclicals of

Pope Leo XIII (1878-1903). In 1879, he issued the encyclical Aeterni Patris, in which he highly recommended that theologians were to study philosophy and theology, following the example and manner of St. Thomas Aquinas in which he did not primarily wish to “restore Thomism but lay down a firm intellectual foundation on which a renewed Christian society could grow according to Christian principles". The Providentissimus Deus encyclical, issued in 1893, particularly recommended the deep study of the Bible stressing that “biblical studies should be the soul of theology”. The study of theology was given completely new dimensions with Leo XIII’s distinctively social encyclical Rerum novarum, in which the Pope stresses that students at theological colleges “should be acquainted at least with the fundamental principles for solving these very complex issues”.After the establishment of the nonclassical secondary school in Ljubljana in 1852, there was not enough room at the lyceum building, and the theological lectures were transferred to the seminary. In order to gain the needed lecture halls, the interior, and part of the exterior, of the seminary building were extensively redesigned. On the basis of the Imperial Decree from 1892 on the reorganisation of Schiffer's scholarship institution with the seminary, its means were partially used for the redesign.The study plan was based on the subjects from 1791, with the only exception being the previously mentioned special memorandum by Bishop Wolf in 1836 to the Imperial Educational Commission in Vienna, in which he strove for a more detailed study of the Bible and the practical dealings with biblical disciplines. Gradually, Wolf replaced the entire academic staff with new lecturers who, by the end of the 1850s, took on lectureships at the School of Theology in Ljubljana (e.g. Andrej Golmayer, Janez Legat, Janez Polc, Janez Krizostom Pogačar, Simon Klančnik, Matija Leben, Anton Jarc, Janez Semen, Andrej Čebašek, Leonard Klofutar, Leo Vončina and Janez Gogola).The study consisted of principal and auxiliary subjects. In accordance with the council’s instructions, all principal subjects were taught by doctors of theology: Pastoral Theology by Jurij Zupan; Dogmatics by Janez Krstnik Pogačar; Canon Law, Church History and Patrology by Janez Polc; Moral Theology by Matija Leban; Bible of the Old Testament by Janez Semen; Pastoral Theology by Janez Poklukar; and Bible of the New Testament by Leonard Klofutar. Some other professors lectured on auxiliary subjects: Jurij Zavašnik on Catechetics; Janez Krstnik Pogačar on Metaphysics; Matija Leban on Moral Philosophy; Janez Žlaker on Methodology; Jurij Volc on

Liturgics; Gašper Velkavrh on Church Stylistics and Offices; and Gregor Rihar on Church Singing. Philosophy was fully excluded from the full-time study plan together with individual parts (Metaphysics and Ethics), which at the end of the 18th century were still successfully lectured and studied with interest. In addition to the mandatory subjects, they also lectured on Liturgics, Church Singing and Christian Art. The management of the diocesan seminary was comprised of a director, vice-director, confessor and a study prefect.In the yearbooks, the Ljubljana Diocesan Theological College is entered as an independent institution separated from the seminary with only an occasional connection of the same principal. For decades, the study plan remained unchanged, only the professors changed, and even then, rarely. In addition to Liturgics, art historian Janez Flis in 1884 began lecturing on Church Art; and in 1893, Janez Evangelist Krek began with a completely new subject, Thomistic Scholastic Philosophy. In 1909, Anton Jeglič was appointed Rector of the Theological College and Professor Jožef Smrekar was appointed Prorector.In the last year before the University of Ljubljana was set up, the following professors held lectures at the Diocesan Theological College: Janez Janežič on Moral Theology; Josip Lesar on the Bible of the New Testament; Josip Dolenec on the Bible of the Old Testament and Oriental Languages; Aleš Ušeničnik on Dogmatics; France Ušeničnik on Pastoral Care, Catechetics and Pedagogy; Janez Evangelist Zore on Church History and Canon Law; and France Grivec on Fundamental Theology and Thomistic Philosophy. Substitute teachers, Josib Srebrnič and Janez Fabijan, helped with Church History and Thomistic Philosophy, and the assistant professors taught the auxiliary subjects: Josip Dostal Christian Archaeology and Art; Stanko Premrl Gregorian Chant; and Alojzij Stroj Church Rhetoric and Liturgics. With the establishment of the state University of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenians of Ljubljana on the last day of August 1919, Alexander, crown prince of the Kingdom of the Serbs, Croats and Slovenians, appointed three of the previously mentioned professors to full professors (Aleš Ušeničnik, Franc Ušeničnik and Ivan Zore), while five others were appointed subsequently.

83

Arhiv Republike Slovenije [Archives of the Republic of Slovenia] (ARS)• Historia annua Collegii Labacensis Societtatis Jesu 1596 – 1691, Zbirka rokopisov [Collection of Manuscript] 180 r.• Licej v Ljubljani (Šola II) [Lyceum in Ljubljana (School II)].• Gubernij v Ljubljani [District of Ljubljana], II – VII.• Deželno glavarstvo za Kranjsko [Carniolan Provincial Government].

Narodni muzej Slovenije [National Museum of Slovenia] (NM)• Verzeichniß der öffentlichen Vorlesungen am k.k. Lyceum zu Laibach (Ordnung der öffentlichen Vorlesungen am k,k, Lyzeum zu Laibach) 1817, 1818, 1819, 1825, 1826, 1831, 1832, 1835, 1836, 1838, 1839, 1840, 1843, 1845, 1846, 1847, 1848 (Sign. 9373).

Nadškofijski arhiv Ljubljana [Archdiocesan Archives in Ljubljana] (NŠAL)• Bogoslovno semenišče v Ljubljani [Theological Seminary in Ljubljana] (NŠAL 32).• Škofijski arhiv [Diocesan Archives] (NŠAL 4).• Kapiteljski arhiv [Chapter Archives] (NŠAL, KAL).

Narodna in univerzitetna knjižnica - rokopisni oddelek [National and University Library – Manuscript Collections Division] (NUK)• Historia Seminarii Labacensis in qua origo, progressus, benefectores, eiusdemque alumni continentur ab anno M.DC (Ms 156).• Album Academicorum Lycei Labacensis (Ms 654).• Verzeichniß der öffentlichen Vorlesungen am k.k. Lyceum zu Laibach (Ordnung der öffentlichen Vorlesungen am k,k, Lyzeum zu Laibach) 1823, 1824, 1827, 1832 (N 180, N 181, N 182, N 980).

Zgodovinski arhiv Ljubljana [Ljubljana Historical Archives], Ljubljana (ZAL-Lj.)• Klasična gimnazija v Ljubljani [Ljubljana Classical Grammar](I. državna gimnazija v Ljubljani [1st State Grammar School in Ljubljana] (LJU-184, 420-1).• Verzeichniß der öffentlichen Vorlesungen am k .k. Lyceum zu Laibach (Ordnung der öffentlichen Vorlesungen am k,k, Lyzeum zu Laibach) 1823, 1831, 1845, 1846 (LJU-184, 420-1).

Benedik, Metod, Teološki študij na Slovenskem [The Study of Theology in Slovenia], Bogoslovni vestnik, 50/3 (1990), 9–22.

Benedik, Metod, Vzgoja duhovnikov – generalnega semenišča Jožefa II. [The Education of the Clergy – of the Joseph II General Seminary], Herbersteinov simpozij v Rimu, Celje 2004, 55–72.

Bren H., K zgodovini ljubljanskega semenišča [To the History of the Ljubljana Seminary], Carniola, VIII, 1917, 139–143.

Cindrič, Alojz, Matrike kot vir za preučevanje slovenskega izobraženstva med leti 1585 in 1715 (Gradec, Dunaj, Siena) [Matrixes as a Source of Study of the Slovenian Intelligentsia between the Years 1585 and 1715 (Graz – Vienna – Siena)], Gestrinov zbornik, Ljubljana 1999, 501–516.

Ciperle, Jože, Avstrijska gimnazija na poti v splošnoizobraževalno srednjo šolo 1773–1848 [The Austrian Grammar School on its Way towards a Secondary School of General Education 1773 – 1848], Melikov zbornik, Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje, Ljubljana 2001, 357–371.

Ciperle, Jože, Avstrijsko visoko šolstvo po meščanski revoluciji 1848 in položaj na Slovenskem [The Austrian Higher Education System Following the Civil Revolution of 1848 and its Position in Slovenia], 130 let visokega šolstva v Mariboru, Maribor, Celje 1991, 259–271.

Ciperle, Jože, Il programma didattico e gli studii dei Gesuiti a Lubiana, I Gesuiti e gli Asburgo, Trieste 1995.

Ciperle, Jože, Jezuitski učni program in njihovi študiji v Ljubljani [The Jesuit Study Programme and Their Study in Ljubljana], Jezuiti na Slovenskem, Zbornik simpozija (Redovništvo na Slovenskem, 3), Ljubljana 1992, 157–179.

Ciperle, Jože, Oris srednjeveškega šolstva na Slovenskem [An Outline of the Medieval Education System in Slovenia], Zbornik predavanj, XIX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 4.–16. julij 1983, Ljubljana 1983, 227–246.

Ciperle, Jože, Podoba velikega učilišča ljubljanskega, Licej v Ljubljani 1800–1848 [The Image of the Great Ljubljana College, Lyceum in Ljubljana 1800 - 1848], Ljubljana 2001, 22–48.

Ciperle, Jože, Teološki študij na ljubljanskem liceju 1774–1848 [Theologiestudium am Ljubljanaer Lyzeum 1774 – 1848], Vestnik Univerze v Ljubljani, 34/8–11 (2003), 15–18.

Ciperle, Jože, Terezijanska šolska reforma in ljubljanske latinske šole [The Theresian School Reform and Ljubljana Latin Schools], Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773), Zbornik razprav, (Redovništvo na Slovenskem, 4), Ljubljana 1998, 37–47.

Denifle, Heinrich, Die Entstehung der Universitäten des Mittelalters bis 1400, Berlin 1885 (reprint Graz 1956).

Dolinar, M. France, Cerkveni in politični okvir jezuitov na Slovenskem v 17. in 18. stoletju [Ecclesiastical and Political Framework of the Jesuits in Slovenia in the 17th and 18th Century], Jezuiti na Slovenskem, Zbornik simpozija (Redovništvo na Slovenskem, 3), Ljubljana 1992, 36–42.

Dolinar, M. France, Pastoralna dejavnost ljubljanskega škofa Karla Janeza Herbersteina [The Pastoral Activities of the Ljubljana Bishop Karl Johann Herberstein], Bogoslovni vestnik, 36 (1976), 469–480.Dolinar, M. France, Pomen jezuitskega reda v verskem in kulturnem

Sources Literature

84

življenju na Slovenskem [The Importance of the Jesuit Order in the Religious and Cultural Life in Slovenia], Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 3. julija 1987, (Obdobja, 9), Ljubljana 1989, 379–384.

Dolinar, M. France, Problem vzgoje duhovnikov kot nosilcev cerkvene prenove [The Problem of Educating Priests as Pillars of Ecclesiastical Reform], Katoliška obnova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628 (Zbornik slovenskih predavanj), Bogoslovni vestnik, 1–3 (1992), 52–64.

Duhr, Bernhard, Die Studienordnung der Gesellschaft Jesu, Bibliothek der katholischen Pädagogik, IX, Freiburg in. B. 1896.

Duhr, Bernhard, Geschichte der Jesuiten in den Ländern deutscher Zunge, Bd. 1, Freiburg i. Br 1907. Engelbrecht, Helmuth, Geschichte des österreichischen Bildungswesens, Erziehung und Unterricht auf dem Boden Österreichs), 5 Bde, Wien 1982/83/84/86/88.

Grimm, Gerald, Elitäre Bildungsinstitution oder »Bürgerschule«, Das österreichiche Gymnasium zwischen Traditon und Innovation 1773–1819 (Aspekte pädagogischer Innovation, Bd. 20), Frankfurt am Main, Berlin, Bern, New York, Paris, Wien 1987.

Gruden, Josip, Vzgoja in izobrazba duhovščine na Slovenskem v srednjem veku [Education and Schooling of the Clergy in Slovenia in the Middle Ages], Katoliški obzornik 6 (1902), 237–246.

Janžekovič, Janez, Slovenski študenti na dunajski univerzi v 16. stoletju [Students from Slovenia at the University of Vienna in the 16th Century], Kronika, 25/3, 167–177. Jesuiten in Österreich, Festschrift zum 400-jährigen Gr?ndungsjubileum der österreichischen Ordensprovinz der Gesellschaft Jesu 1663–1963, Innsbruck 1963.

Kidrič, France, Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do marčne revolucije [The History of Slovenian Literature from the Beginnings until the March Revolution], 2. zv., Ljubljana 1931.

Klingenstein, Grete, Bildungskrise, Gymnasium und Universitäten im Spannungsfeld theresianischer Aufklärung, Koschatzky (Hrsg.), Maria Theresia und ihre Zeit, Salzburg 1979.

Klingenstein, Grete, Universitätsfragen in der österreichischen Monarchie um 1800, Plaschka, R. G. Mack (Hrsg.), Wegenetz europäischen Geistes, Wissenschaftszentren und geistige Wechselbeziehungen zwischen Mittel– und Südosteuropa vom Ende des 18. Jahrhunderts bis zum ersten Weltkrieg, Wien 1983.

Kolar, Bogdan, Teološki študij in bogoslovno semenišče v Ljubljani v času Karla J. Herbersteina [The Study of Theology and the Theological Seminary in Ljubljana at the Time of Karl J. Herberstein], Herbersteinov simpozij v Rimu, Celje 2004, 73–92.

Kulavic, Johann, Das f?rstbischöfliche Priesterseminar und die theologische Lehranstalt zu Laibach, H. Zschokke, Theologische Studien und Anstalten der katholischen Kirche in Österreich, Wien, Leipzig 1894.

Miklavčič, Maks, Smolik, Marijan, Študij teologije v Ljubljani pred ustanovitvijo univerze [The Study of Theology in Ljubljana prior to the Setting up of the University, Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919–1969, Ljubljana 1969, 567–573.

Ožinger, Anton, Študenti iz slovenskih dežel na dunajski univerzi v

poznem srednjem veku [Students from Slovenian Provinces at the University of Vienna in the late Middle Ages], Kronika 23 (1975), 149–153.

Paulsen, Friedrich, Geschichte des gelehrten Unterrichts auf den deutschen Schulen und Universitäten von Ausgang des Mittelalters bis zur Gegenwart, 1, Leipzig 1919.

Petrič, Franci, Ljubljanski škof Janez Tavča [The Ljubljana Bishop Janez Tavčar], Bogoslovni vestnik 52 (1992), 9–16.

Polec, Janko, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo [Ljubljana's Higher Education Studies in the Past and the Struggle for a Slovenian University], Universitas Aleksandrina Labacensis, Ljubljana 1929.

Rüegg, Walter (izd.), Geschichte der Universität in Europa, Band I, (Mittelalter), München 1993.

Schmidt, Peter, Collegium Germanicum in Rom und die Germaniker, Tübingen 1984.

Schmidt, Vlado, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem [The History of the Educational System and Pedagogy in Slovenia], II. (1805–1848), Ljubljana 1964.

Simoniti, Primož, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja [Humanism in Slovenia and Slovenian Humanists until the mid-16th Century], Ljubljana 1979.

Smolik, Marijan, Kako so zidali semenišče v Ljubljani [How the Seminary in Ljubljana was Constructed], Kronika, 7 (1959), 90–123.

Smolik, Marijan, Liturgika in pastoralka pri Slovencih [Liturgics and Pastoral Theology with the Slovenians], Bogoslovni vestnik, 40/1 (1980), 3–25.

Snoj, Slavko A., Vzgoja in izobraževanje duhovnikov v Hrenovem času [The Education and Schooling of the Clergy at the Time of Bishop Hren], Hrenov simpozij v Rimu, Celje 1998, 199–216.

Thienen–Adlerflycht, Cristoph, Wandlungen des österreichischen Studiensystems im Übergange vom 18. zum 19. Jahrhundert, Student und Hochschule im 19. Jahrhundert, Studien und Materialien (»Neunzehntes Jahrhundert«, Forschungsunternehmen der Fritz Thyssen Stiftung, 19), Göttingen 1975.

Zschokke, Hermann, Die theologischen Studien und Anstalten der katholischen Kirche in Österreich, Wien, Leipzig 1894.

Zupančič, Vlado, Wolfova skrb za duhovniško vzgojo in izobraževanje [Wolfs´s care for the education and schooling of the clergy], Wolfov simpozij v Rimu, Celje 1994, 147-157.

Zwitter, Fran, Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918 [Higher Education in Slovenia until 1918], Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919–1969, Ljubljana 1969.

Žnidaršič, Lilijana, Šolanje, vzgoja in izobrazba duhovnikov ljubljanske škofije pred tridentinskim koncilom [The Schooling, Education and Training of Priests in the Ljubljana Diocese Prior to the Council of Trent], Zgodovinski časopis, 52/4 (1998), Ljubljana 1998, 473-485.

85

The Establishment of the Faculty of Theology in LjubljanaThe claim for the establishment of a Slovenian University was made in the revolutionary year of 1848 as part of the Slovenian national programme. Since that time, endeavours for its creation were evident, growing in strength towards the end of the 19th century. In 1898, the Carniolan Provincial Assembly made a clear demand for the establishment of a University with a Faculty of Philosophy, Faculty of Law and a Faculty of Theology. The University however, was not set up until new political circumstances emerged after the First World War and the dissolution of the Austro-Hungarian Monarchy. A meeting, convened by the Mayor Ivan Tavčar and Professor Mihajlo Rostohar of the Czech University in Prague, at which the University Commission was founded, is regarded as the beginning of the first Slovenian University. Among others, the Commission included theologians: Janez Zore as vice-chairman, Aleš and Franc Ušeničnik and Janez Janežič, soon replaced by Josip Srebrnič, as members. The University Commission was entrusted to lead all preparations in the establishment of the University, in cooperation with the National Government, and began its work on 5 December 1918. Without delay, on 8 December, the professors of the Ljubljana Theological College sent the Commission a memorandum on establishing the Faculty of Theology in Ljubljana. The Commission unanimously adopted the proposal at its fifth meeting held on 14 January, under the condition that all the lectures were made public and held in the Slovenian language, not in Latin. The Commission at the same time issued a proposal for the National Government to immediately elevate the Ljubljana Theological College, which had been operating as a form of higher education study for future priests in Ljubljana since 1791, to the status of a faculty, thus allocating it the corresponding financial funds. As Professor Mikuž believes, it was the theologians who showed the University Commission the right course of action; if qualified teachers are available, solutions for the issue of the Ljubljana University should be sought at home. During this time, the University Commission strived to set up parallel chairs in Zagreb, where the lectures would be held in the Slovenian language, until a university was set up in Ljubljana. On 6 March, Ljubljana received information that the Belgrade government had allowed the university to be opened in Ljubljana as early as autumn 1919. The Commission was facing a difficult challenge – to organise the newly founded university within six months. Sub-commissions were set up with the task of making proposals for the organisation of the faculties and suggesting the first professors. The theological sub-commission had an advantage over the others as it was able to draw from the Theological College. The College was not reorganised into a faculty as initially proposed, rather the Faculty was founded anew. With the exception of four retired theology professors, all others were appointed as faculty teachers. The theologians were the first to receive a scientific classification for its first three professors, Aleš Ušeničnik, Franc Ušeničnik, PhD, and Janez Zore, PhD, on 21 March. On 31 August, together with the registrars of other faculties, these professors were appointed full professors of the University of Ljubljana. They were appointed registrars of the Faculty of Theology and acted as a temporary Faculty Council leading all subsequent preparations for the beginning of the Faculty’s operation.

The Faculty of Theology of the University of Ljubljana 1919-1945Following the model of the faculties in Germany and Austria at the time, the Ljubljana Faculty of Theology was set up within the framework of the state University. In addition to being aware that theological science is part of other sciences, the church circles were persuaded in their decision by the idea that its existence would be better provided for in such a manner. In its early years, the Faculty was able to draw upon almost two hundred years of the rich tradition of the Ljubljana Seminary and the Seminaries in Maribor and Gorica. For the final regulation of the Faculty, a legal basis that would be followed by the Faculty was needed. The founding act for the University of Ljubljana determined that until a special act for the University was issued, the University shall be managed according to the act and decrees at the University of Belgrade. A joint decree with the Orthodox faculty in Belgrade was not possible, so the Faculty Council of the Faculty of Theology elaborated a detailed Faculty Decree and submitted it to the University Council. In expectation of a forthcoming University Act and a general University Decree which would result in the rearrangement of the Faculty Decrees, the University Council proposed a postponement until new regulations will have been adopted. While waiting for the new act, the Faculty Council addressed the Ministry of Education with the request that the Faculty followed the decrees of the Zagreb Faculty of Theology until the new University Act was adopted. In June 1920, the University Council adopted the provisions for certification examinations for the Ljubljana Faculty as those applied in Zagreb. Following a decree issued by the Ministry of Education, the Zagreb viva voce examination order began to be applied as from 24 December 1920. The special founding act for the University of Ljubljana, which had been promised upon its foundation, was never issued. They began preparing a University Act for the entire country. With its own representative, the Faculty of Theology participated in the Commission for the New University Act and in the Commission for a New Joint Regulation of the Faculties of Theology. In preparing the University Act, professor Grivec had been active from the very beginning and after the act had been adopted, the Commission for the Preparation of the Faculty Decree included Aleš Ušeničnik, Lambert Ehrlich, Josip Ujčič and Alojzij Odar. The professors of the Faculty of Theology “had a clear mission of how to finally guarantee not only the image of the Faculty itself but also its embedding in both canon and public law by a legal statute”. In addition to regulations applying to state universities into which they had been included, the faculties of theology also had to consider the Roman regulations. The University Act was issued as late as 28 June 1930 and on 24 May 1931, Pope Pius XI issued the Constitution on Universities and Faculties of Ecclesiastical Schools (Deus Scientiarum Domuinus). This highest church document brought clear guidelines and obligatory regulations which the faculties of theology operating within the state universities had to follow as well. Individual articles were in agreement with the regulations of the state Act on Universities and the general University Decree, but due to the special character of the Faculty as a church school, there were many particularities which needed to be considered. The Faculty’s tasks and the regulations regarding the students, classes, diploma and doctoral examinations were covered by the Decree on the Catholic Theological Faculty in Zagreb and Ljubljana, which the Minister of Education signed on 17 May 1935 and which was in force for more than a decade and a half.

The Faculty of Theology of the University of Ljubljana

Tatjana Dekleva

86

From the Faculty of the University of Ljubljana to an ecclesiastical institution 1945-1952The circumstances in the new state, in which after the First World War the Slovenians received their first University, were not regulated and problems also occurred due to political and economic centralism preventing the Ljubljana University from developing smoothly. It often faced closure or the reduction in the number of some faculties, which concerned other faculties more than the Faculty of Theology, especially the Faculty of Medicine and the Faculty of Technology, with the Faculty of Theology, however, not being immune to these aspirations either. Its professors and students were always expressing their solidarity and participated in campaigns for the integrity and completion of the Slovenian University. The year 1945 marked a new era in the development of the Slovenian University. On one hand, its existence was no longer threatened and the possibilities of its expansion emerged, while on the other hand, the aspirations of the authorities to meddle with University life began to become evident. The ideology of the governing class was in contradiction to the principles of the Church and the Faculty of Theology and the entire system of religious education became redundant and undesirable. The Constitution of the Federal People’s Republic of Yugoslavia (FPRY) issued in the beginning of 1946 regarded religious schools as private schools which it could not control and therefore attempted to abolish them. In March 1946, the government of the FPRY founded the Committee for Schools and Science which attended to the management of the country’s entire educational system. In the beginning of November, the same Committee sent the Ministers of Education of individual republics its directions on solving the problems of schools which were not controlled by the state. On the basis of this direction, the Slovenian Minister of Education on 15 November 1946 signed the Decree on the Exclusion of the Faculty of Theology from the University on the grounds of it being a specific religious school. The Faculty of Theology was thus from a legal point of view excluded from the University of Ljubljana, while the actual exclusion did not take place until 1949. Aleš Gabrič explains the persistence of the Faculty of Theology within the University with the deficiency and lawlessness of the system at the time in which a decree could be only a lifeless letter on a piece of paper. At the University, the question of excluding the Faculty of Theology was first raised by the University Senate on 18 March 1947 but in expectation of federal instructions which were to regulate also the question of the faculties in Zagreb and Belgrade, the issue was postponed. As the preparation of a new federal University Act had come to a standstill and the question of regulating the University could not be left to wait indefinitely, the People’s Assembly of the People’s Republic of Slovenia on 21 October 1949 adopted the Regulation of Higher Education in the People’s Republic of Slovenia Act, which intervened with the organisation of the University of Ljubljana and which brought about the final exclusion of the Faculty of Theology from the University of Ljubljana. On the basis of this Act, the Decrees adopted on 27 December 1949 newly regulated the structure of the higher education institutions of Ljubljana. The University was reduced to four faculties and the Higher School of Medicine and the Higher School of Technology with several faculties. The Faculty of Agriculture and Forestry was given the status of an independent faculty the same as the Faculty of Theology, which was not mentioned in these Decrees and was regulated on the basis of Article 7 which stipulated: “The Faculty of Theology of the University of Ljubljana shall be excluded from the structure of the University of Ljubljana and shall become an independent faculty.” The same rules applied to it as to all other higher education institutions – it was a legal entity under the

management and control of the Ministry of Science and Culture. The innovations were implemented with the summer semester of the 1949/50 academic year and at the end of January, the University Senate under in the old composition. At the meeting, the implementation of the new provisions was discussed. “The Dean of the Faculty of Theology, Anton Trstenjak, PhD., mentioned that the Faculty of Theology would be able to become independent as soon as the agricultural lecture hall moved out.” On 23 March 1950, the Faculty Council of the independent Faculty of Theology was constituted with the Dean’s Office being moved from the Provincial Mansion to the former student’s hostel Alojzijevišče. Despite the separation, the connections between the Faculty and the University remained. The changes did not influence the manner of the study and the rights enjoyed by the professors and students. They were equals with the professors and students of other higher education institutions, as the Faculty of Theology was still part of the public educational system and financed from the budget funds. In the beginning of the 1950s, the relations between Yugoslavia and the Holy See became strained, and the relations between the state and the Roman Catholic Church in Yugoslavia deteriorated. The relation towards the catholic intelligentsia sharpened, religious education in schools was abolished and the Commission for Religious Issues was formed to manage the state’s policy on the Church. The Dean of the Ljubljana Faculty of Theology at the time, Stanko Canjkar, PhD, sent the country’s president Josip Broz Tito a special memorandum stating the desire that the Faculty remains a state institution, which however did not help as decisions had already been made. The Council of Science and Culture sent a letter to the Faculty on 4 March 1952 stating that with regard to the constitutional provisions on the separation of the Church from the State, the Faculty of Theology as of 31 June ceases to be a state institution. The issue regarding the continued existence will henceforth be regulated by the Ministry of Internal Affairs through the Commission for Religious Issues with the Presidency of the Government. A state subsidy for the Faculty’s maintenance was promised. On 14 June, the Ljubljana Ordinary Anton Vovk, a great chancellor of the ecclesiastic Faculty of Theology, awarded Dean Cajnkar the mandate to arrange all the necessary matters for the Faculty to be transferred to the ecclesiastical sphere. The Dean’s Office thereupon informed the Ministry of Internal Affairs that an ecclesiastical Faculty of Theology had been organised in Ljubljana. The state authorities wished to maintain and intensify the control of the Faculty even after it had become a private ecclesiastical institution. Subsequent financing had been conditioned with measures which would enable it to interfere with its internal operation. The Faculty of Theology had to prepare a Statute which met the requirements of the state authorities and which was condition for its subsequent operation. Soon after the war had ended, the Faculty had already began to consider a new Statute, which would in more detail consider all the canonical regulations regarding independent ecclesiastical higher education schools and the changed conditions in the socialist reality in which it had found itself. The new Statute prepared by Vinko Močnik, PhD, professor of canon law, was adopted by the Faculty Council on 1 August 1952. The state authorities were also pleased with the Statute. From mid-1952, the Commission for Religious Issues regulating the matters of the Faculty of Theology regularly paid the Faculty a subsidy, which was initially comparable to the share which the Faculty had previously received from the University budget but with the upward movement of the inflation, the amount was realistically being decreased.

87

Faculty managementPursuant to the University Act from 1905 which also applied to the University of Ljubljana, each faculty was lead by a Dean chosen by the faculty from among its full professors. He was replaced by the Vice-Dean, and the Vice-Dean position was then filled by the most senior professor of the faculty according to the length of service. The job of the Dean was to manage the faculty and to see to the classes and exams. At the meeting of the University Council on 12 November 1919, faculty members elected their Deans. The first Dean of the Faculty of Theology was Franc Ušeničnik. By 1945, all full professors held this position in various terms. In elections, the Faculty Council observed a regular cycle. Most often – as much as five times, the position was held by Franc Ksaver Lukman. Franc Ušeničnik was succeeded in his function of Dean by his brother Aleš Ušeničnik, who performed this function three times. Professors Matija Slavič, France Grivec and Lambert Ehrlich were also elected Dean three times, Andrej Snoj and Josip Ujčič twice and Josip Srebrnič, Janez Fabijan, Josip Turk and Alojzij Odar once. The Dean performed his function for a year and upon the end of his term had to report on the faculty’s work to the University Council. The Faculty Council was comprised of all professors and assistant professors, with the chairman being the Dean and the manager of the Faculty Council the youngest professor with regard to the length of service. The Faculty Council elaborated the programme and the list of lectures for each semester, took care of the occupancy of the chairs, proposed to the Minister of Education new chairs to be opened, their merger and separation, it chose and together with an explanatory statement proposed new full, associate and other professors to the Minister, it decided on extraordinary lectures, it decided on and gave reasons for the awarding of honorary doctor titles, it decided on various student applications, the exam plan, the composition of the examination board, it communicated its opinion on the absence of lecturers which lasted for more than a month to the Minister, etc. In the years following the Second World War, the Faculty Council lead by the Deans Janez Fabijan (1945-1947), Vinko Močnik (1947-1948) and Anton Trstenjak (1948-1950) strived for the existence of the Faculty of Theology within the framework of the University of Ljubljana. After the separation from the University, Stanko Cajnkar was elected Dean and he remained in this position until 1966, representing the independent Faculty in relation to the authorities. “He performed the function of a Rector even though he did not have that title,” as he himself wrote. The fact that someone had been Dean for sixteen years even though elections were held every year, might lead future generations of theologians to false assumptions, adding that he was not chosen due to some exceptional capabilities on his part but due to the hope that under his management the Faculty might enjoy peace thus serving its purpose. Through all those years, the administrative affairs were led by Vilko Fajdiga as Vice-Dean. Even before the separation from the University, the Faculty was considered a church institution and its “Ordinarius loci” was the Great Chancellor. According to church ordinance on faculties of theology, this function appertained to the Ljubljana Bishop but the “church authorities never directly interfered with the Faculty’s operation due to its connection with the state University". The Faculty’s affairs were regulated by the Faculty management and the graduation ceremonies were held by the University Rector. It was only in 1942 that the Ljubljana Bishop first communicated with the Faculty as its Great Chancellor. After the separation, it had become evident that the Great Chancellor would have more influence on the Faculty management but nevertheless almost all Faculty matters were in the hands of the Faculty bodies under the management of the Dean. The Great

Chancellor attended only the final doctoral examinations, signed doctoral theses and communicated the directives from Rome. Until 1952, the function of Great Chancellor was performed by three bishops: Anton Bonaventura Jeglič, Gregorij Rožman and Anton Vovk. All full professors of the University constituted the University Council and all Deans were members of the University Management Board. All full professors of the Faculty of Theology were members of the University Council and had the right to vote for the Rector and to be elected into this position. In the years between the two wars, three of the Faculty’s professors were elected Rector of the University of Ljubljana: Aleš Ušeničnik 1922-1923, Franc Ksaver Lukman 1926- 1927 and Matija Slavič 1932-1934 and 1939-1941.

Study managementThe theological sector of the University Commission prepared the basic study plan with the number of departments and chairs. In this plan it followed the aspirations for the modernisation of theological studies which were to be found already in Austria and Germany from the beginning of the century and which some faculties (the Zagreb and Vienna Faculty) had already considered. It was above all essential to prolong the study from four to five or six years and to increase the number of chairs. When the Faculty of Theology was set up, a special Statue had not been adopted and the Faculty was managed according to the orders applying to the Zagreb Faculty. In the first year of the University study of theology in Ljubljana, the study did not essentially differ from the School of Theology. By appointing the first three full professors, the Chairs of Philosophy, Pastoral Theology and Church History had been taken. During the winter semester, the new appointments brought lectures in Early Christian Literature and Church History, Biblical Science of the Old Testament, Biblical Science of the New Testament and lectures on Doctrinal History. By the end of the first academic year, lectures were also held on Canon Law, Moral Theology, Systematic Dogmatics and Fundamental Theology. In the 1922/23 academic year, following the appointment for the Chair of Religious Studies, the Faculty had systemised 11 chairs. In 1939, the Chair of Philosophy and Psychology brought this number to 12 and after the Second World War, the setting up of the thirteenth chair was being prepared – Biblical Theology. The Ministry of Education appointed Stanko Cajnkar to this position but the Faculty never set up this chair. Cajnkar nevertheless remained with the biblical group. With regard to the organisation, the principal subjects in the second academic year were divided into four groups: the philosophy and dogmatics group encompassed the Chairs of Christian Philosophy, Theology, Fundamental Theology, Systematic Dogmatics and Historic Dogmatics; the biblical group encompassed the Chairs of Biblical Science of the Old Testament with Semitic Languages and the Biblical Science of the New Testament; church history encompassed above all the lectures on General Church History and Patrology, the History of Greek and Slavic Churches and the Theology of the Eastern Church; the moral, legal and pastoral group encompassed Moral Theology, Canon Law and Pastoral Theology. Within the framework of the fifth group for church art, part-time professors lectured on Church Art and Church Singing as secondary compulsory activities. The principal subjects were complemented by other auxiliary subjects: Sociology, Rhetoric and Pedagogy, and Catechetics which were part of the moral, legal and pastoral group. In the 1922/23 academic year, Old Church Slavonic was introduced as a secondary auxiliary subject. With the 1933/34 academic year, a special group for auxiliary subjects

88

was introduced bringing together: Homiletics, Pedagogy and Catechetics, Church Art, Church Music, Sociology, Pastoral Medicine, Biblical Greek and Old Church Slavonic. The summer semester of the 1940/41 academic year divided the philosophy and dogmatics group with the subjects of Apologetics (Religious Studies) and Fundamental Theology being classified in the independent dogmatic group. The Chairs of Canon Law and Church History merged with the legal and historic group. In the 1950/51 academic year, the groups were renamed into chairs, and moral theology was united with the Chair of Canon Law. In addition to regular lectures, there were also seminars introducing students to scientific work. Each student had to participate in at least one seminar and prepare at least one seminar paper. Despite the Faculty operating in accordance with the old decree in its first two decades, it tried to realise the aspirations for the development and progress of theological science. Already in its second academic year, it requested a five-year study and began implementing it in the first two years in the 1922/23 academic year. It strived to direct the scientific theological study eastwards. In 1921, professor Franc Grivec implemented the so-called “eastern theology” on the Ljubljana Faculty of Theology and in the 1925/26 academic year, a special study plan was prepared for the subject which was supposed to help the students get acquainted with the history and theology of eastern Churches, especially the Orthodox Church. Following a Faculty Decree in 1935, the study became a six-year study. It was gradually implemented in the 1936/37 academic year. After the war, the lectures were for some time organised so as to last only 5 years. It was only in 1952 that the 6-year study was again implemented as foreseen by the Faculty Decree.At the end of the lectures, the students had to pass a diploma examination from all of the principle subjects and a diploma colloquium from the auxiliary subjects. Only after passing all these exams were the students able to take their diploma examination. The number of graduates differed with the biggest number of graduates being in the year 1942 when the University was closed but exams were allowed to be executed. In thirty years (until 1949), 450 students graduated from the Faculty of Theology.In order to obtain the academic degree of a doctor in theology, twelve semesters of study had to be followed by two semesters of special lectures and seminars. Prior to the Faculty Decree from 1935, a doctor’s degree included three viva voce examinations and a dissertation from a subject for which a viva voce examination was not conducted. This was a characteristic of the Austrian type of the doctor's degree in which the candidate prepared the dissertation from the subject for which he was afraid to undergo a viva voce examination. In this way, the doctor’s degree which paid special attention to oral examinations, was not an expression of specialisation and did not foster independent scientific and research work. The 1935 Decree abolished the three viva voce examinations and introduced one examination from general theology (dogmatics and principles of moral philosophy) and one viva voce examination from the group from which the candidate prepared the dissertation. This was the focus of the doctoral degree so the dissertation had to be the result of independent work which the candidate had to defend in front of a five-member committee and at least partially print. In thirty years, 41 candidates were conferred a doctorate. From these, only 4 after 1945, as the conferrals at the University had been adjourned due to the anticipated new Doctorate Act.

Academic teachersThe long tradition and the expert staff of the Ljubljana Theological College provided the newly-founded Faculty a good personnel basis. The registrars – the first three full professors were chosen among the professors of this institution. The expert opinions for their elections were contributed by the Zagreb Faculty of Theology. Aleš Ušeničnik, PhD., professor of Dogmatics, was appointed full professor of Philosophy; Franc Ušeničnik, PhD., professor of Ethics in Pastoral Care, was appointed full professor of Pastoral Theology; Ivan Zore, PhD., professor of Church History and Canon Law, was appointed full professor of the Faculty of Theology of the same field. After the dissolution of the University Commission, their task as registrars was also to choose the staff for the completion of the Faculty. At the third meeting of the University Council, Aleš Ušeničnik proposed new appointments in the name of the academic staff of the Faculty of Theology. In choosing the candidates, regional or diocesan borders were neglected, as the Faculty stressed an all-Slovenian character.During the winter semester of the first academic year, Josip Srebrnič, PhD., professor of Church History at the Central Seminary in Gorica, was appointed full professor for Old Christian Literature and Church History. Franc Ksaver Lukman, PhD., professor of Moral Theology at the Maribor Theological College became associate professor of Dogmatics and Doctrinal History (1921 – full professor). In 1920, the Chair of Biblical Science of the Old Testament, with associate professor Matija Slavič, PhD., who joined the Ljubljana Faculty from the Maribor Theological College and was appointed full professor a year later, and the Chair of Biblical Science of the New Testament, with assistant professor Andrej Snoj, PhD., (1923 associate professor and 1937 full professor) had been taken. In the summer semester, lectures were held by part-time professors: Gregor Rožman, PhD., (1920 assistant professor, 1924 associate professor) who was up till then professor of Moral Theology and Canon Law with the Klagenfurt Theological Institute and who held lectures on Canon Law, Josip Ujčič, PhD., (1921 associate professor, 1927 full professor) who was previously the principal of the Augustineum Theological Institute, who held lectures on Moral Theology and Janez Fabijan, PhD., (1921 assistant professor, 1927 associate professor, 1937 full professor) who held lectures on Systematic Dogmatics. At the end of the summer semester, Franc Grivec, PhD., was appointed full professor for Fundamental Theology, previously holding a professorship at the Ljubljana Theological Seminary and in 1919 working as full professor of Eastern Theology in Zagreb. By the end of the first academic year, the Faculty had occupied most of its teaching chairs and obligatory subjects. There were a total of 15 teachers appointed: 5 full professors, 2 associate professors, 1 assistant professor, 2 part-time professors and 5 part-time teachers. After the promotion of two associate professors to full professors (1921 Lukman, Slavič) and the appointment of Lambert Ehrlich to the Chair of Religious Studies in the summer semester of the 1922/23 academic year, the number of full professors increased to 8. Josip Srebrnič held lectures on Old Christian Literature and Church History until September 1923, when he was appointed Bishop of Krk. After he left, the lectures on Patrology were conducted by Franc Ksaver Lukman, PhD. After professor Zore retired in 1926, Josip Turk, PhD., took his position as a part-time professor (1927 assistant professor, 1934 associate professor, 1937 full professor). When Gregor Rožman, PhD., was appointed Bishop of Ljubljana in 1930, he stopped lecturing at the Faculty. His chair was succeeded by Alojzij Odar, PhD., as assistant professor (1937 associate professor, 1940 full professor). In 1937, Franc Ušeničnik retired but remained as a part-time substitute teacher for Liturgics while his chair was succeeded in the summer semester of the 1936/37 academic year by

89

assistant professor Ciril Potočnik, PhD. (1939 associate professor, 1946 full professor). In the same year, Janez Ujčič left the Faculty as he was appointed the Archbishop of Belgrade. In the winter semester of 1937/38, part-time teacher Ignacij Lenček, PhD., was appointed his successor (1938 assistant professor). From the 1937/38 academic year, Alojzij Zupan, PhD., temporarily (five semesters) held lectures on Ethics instead of Ujčič. In 1938, Aleš Ušeničnik retired and so the lectureship in Philosophy was published and in the autumn of the same year Janez Janžekovič was appointed assistant professor (1946 associate professor, 1967 full professor). In the winter semester of the 1940/41 academic year, Anton Trstenjak, PhD., was appointed assistant professor for Philosophy, Pedagogy and Methodology (1946 associate professor, 1947 full professor). Vilko Fajdiga, PhD., assistant professor for Christian and Comparative Religion, succeeded Lambert Ehrlich who was executed in 1942. This was the last personnel change at the Faculty of Theology until May 1945. At that time, six professors and a substantial number of students left Ljubljana together with other refugees and because of this were relieved of their jobs and functions by a decree of the Ministry of Education issued on 10 August 1945. Vice-Dean, Alojzij Odar, PhD., Ludvik Čepon, PhD., Alojzij Košmerlj, PhD., Ignacij Lenček, PhD., Matija Slavič, PhD., and Josip Turk, PhD., continued their work as refugees where professor Odar in 1945 had already managed to obtain the status of a faculty with the right to confer academic titles. In 1947, the institution relocated to Argentina where it operated until 1959.The remaining teachers at the Faculty of Theology were reappointed by a decree issued on 27 August 1945. Due to the empty chairs, the work of the Faculty was threatened and so the other professors had to temporarily hold lectures from related departments, while in the long-run, such a condition might have jeopardised the quality of the lectures and the scientific work of the professors. In the 1945/46 academic year, the Faculty of Theology had 9 lecturers of principle subjects (6 full and 3 assistant professors) and 5 lecturers of auxiliary subjects. In 1946, the Minister of Education was still favourably disposed towards the Faculty enabling the academic staff to be completed by professors from the Maribor Theological College. Two new full professors were appointed: Vinko Močnik, Phd., for Canon Law and Josip Jeraj, PhD., for Moral Theology. Maksimiljan Držečnik, PhD., was appointed assistant professor for the Old Testament. Following his appointment as the Auxiliary Bishop of Maribor, he was next year succeeded by Jakob Aleksič, PhD., as part-time lecturer. In the summer semester of 1946, professor Turk’s lectures on Church History were taken over by Maks Miklavčič, PhD., professor from the Diocesan Grammar School and the diocesan archivist. In 1947, Stanko Cajnkar, PhD., was appointed associate professor of Biblical Theology and Rhetoric as an auxiliary subject. Two promotions from assistant professor to associate professor were made (Janžekovič, Trstenjak). In the 1948/49 academic year, professor Slavič again began to hold lectures. After the death of Ciril Potočnik, Liturgics was for a year lectured by Vinko Močnik as substitute teacher who was in 1951 replaced by part-time lecturer Janez Oražem, PhD. According to the study plan, the principle subjects were supplemented by auxiliary subjects. In the summer semester of the first academic year, Josip Demšar, PhD, – Pedagogy and Catechetics – and Stanko Premrl – Church Music – began lecturing auxiliary subjects as part-time teachers. In the second academic year, Mihael Opeka, PhD., held lectures on Homiletics (Rhetoric) and Franc Kimovec, PhD. on Church Art. Following his resignation, in the winter semester of 1921 the lectures on art were taken over by Josip Dostal who held these lectures until 1936. Another part-time lecturer was Gregorij Žerjav, who held lectures on Oriental Languages in two academic years

(1920/21 Syriac, 1921/22 Arabic). In the 1922/23 academic year, full professor of the Faculty of Philosophy, Rajko Nahtigal, PhD., as part-time teacher began holding lectures on Old Church Slavonic, holding these lectures until the 1931/32 academic year. Following a year’s break, the lectures on Old Church Slavonic continued for theology students in the 1933/34 academic year, when professor Nahtigal was succeeded by professor Anton Breznik, PhD., a Slavist from Šentvid. That year, the List of Lectures at the Faculty of Theology was expanded by two new auxiliary subjects: Pastoral Medicine taken on by part-time teacher Anton Brecelj, MD, and Sociology lectured by Aleš Ušeničnik until 1933, first within the framework of the pastoral and later philosophical group. In 1933, the subject was characterised as an auxiliary subject lectured by part-time teacher Ivan Ahčin, PhD. From the summer semester of 1936/37, Viktor Steska worked as part-time teacher of Christian Art History from the Byzantine Era Onwards. Following the death of Mihael Opeka, Church Rhetoric was from the summer semester of 1938/39 lectured by part-time teacher Alojz Košmerlj. In 1939, Stanko Premrl was succeeded by Venčeslav Snoj (Solemn Divine Office and Ordinary of the Mass). At the time of the Italian occupation, optional lectures of Italian were organised for students of all semesters and held in the 1941/42 academic year by Aldo Franchi. From the 1942/43 academic year, Oriental Languages were lectured part-time by Ludvik Čepon. After the war, Pastoral Medicine was taken over by Franc Debevec and in the years 1945 to 1949, Church Art was lectured by Janez Veider, From the summer semester of 1948/49, the subject of Pre-Military Instruction became a “highly compulsory" subject for all male and female students who had not yet served in the military service. Instead of the lectures on Marxism and Leninism which had previously been compulsory for all students, the Faculty again introduced Sociology which was planned to be lectured by Jože Lampret but was taken over by Stanko Cajnkar.

StudentsEnrolment of students into the first semester of the University of Ljubljana took place from 15 November to 1 December 1919. Each candidate had to enrol personally at the Rectorate. The student obtained the status of a student after being entered into the “general ledger” (register) and receiving the “student certificate” (student identity document) and transcript. 94 students enrolled in the first semester of the Faculty of Theology. In the first decade, approximately 100 students were enrolled each year. In the second decade, the number of enrolled students increased and in the 1938/39 academic year, the Faculty had achieved the highest number of enrolled students – 195. Even before the Faculty had been set up, the Cyril Association of Theologians of Ljubljana had operated among the seminarians with the intent of fostering and uniformly managing all theological, scientific and artistic work among the theologians of Ljubljana and to represent them externally. Following the model of other faculties, the obligatory professional Association of Students of the Faculty of Theology had been set up. The aim of the Association was to represent the professional expert interests of its members with the University Council, especially in matters relating to the Faculty and seminary libraries, to form relations with expert associations of other faculties and to foster the expert and general education of its members. The first academic year after the war began without most of its previous students, who had already gone abroad together with some of their professors in May of 1945 and continued their theological studies there. Enrolment into the Faculty had drastically decreased. By 24 October, only 8 students enrolled. The number slowly increased, so

90

that by the end of the winter semester 52 students enrolled. In the next three years, enrolment slightly increased until it stabilised in the 1949/50 academic year with something over one hundred enrolled students reaching the level from the end of the first decade of the Faculty of Theology. Despite the benefits appertaining to theology students (regulated social and health insurance, discounts on tickets, possibility of postponing military service, representatives at meetings of the Faculty Council), they were dissuaded from enrolling in the Faculty of Theology by the general distrust of the authorities towards the Church. “Upon enrolling in the Faculty of Theology, many faced interrogations or even prison. The students were unable to trust each other. The interrogations were a good opportunity to assert pressure on theologians which they had tried to dissuade from the study of theology in all possible ways.” When the Faculty had ceased being a state institution, its students automatically lost all the benefits. As Matej Kobal wrote, they had most strongly “felt the loss of the possibility of postponing military service, which was followed by the call-up of about one half of the young theologians.” In order to protect the interests of theology students, the Cyril Association of Theologians of Ljubljana had again been awakened through the initiative of Bishop Vovk and which in the sense of its rules stood up for the social and health benefits which appertained to students of other faculties. Until 1945, the majority of students of the Ljubljana Faculty of Theology had come from the Ljubljana Diocese while following the closure of the Maribor Theological College (1941), students from the Maribor Diocese had come to study in Ljubljana along with students from the liberated parts of the Primorska region who were part of the Gorica and Trieste Diocese and who joined after the war. It was only when students from other parts of Slovenia joined that the Faculty of Theology became an all-Slovenian Faculty.

The faculty buildingIn its work for the setting up of a University in Ljubljana, the University Commission had all the time tried to set up the entire University in one appropriate building. It had set up a special Sub-Commission for Searching for Temporary Facilities, which had seen the possibility of setting up the University in the Ljubljana Home Guard Barracks. After the University had been set up and the first full professors appointed, the University Commission was dissolved and its affairs were taken on by the University Council which unsuccessfully put pressure on the army with regard to the Home Guard barracks. Once it had become evident that the University would not get the Barracks, the Ljubljana authorities gave the University Council the Provincial Mansion. This facility was too small for the needs of the University while in addition it was also initially occupied by other institutions, which slowly left the building to the University, so that in the next decades, the Rectorate and all the Dean’s Offices, the Faculty of Law, the Faculty of Philosophy and parts of the Faculty of Technology were able to operate within its walls. Until the planned construction of an earmarked University building, the other faculties found temporary premises across Ljubljana. The theological department proposed that the Faculty of Theology be located in the former student’s hostel Alojzijevišče at 4 Poljanska cesta. Following the commission inspection organised on 14 April by the Commission for Education and Religious Affairs, the facility was found appropriate and that for the first academic year two lecture halls and one staff room might be prepared. On 14 November, the University signed the Tenancy Agreement with the bishop’s ordinary office. By the time the lectures began, the two lecture halls were prepared, while the other

rooms for the Faculty’s first academic year were located in the Bishop’s Seminary together with the Dean’s Office. With the exception of the Dean’s Office, which had moved from the Seminary to the main University building in the 1927/28 academic year, the Faculty of Theology had all of its facilities located in Alojzijevišče by the autumn of 1920. The annual reports of the Deans for the University Rector indicate that the Faculty was pleased with the lecture halls, which were thought to be appropriate, while the rented equipment was unsatisfactory but the Faculty did not receive budget funds for its own equipment. The Faculty only received its own equipment for the lecture halls in the 1942/42 academic year. Each year, the Deans reported on the lack of space for seminaries which were organised in the lecture halls when these were not occupied. There was also no room for the magazines and a library. Due to the increasing number of students and the noise of the growing traffic on Poljanska cesta, the lecture halls as well became less appropriate. The Faculty favoured the construction of the new Baraga Seminary behind Bežigrad, which would mean six new lecture halls, a staff room and five rooms for seminaries and a library. The construction was stopped by the Second World War, while after the war, the unfinished building was nationalised. During the war, the German Army occupied three lecture halls which the Yugoslav army continued to use even after the war had ended. For this reason, the lectures in the winter semester of 1945/46 began only in a limited extent. At the request of the Rectorate in the beginning of 1946, the military command vacated two lecture halls and by June 1947 the remaining rooms which the University Management Board had renovated and rearranged during the holidays. In addition to the rooms which it had before the war, the Faculty was able to rent some other facilities which it used to expand its library. The Faculty was satisfied with the number of lecture halls and library premises but it needed additional smaller rooms for seminaries. In autumn of the same year, it nevertheless surrendered first one and the next year another lecture hall to the newly founded Faculty of Agriculture which was located in Alojzijevišče until 1951. After the Regulation of Higher Education in the People’s Republic of Slovenia Act had been implemented, the Dean’s Office at the Faculty of Theology moved to Alojzijevišče which was an external sign of the Faculty’s separation from the University.

Library of the Faculty of TheologyThe Faculty’s library was set up in the beginning of the second academic year at the Faculty's premises in Alojzijevišče. It encompassed two modest rooms with windows facing the hallway. Some collections of books from the Seminary’s library were moved to this library. The Seminaries had their own libraries as well. The books were marked separately for the central Faculty library and for individual Seminaries and were also kept separately. They were entered into the purchase record book, while an inventory record book and an alphabetical catalogue were kept as well. As evident from the notes of the Faculty Council, the setting up of the library was initially the endeavour of professor Grivec and later also professor Ehrlich, while in 1927, the care for the central library was bestowed on professor Josip Turk. The Seminary’s libraries were in the domain of the Seminary Superiors. Josip Turk managed the library until 1945 when this task was taken over by Franc Ksaver Lukman, who managed it with the help of professor Frančišek Jere whom the Ministry of Education had appointed as part-time librarian. In the years between the two wars, the library was only able to complete the ordered

91

magazines and the collections that had started. By the beginning of 1939, there were 3,146 works in 4,753 volumes in all library departments. After the war, the library substantially increased in size due to the books it received from the Assembly Centre of Slovenia (3,784 volumes) which it arranged in the newly obtained premises. The Faculty also received some of the books from the collection donated to the University by the British Council. The Faculty also purchased modern Slovenian and Russian works relating to theological science or works needed for the study and understanding of new circumstances. The main care was concentrated on the possibility to purchase new volumes of encyclopaedias published in Paris before the war and the publication of which continued after the war had ended. From 1921, the Faculty has been publishing the scientific magazine Bogoslovni vestnik initially published by the Academy of Theology set up in 1920 with the intent of fostering theological science and the Bogoslovni vestnik was to contribute to the generation of independent theological literature. Until the war began, the magazine was published regularly, four issues a year. In the period from 1941 to 1944, the Bogoslovni vestnik was published once a year to a greater extent and then publications ceased completely until 1965. In 1951, the Zbornik teološke fakultete [Journal of the Faculty of Theology] began to be published but only in a few typed copies as the Faculty was unable to obtain the paper it needed to print the Journal. By 1960, ten Journals were published containing theological dissertations and book reports. At the same time, the magazine Nova pot was being published since its beginning in 1949 under the management of Stanko Cajnkar.The professors prepared textbooks and lecture notes for their students. Already in 1919, the manual Pastoralno bogoslovje [Pastoral Theology] by Franc Ušeničnik was published as (probably) the first textbook of the new University. There were two more editions to be published in 1932 and in 1940 in which the author gave up part of the liturgical content. This was dealt with separately in Katoliška liturgika [Catholic Liturgics] published in 1933. Ušeničnik lectured following this book which he finally completed. When he had retired, a new edition was prepared and put to publication during the war but it was not published until 1945. It was used for many years by his successors. Aleš Ušeničnik prepared the lecture notes Spoznavnokritični in metafizični del for his lectures. In 1924, France Grivec wrote the first Slovenian ecclesiological manual entitled Cerkev [Church]. This was the first catholic textbook extensively considering the Orthodox comprehension of the Church. Both professors of the Chair of Biblical Sciences prepared excellent textbooks: Matija Slavič the lecture notes Uvod v Sveto pismo Stare zaveze [Introduction to the Bible of the Old Testament] in 1940 which was ready to be printed but the publication of which was hindered by the war and Andrej Snoj, the book Uvod v Sveto pismo nove zaveze [Introduction to the Bible of the New Testament] in 1940. Matija Slavič began translating the Old Testament according to the Hebrew original and published the Five Books of Moses and the Book of Joshua (1939) Janez Fabijan, an excellent lecturer of dogmatics and the leader of the higher education youth was seen as giving somewhat complicated lectures but he prepared excellent lecture notes: De Deo Creatore, De Deo Creatore et Elevante, Traktat o Bogu [Tract on God], De Deo Uno et Trino, De Novissimis, Eshatologija [Eschatology], De Gratia, De Fide, Uvod v bogoslovje [Introduction to Theology].

The Faculty of Theology: from an ecclesiastical institution to a rejoined member of the University of Ljubljana (1952-1992)Despite the difficult situation which it was faced with after 1952, the eagerness of the teaching staff of the Faculty of Theology enabled its operation and expansion. In the mid-1960s, the number of students from the Maribor Diocese increased, so in 1968 a department of the Faculty of Theology for students of higher academic years was opened in Maribor. Since 1995, a complete study of theology has been possible in Maribor. The shortage of premises in Alojzijevišče was solved with the extension designed by the architect Jože Kregar and which was moved into in 1972. The independent Faculty of Theology worked and cooperated with the Zagreb and Belgrade Faculties, it was in contact with the Faculty of Theology in Graz and in 1980, following years of informal scientific contacts with the Faculty of Theology in Regensburg, a protocol between the University of Regensburg and the Ljubljana Faculty of Theology was signed. In 1980, the Dean, Rafko Valenič, PhD., signed the Magna Charta in Bologna. Even though the Faculty of Theology was no longer a member of the University of Ljubljana, personal cooperation between professors and also semi-official cooperation did take place. A great step forward was the Protocol on the Cooperation of the Faculty of Philosophy and the Faculty of Theology signed on 12 June 1989 by the Dean of the Faculty of Philosophy, professor Dušan Nećak, PhD., and the Dean of the Faculty of Theology, professor Rafko Valenčič, PhD., in the presence of the Great Chancellor Alojzij Šuštar, PhD., and the University Rector academic professor Janez Peklenik, PhD. The aspirations for the democratisation of Slovenian society also brought about progress considering the regulation of the situation of the Faculty of Theology. In 1991, the Legal Status of Religious Communities in the Socialist Republic of Slovenia Act was adopted turning the Faculty of Theology into a state recognised faculty. Following its registration as an institution, the Executive Council of the Republic of Slovenia provided for the Faculty’s financial funds in the 1991/92 academic year. Negotiations on the Faculty’s reintegration with the University of Ljubljana began. On 20 May 1992, Archbishop Alojzij Šuštar, PhD., as Great Chancellor of the Faculty of Theology and Miha Tišler, PhD., as Rector of the University of Ljubljana signed the Contract on the Cooperation between the University of Ljubljana and the Faculty of Theology and its Department in Maribor. On 18 November of the same year, the University Council adopted the decision on the reintegration of the Faculty of Theology with the University of Ljubljana signed by the Rector, professor Miha Tišler, PhD., and chairman of the University Council, professor Marjan Senjur, PhD.

92

Arhiv Teološke fakultete Univerze v Ljubljani [Archives of the Faculty of Theology of the University of Ljubljana] • Statut [Statute] 1935 – 1980 ( F 1).• Izpitni pravilniki [Examination Regulations] 1920 – 1980 (F 3).• Zapisniki sej Fakultetnega sveta [Minutes of the Faculty Council meetings] 1919 – 1952 (F 4).• Zaposleni [Employees] 1920 – 1940 (F 12).• Zgodovina fakultete [History of the Faculty] 1970 (F 15).• Spisi [Records] 1919 – 1942 (F 36–42).• Slušatelji [Students] 1919 – 1952 (F 47–65).

Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani [Historical Archives and Museum of the University of Ljubljana] (ZAMU)• Zapisniki sej Univerzitetnega sveta [Minutes of the University Council meetings] 1919 – 1952 (ZAMU IV).• Zapisniki sej Univerzitetne uprave [Minutes of the University Management Board meetings] 1919 – 1952 (ZAMU IV).• Splošni spisi rektorata [General Records of the Rectorate] 1919 – 1949 (ZAMU IV).• Personalne mape [Personnel folders] (ZAMU IV).

Benedik, Metod. Katedra za cerkveno zgodovino [Chair of Church History]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 120-126.

Canjkar, Stanko. Delo fakultete po ločitvi od univerze. [The Work of the Faculty Following the Separation from the University]. In: Bogoslovni vestnik. Ljubljana.: Družina, 29, 1969, 179-202.

Fajdiga, Vilko. Iz kronike Teološke fakultete v Ljubljani v letih 1945 do 1965 [From the Chronicles of the Faculty of Theology in Ljubljana in the Years 1945 to 1965]. In: Bogoslovni vestnik. Ljubljana: Družina, 25, 1965, 187-190.

Fajdiga, Vilko. Ob petdesetletnici – nov statut [On the Fiftieth Anniversary – A new Statute]. In: Bogoslovni vestnik. Ljubljana: Družina, 29, 1969, 384-395.

Gabrič, Aleš. Odpuščanje profesorjev Univerze v Ljubljani zaradi politično-ideoloških vzrokov [The Dismissal of Professors of the University of Ljubljana from Political and Ideological Reasons]. In: Objave Univerze v Ljubljani (Politični pritiski in izključevanja učiteljev in sodelavcev Univerze v Ljubljani : poročilo Komisije za rehabilitacijo univerzitetnih učiteljev in sodelavcev). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 6, 2000, 12-32.

Gabrič, Aleš. Izključevanje Teološke fakultete iz Univerze v Ljubljani [The Exclusion of the Faculty of Theology from the University of Ljubljana]. In: Bogoslovni vestnik, 63, 2003, 255-280.

Gabrič, Aleš. Izločitev Teološke fakultete [The Exclusion of the Faculty of Theology]. In: Delo. 32, (16 June 1990), 28.

Juhant, Janez. Katedra za filozofijo [Chair of Philosophy]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 46-53.

Kobal, Matej. Delo slovenskih študentov teologije od konca vojne do danes [The Work of Slovenian Theology Students from the End of the War Until Today]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 35-40.

Kolar, Bogdan. Teološka fakulteta ponovno članica Univerze [The Faculty of Theology again a Member of the University]. In: Bogoslovni vestnik, 63, 2003, 293-302.

Krašovec, Jože. Sodelovanje Teološke fakultete z drugimi univerzami in fakultetami doma in v tujini [Cooperation of the Faculty of Theology with other Universities and Faculties at Home and Abroad]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 27-34.

Melik, Vasilij. Ljubljanska univerza in njeni predhodniki [The University of Ljubljana and its Forerunners]. In: Zbornik ljubljanske univerze. Ljubljana : Univerza Edvarda Kardelja, 1989, 7-17.

Mikuž, Metod. Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919-1945 [Material for the History of the University in the Years 1919 – 1945]. In: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani. Ljubljana : Univerza v Ljubljani, 1969, 53-92.

Ocvirk, Drago. Dolenc, Bogdan. Katedra za osnovno teologijo [The Chair of Fundamental Theology]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 63-72.

Ojnik, Stanko. Katedra za cerkveno pravo [The Chair of Canon Law]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 91-96.

Oražem, France. Katedra za moralno teologijo [The Chair of Moral Theology]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 84-90.

Sources Literature

93

Oražem, Janez. Prostori Teološke fakultete v Ljubljani [The Premises of the Faculty of Theology in Ljubljana]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 41-43.

Perko, Franc. Katedra za dialog [The Chair of Dialogue]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 127-128.

Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani [Fifty Years of the Slovenian University in Ljubljana]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 1969.

Pojavnik, Ivan. Katedra za zgodovino krščanske literature in nauka [The Chair of the History of Christian Literature and Teachings]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 73-76.

Rozman, France. Katedra za biblične vede [The Chair of Biblical Sciences]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 54-62.

Smolik, Marijan. Katedra za liturgiko [The Chair of Liturgics]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 104-109.

Smolik, Marijan. Knjižnica Teološke fakultete. [Library of the Faculty of Theology]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 137-140.

Smolik, Marijan. Kronika državne Teološke fakultete [The Chronicles of the State Faculty of Theology]. In: Bogoslovni vestnik, 29, 1969, 171-178.

Smolik, Marijan. Ljubljanska Teološka fakulteta za Slovence v begunstvu (1945 – 1959) [The Ljubljana Faculty of Theology for Slovenian Refugees (1945 – 1959)]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 23-24.

Snoj, Alojzij Slavko. Katedra za oznanjevalno teologijo [The Chair of Applied Theology]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 97-103.

Strle, Anton. Katedra za dogmatiko [The Chair of Dogmatics]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 77-83.

Škulj, Edo. Razmerje med Teološko fakulteto in Univerzo v Ljubljani [The Relation between the Faculty of Theology and the University of Ljubljana]. In: Bogoslovni vestnik, 55, 1, 1995, 95-110.

Valenčič, Rafko. Katedra za pastoralno teologijo [The Chair of Pastoral Theology]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2, 110-119.

Valenčič, Rafko. Prvi koraki zbliževanja med Univerzo v Ljubljani in Teološko fakulteto [The First Steps of Convergence of the University of Ljubljana and the Faculty of Theology]. In: Bogoslovni vestnik, 63, 2003, 281-291.

Zbornik ob sedemdesetletnici Teološke fakultete v Ljubljani 1919-1989 [Journal Accompanying the Seventieth Anniversary of the Faculty of Theology in Ljubljana]. In: Bogoslovni vestnik, 50, 1990, 1-2.

Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929 [The History of the Slovenian University in Ljubljana until 1929]. Ljubljana: Rektorat Univerze Kralja Aleksandra prvega v Ljubljani, 1929.

94

Razstava Univerze v Ljubljani(Zgodovinskega arhiva in muzeja Univerze)v prostorih rektorata Univerze,Kongresni trg 12, Ljubljana

Zasnova razstave in kataloga:dr. Jože Ciperle, muzejski svetovalec, vodja Arhivsko-muzejske službe UniverzeTatjana Dekleva, arhivska svetovalka, samostojna svetovalka Univerze

Urednik kataloga: dr. Jože Ciperle

Predgovor h katalogu: prof. dr. Andreja Kocijančič, rektoricaUvod v katalog: dr. Jože Ciperle

Avtorja besedil: Jože Ciperle, Teološki študij v Ljubljani pred ustanovitvijo univerzeJože Ciperle, Theologiestudium in Ljubljana vor der Gründung der UniversitätJože Ciperle, The Study of Theology in Ljubljana prior to the Establishment of the UniversityTatjana Dekleva, Teološka fakulteta ljubljanske univerzeTatjana Dekleva, Theologische Fakultät der Universität LjubljanaTatjana Dekleva, The Faculty of Theology of the University of LjubljanaJože Ciperle, Tatjana Dekleva, Seznam razstavljenega gradiva

Avtorja razstave: Tatjana Dekleva, dr. Jože Ciperle

Jezikovni pregled besedil: dr. Jožica Narat in Jakob Müller

Prevod v nemščino in angleščino: Prevajalska agencija Alkemist, Šentvid pri Stični

Likovno oblikovanje razstave in grafično oblikovanje kataloga: Jerneja Muhič, graf. obl.

Izdala in založila: Univerza v LjubljaniZanjo: prof. dr. Andreja Kocijančič, rektorica

Naklada: 200 izvodovTisk: Kubelj d. o .o., PE Tiskarna Univerze

Ljubljana, 2008

__________________________________________________________

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

378.6:2 (497.4 Ljubljana)(091)(083.824)

CIPERLE, Jože Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor / [avtorja besedil Jože Ciperle, Tatjana Dekleva ; predgovor Andreja Kocijančič ; prevodi v nemščino in angleščino Prevajalska agencija Alkemist]. - Ljubljana : Univerza, 2008

ISBN 978-961-90443-6-01. Gl. stv. nasl. 2. Dekleva, Tatjana

242136064__________________________________________________________

Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor